Jedro

Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega ZPOMZO do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se v izreku o zamudnih obrestih spremeni tako, da zamudne obresti od zneska 1.300.000 SIT tečejo od 1.1.2002 do 28.3.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 1.365.686 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov premoženjske škode od dneva njihove zapadlosti, od zneska 1.300.000 SIT, na kolikor je dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode, pa od 29.3.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (v presežku za 2.500.000 SIT) in za tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.300.000 SIT od 28.2.1997 do 29.3.2002 je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Delno je ugodilo le pritožbi glede odločitve o pravdnih stroških.

Tožeča stranka vlaga revizijo, kolikor je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen (glede glavnice v znesku 2.500.000 SIT in glede teka zamudnih obresti od 28.2.1997 do 29.3.2002), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.1997 dalje. Po mnenju revizije sta sodišči druge in prve stopnje obseg tožnikove nepremoženjske škode pravilno in popolno ugotovili, vendar pa sta zbrano dokumentacijo napak ocenili. Tako nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca kirurga. Tožnik je rojen 7.6.1967 in je bil ob škodnem dogodku star šele 29 let. Bodoče občasne telesne bolečine in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bo moral prestajati glede na povprečno življenjsko dobo še okoli 45 let. Določba 203. člena ZOR nalaga sodišču tudi opredelitev bodočih telesnih bolečin in odškodnino zanje, vendar tega sodišči nista storili. Odškodnino bi bilo torej treba zvišati na vtoževano raven. Revizija je vložena tudi zoper izrek o teku zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevati bi bilo treba določbe 277. člena, 12. člena, prvega odstavka 919. člena in tretjega odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka je favorizirana, ker je dolžna plačati le zamudne obresti od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, dostavljena pa je bila tudi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 do 28.3.2002, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožniku je nastala škoda zaradi zloma čolnička levega zapestja ob padcu z lestve. Prestajal je nekaj dni zmerne telesne bolečine, ki so se občasno pojavljale v razdobju 80-tih dni. Od 19.5.1996 do 12.8.1996 je nosil mavec na levi roki. Strah, ki ga je pretrpel ob dogodku, je bil kratkotrajen in ni bil intenziven, prestajal pa je zmeren strah za izid zdravljenja. Zlom čolnička levega zapestja se mu je zarasel, kot posledica pa mu je ostala omejena gibljivost levega zapestja z oslabljeno mišično močjo leve roke, vendar pa sta prejšnji poškodbi iz let 1975 in 1999 k temu prispevali v obsegu 40 %. Takšne so dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za uporabo določbe 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Že opis poškodbe s posledicami utemeljuje uvrstitev tožnikove škode med škode manjšega obsega, kar se je odrazilo tudi pri odmeri višine odškodnine (200. in 203. člen ZOR). V sodni praksi se je izoblikovalo razmerje med odškodninami za manjše, večje ali celo katastrofalne škode. Navedeno razmerje temelji na načelu individualizacije višine odškodnine in na načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Čas trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi nošenja mavca, predvsem pa dejstvo, da so se po nekaj dnevnih zmernih telesnih bolečin te pojavljale le občasno, ne omogoča - da bi ne bilo odstopanja od podobnih primerov sodne prakse - dosoje višje odškodnine od zneska 900.000 SIT, kakor je odmerjeno v izpodbijani sodbi. To vsekakor velja tudi za strah, saj zlom čolnička levega zapestja tožniku že objektivno ni mogel povzročati posebej intenzivnega in dolgotrajnega strahu za izid zdravljenja.

Iz izvedenskega mnenja sledi, da se je zlom zarasel povsem normalno, da pa je omejena gibljivost levega zapestja v precejšnji meri tudi posledica poškodb iz prejšnjega obdobja. Zato tudi iz tega naslova dosojene odškodnine v znesku 300.000 SIT ni mogoče zviševati.

Tožnikova škoda je v tem obsegu podana v ugotovitvi, da bo moral za doseganje enakih rezultatov vlagati več truda kot pred poškodbo. Iz razlogov izpodbijane sodbe in sodbe sodišča druge stopnje tudi sledi, da je bila upoštevana tudi relativna tožnikova mladost, zaradi česar bo moral posledice poškodbe prestajati dalj časa. Tudi odškodnine, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih, ne omogočajo ugoditve reviziji in zviševanja dosojene odškodnine. Pri tem tudi ne drži revizijska trditev, da izpodbijana sodba ni upoštevala določbe 203. člena ZOR o bodoči škodi, ki se bo tožniku pojavljala.

Revizija pa je le delno utemeljena, kolikor napada odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram, ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo namreč stališče, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi o začetku teka zamudnih obresti spremenilo za čas od 1.1.2002 do 28.3.2002 tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem je bilo treba revizijo zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe pa ni imela za posledico spremenjene odločitve o pravdnih stroških. Revizijski uspeh je namreč tako minimalen, da je mogoče šteti, da je tožeča stranka uspela le v neznatnem obsegu. Zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka (165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).