Jedro

V trenutku vložitve tožbe je bila tožnica že mrtva. Ker kot fizična oseba v tem času ni več obstajala, v nobenem trenutku ni mogla biti stranka. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrglo tožbo. 100. člen ZPP se lahko uporabi le, če je bila v času pooblastiteljevega življenja vsaj vložena tožba.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep (1. točka izreka) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Revizija zoper sodbo ( 2. točka izreka) se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožbo B.B. zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.2005. Na temelju 1. odstavka 59. člena ZUS pa je s sodbo zavrnilo tožbo C.C. zoper isto odločbo tožene stranke. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožnic zoper odločbo Upravne enote Pesnica z dne 23.12.2003. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se A.A., roj. 31.8.1868, od 28. 8. 1945, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V sklepu o zavrženju tožbe je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je odvetnik že v tožbi navedel, da je tožnica B.B. mrtva. Čeprav je sodišče tožničinega odvetnika pozvalo, naj odpravi pomanjkljivost tožbe in ga opozorilo na posledice opustitve poprave tožbe, procesna pomanjkljivost ni bila odpravljena. Odvetnik se je skliceval na 1. odstavek 100. člena ZPP, toda ta določba v tej zadevi ni uporabna, ker je bila B.B. ob vložitvi tožbe že pokojna.

V obrazložitvi sodbe (2. točka izreka sodbe in sklepa) navaja sodišče, da gre v tej zadevi za ugotovitev državljanstva za A.A., ki je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na temelju 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Uradni list RS/I, št. 27-1094/1991 in nasl.). A.A. se je prijavil za bivanje v L. v Avstriji 5.2.1946, od 28.11.1946 naprej pa je živel v Gradcu. V tujini se je torej nahajal že pred 4.12.1948. Nacionalna pripadnost A.A. je bila nemška. Prvostopenjsko sodišče navaja, da je tožnica v tožbi trdila, da je ponudila številne dokaze, ki so nasprotovali domnevi nelojalnosti. Posebno težo je tožnica dajala obema pritožbama A.A. iz povojnega časa, v katerih je navajal, da je podpiral OF, pomagal izseljenskim družinam in da se ni politično udejstvoval. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da v upravnem postopku niso bili navedeni niti konkretni prejemniki njegovo pomoči niti dejanja pomoči. Takih navedb ni bilo niti v tožbi. Zaslišanje prič ni razkrilo pomembnih dejstev o ravnanju A.A. Priča M.B. je namreč povedala, da A.A. ne pozna. Zaslišanje J.A. je spodletelo, ker ni bilo mogoče pridobiti njegovega naslova. Tožnici torej ni uspelo dokazati obstoja takšnih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tožnica tudi z ničimer ne dokazuje trditve, da je A.A. sklenil zakonsko zvezo z osebo slovenske narodnosti, zato zgolj obvezna razlaga Odloka AVNOJ ne more izpodbiti domneve nelojalnosti.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo skupni pooblaščenec obeh tožnic.

Zoper del, ki se nanaša na sklep o zavrženju, jo je vložil zato, ker naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 1. odstavek 100. člena ZPP. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 889/2001, ki naj bi vsebovala zanj ugodno pravno stališče. V sodbi pa naj bi po pritožbenih navedbah prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker se je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakon o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) uporabil z retroaktivnim učinkom. To naj bi bilo v nasprotju z določili veljavne Ustave RS, in v nasprotju z določili Ustave FLRJ iz leta 1946. Jugoslovansko državljanstvo so osebe nemške narodnosti imele v času med 28.8.1945 in 4.12.1948. Z uporabo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ naj bi bila kršena tudi 2. in 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Zmotno naj bi sodišče presodilo, da je bil A.A. nelojalen. Da je bil lojalen naj bi bilo razvidno iz obeh pritožb, ki jih je vložil A.A. po drugi svetovni vojni. Sodišče tudi ne bi smelo spregledati dejstva, da je vstopil v mešan zakon s Slovenko J.S. in naj bi mu zato ne smela biti odvzeta lastnina (tč. 2 č Tolmačenja 2. točke v 1. členu odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944 - Ur. l. DFJ, št. 39/45).

Pooblaščenec je z eno vlogo vložil dve pravni sredstvi, ki sta bili v času vložitve obe pritožbi. Ker je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo vlogo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona.

Ker niso bile izpolnjene predpostavke, da bi se pritožba zoper sodbo še naprej obravnavala kot pritožba, je Vrhovno sodišče RS o njej odločilo kot o reviziji. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. K 1. točki izreka: Pritožba (zoper sklep o zavrženju) ni utemeljena.

Stranka upravnega spora je lahko vsaka fizična oseba (1. odstavek 76. člena ZPP in 1. odstavek 22. člena ZUS-1). V trenutku vložitve tožbe je bila B.B. že mrtva. Ker kot fizična oseba v tem času ni več obstajala, v nobenem trenutku ni mogla biti stranka upravnega spora in je prvostopenjsko sodišče zato pravilno zavrglo tožbo v tistem delu, v katerem je kot vlagateljica navedena pokojna B.B. (enako že odločba VS RS, opr. št. I Up 1269/2004).

Neutemeljeno je odvetnikovo sklicevanje na 1. odstavek 100. člena ZPP. Določba se lahko uporabi le, če je bila v času pooblastiteljevega življenja vsaj vložena tožba (primerjaj komentar Galiča v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, komentar k 100. členu, točki 1 in 3). To izhaja že iz njegovega besedila. Poleg tega se 1. odstavek 100. člena ZPP nanaša le na veljavnost pooblastila, ne pa tudi na sposobnost biti stranka. Iz obeh razlogov 1. odstavka 100. člena ZPP v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Prav tako je brez temelja sklicevanje na odločbo VS RS, opr. št. I Up 889/2001, ki odgovarja izključno na vprašanje, ali v upravnem postopku dano pooblastilo omogoča zastopanje tudi še v upravnem sporu. Z vprašanjem sposobnosti biti stranka, če stranka-pooblastitelj umre še pred začetkom upravnega spora, se torej sploh ne ukvarja.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. v zvezi z 72. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Revizija (zoper sodbo) ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

C.C. je v reviziji menila, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo zato, ker je 2. odstavek 35. člena ZDrž nasprotoval tako Ustavi iz leta 1946 kot tudi Ustavi RS. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da sta oba očitka neutemeljena, vendar pa iz različnih razlogov. Niti Vrhovno sodišče RS niti prvostopenjsko sodišče ne moreta presojati skladnosti razveljavljenih predpisov kot je ZDrž s prav tako razveljavljeno Ustavo iz leta 1946, saj za kaj takšnega nimata pravne podlage. Uporabljati morata zato ZDrž, kolikor je to potrebno zaradi 3. odstavka 63. člena ZDen. Že zato je očitek o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu neutemeljen.

O skladnosti 2. odstavka 35. člena ZDrž z Ustavo RS pa se je Ustavno sodišče RS že izreklo v odločbi z opr. št. U-I-23/93 (Ur. l. RS, št. 23/97), v kateri je sicer odločalo o morebitni neskladnosti ZDen z Ustavo. V 33. točki je Ustavno sodišče pojasnilo, da ne more ocenjevati ustavnosti predpisov, ki so po 3. členu ZDen podlaga za denacionalizacijo, in danes ne veljajo več in se tudi več ne uporabljajo. Končno je sicer opravilo presojo, ali morebiti 2. odstavek 35. člena ZDrž (ki je bil dodan v ZDrž FLRJ z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ), ni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že v času sprejetja priznavali civilizirani narodi. Razlog za morebitno protiustavnost bi lahko bil, da se o državljanstvu, kot predhodnem vprašanju pri denacionalizaciji, odloča na temelju vnazaj (retroaktivno) učinkujočega 2. odstavka 35. člena ZDrž FLRJ. Glede drugega odstavka 35. člena ZDrž pa je Ustavno sodišče še odločilo, da določba ni protiustavna kljub retroaktivnemu učinku (glej zlasti tč. 45 navedene odločbe Ustavnega sodišča). V točki 53 je Ustavno sodišče tudi obrazložilo, zakaj ZDrž ne nasprotuje splošnim načelom mednarodnega prava, med katere spadajo tudi načela iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, na katera se sklicuje C.C. Poleg tega je bila Splošna deklaracija o človekovih pravicah sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Še pred svojim sprejetjem pač ni v ničemer mogla obvezovati jugoslovanskega zakonodajalca (enako je VS RS odločilo npr. že v odločbi z opr. št. X Ips 1390/2006).

Za uspešno izpodbitje domneve nelojalnosti je treba dokazati, da je morebitni denacionalizacijski upravičenec aktivno ravnal v korist slovenskega naroda, ali da so obstajale kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti (tako že odločbe z opr. št. X Ips 1292/2006, U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004). Revizijsko sodišče je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi samo presodilo, da izpodbitje domneve nelojalnosti A.A. ni uspelo. Ravnanja A.A., ali okoliščine, ki bi lahko bile stvarna podlaga za morebitno drugačno odločitev, namreč niso bile ugotovljene.

Do uspeha C.C. ne more pomagati niti zadnji revizijski razlog, to je, da je bil A.A. domnevno poročen s Slovenko. Če bi to držalo, potem bi utegnil biti odvzem lastnine v nasprotju s Tolmačenjem 2. točke v 1. členu Odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944. ZDen namreč ne daje pravnega temelja za presojo morebitne nepravilnosti pri podržavljanju premoženja. Vrhovno sodišče RS zato morebitnih napak v postopku nacionalizacije ne more presojati. Poleg tega je vsakršno iskanje razlogov za morebitno nepravilnost odločbe prvostopenjskega sodišča obsojeno na neuspeh tudi še zato, ker so trditve o nacionalni pripadnosti soproge A.A. ostale nedokazane.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).