Jedro

Če je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovilo, da odlok ni v skladu z zakonom, s tem ni storilo nobene bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ker gre v tem primeru za uporabo materialnega prava.

Na podlagi Ustave in zakona o sodiščih so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in Zakon. Drugi predpisi so pravni temelj za odločanje le takrat, če je v posameznem zakonu tako izrečno določeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo razpis za delovno mesto ravnatelja prve tožene stranke, ki je bil dne 20.5.1993 objavljen v ..., razveljavilo pa je tudi sklepa o izbiri drugega toženca, z dne 18.6. in 23.7.1993, na navedeno delovno mesto. Prvi toženi stranki je naložilo, da mora ponoviti razpis delovnega mesta ravnatelja tako, da bo v skladu z 8. členom odloka Občine o ustanovitvi javnih zavodov na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja v občini (odlok, Uradni list RS, št. 1/92). Odločbo je oprlo na 33. člen zakona o zavodih (ZZ, Uradni list RS, št. 12/91), ki dopušča, da se pogoji za delovno mesto ravnatelja določijo v aktu o ustanovitvi, torej v odloku. V 8. členu odloka je določeno, da se za ravnatelja osnovne šole zahteva visokošolska ali višješolska izobrazba, ki pa je drugi toženec kot izbrani kandidat nima.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh toženih strank in prvostopno odločbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. V utemeljitvi odločbe je navedlo, da je sodišče prve stopnje odločbo napačno oprlo na 8. člen odloka. V zakonu o osnovni šoli (ZOŠ, Uradni list SRS, št. 5/80, 29/86, 31/86 in RS 8/90) so določeni pogoji za ravnatelja osnovne šole, ki izjemoma ima lahko tudi srednjo šolsko izobrazbo. Ker je odlok v nasprotju z ZOŠ, ni pa tudi bil usklajen z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/91), ga ni mogoče uporabiti. Razpis je v skladu s statutom osnovne šole, izbrani kandidat v celoti izpolnjuje pogoje.

V pravočasni reviziji, ki jo je tožnik vložil zoper pravnomočno odločbo, je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano odločbo ali jo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Stališče sodišča druge stopnje, da ni treba uporabiti določbe 8. člena odloka, je zmotno. Odlok določa za delovno mesto ravnatelja visoko ali višješolsko izobrazbo. ZZ, ki je bil sprejet pozneje kot ZOŠ, je zaostril pogoje za ravnatelja šole. ZZ določa, da morajo biti pogoji za ravnatelja določeni v aktu o ustanovitvi.

Sodišče druge stopnje je tudi napačno sklepalo, da odlok ni v skladu z ZOFVI in da določb odloka ni mogoče uporabiti. ZZ in navedeni zakon sta bila usklajena. ZOŠ ni usklajen z navedenima zakonoma. Ni mogoče tudi uporabiti statuta prve tožene stranke, temveč je treba upoštevati voljo ustanovitelja, ta pa je izražena v odloku.

Sodišče druge stopnje je prekoračilo pristojnosti, ker je samo odločilo o skladnosti odloka z zakonom. Če si je že vzelo takšno pristojnost, bi moralo najprej ugotoviti neskladnost odloka z zakonom. Tega ni storilo, zato je bistveno kršilo določbe postopka.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb postopka po navedeni določbi 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo.

Revident trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ker je samo ugotovilo, da odlok ni v skladu z ZOŠ. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s tem ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Pri presoji, katero pravno normo uporabiti pri sojenju, gre za uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje se je s tem, da je ugotovilo, da odlok ni v skladu z ZOŠ, odločilo, da bo pri sojenju uporabilo zakon, torej se je opredelilo o pravni normi, ki je pravna podlaga za odločanje. Revidentove navedbe, da gre pri takšnem ravnanju sodišča druge stopnje za bistveno kršitev določb postopka ni mogoče sprejeti tudi zato, ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, kar bi očitana kršitev lahko bila. Takšne kršitve določb postopka glede na določbo 386. člena ZPP revizijsko sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti.

Tudi materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo zmotno uporabljeno.

V 125. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I) je določeno, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon. Podobna je določba prvega odstavka 3. člena zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94, zakon je začel veljati 28.4.1994), ki pravi, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Ti določbi pomenita, da so pravni temelj za odločanje sodišč ustava in zakoni, drugi predpisi (npr. kolektivne pogodbe) pa le takrat, če je v posameznih zakonih tako izrecno določeno. ZOFVI, ki je glede na ZZ poseben za vzgojnovarstvene organizacije veljaven predpis, v prvem odstavku 16. člena določa, da je za ravnatelja lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon. Tak zakon je ZOŠ, ki pogoje za ravnatelja osnovne šole določa v 137. členu ZOŠ. Ta zakon je poseben predpis, kar pomeni, da je njegove določbe uporabiti pred drugimi normami, npr. pred zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90), zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), pa tudi ZZ in ZOFVI. ZOŠ in ZOFVI ne določata, da bi lahko odlok določal pogoje za imenovanje na delovno mesto ravnatelja osnovne šole.

V 137. členu ZOŠ je določeno, da je za ravnatelja osnovne šole lahko imenovan delavec iz prvega odstavka 89. člena zakona, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje, ima pedagoško izobrazbo, najmanj pet let delovnih izkušenj in dosega delovne rezultate, iz katerih izhaja, da bo lahko uspešno opravljal naloge pedagoškega vodje šole. Delavci po prvem odstavku 89. člena ZOŠ, ki na osnovni šoli opravljajo vzgojno izobraževalno delo oziroma sodelujejo pri tem delu, so učitelji, vzgojitelji predšolskih otrok, šolski svetovalni delavci in drugi strokovni delavci. Iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno pri sodišču prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da drugi toženec navedene pogoje izpolnjuje.

Pravno stališče sodišča druge stopnje je torej pravilno. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zaradi česar revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).