Jedro

Tek zamudnih obresti pri kondiciranju je odvisen od poštenosti oziroma nepoštenosti pridobitelja, saj je pravna podlaga za njihovo odločitev v določbi 214. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem obrestnem in stroškovnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (glede glavnice v znesku 181.195,00 SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z delno sodbo (pravilno s sodbo) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 181.195,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1992 dalje do plačila in povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 122.955,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. S sklepom je zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka postopek ustavilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Po oceni pritožbe je prvo sodišče kršilo določbe postopka, ker je z vmesno sodbo odločilo o zahtevku tožeče stranke, ne pa hkrati tudi o nasprotni tožbi tožene stranke. Odločitev o stroških je napačna, saj bi moralo sodišče stroške odmeriti po 157. čl. ZPP. Tožena stranka stroškov, na plačilo katerih je obsojena, ni povzročila. Tožeča stranka bi morala toženi stranki zaradi umika primarnega dela tožbenega zahtevka po 158. čl. ZPP povrniti stroške, ki odpadejo na umaknjeni del zahtevka. Ekonomski razlogi, na katere se sklicuje sodišče, so nevmesni. Predlaga razveljavitev sodbe tako, da se prvemu sodišču naloži, da odloči o tožbi in nasprotni tožbi skupaj, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov tožene stranke po tožbi in nasprotni tožbi. V pravočasni dopolnitvi pritožbe se tožena stranka pritožuje tudi glede prisojenega teka zamudnih obresti od glavnice v znesku 181.195,00 SIT od 13.1.1992 do plačila. Te namreč ne morejo teči od dneva sklenitve pogodbe, temveč od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe. Upoštevati gre tudi 1. odst. 122. čl. ZOR, ki pravi, da je, kadar gre za dvostranske pogodbe, dolžnik zavezan k sočasni izpolnitvi in od tedaj dalje teče zamuda. V nobenem primeru obresti ne morejo pričeti teči prej kot je tožnica plačala kupnino. Pritožba je delno utemeljena. V tej pravdni zadevi je tožnica vložila dne 14.6.1995 (opr. št. P 115/95) tožbo zaradi nadomestne izpolnitve oziroma podrejeno vrnitve zneska 181.195,00 SIT s pripadki. Dne 2.7.1996 je tožena stranka vložila proti tožeči stranki nasprotno tožbo (P 14/97), ki je šele na poziv sodišča za njeno popravo dne 22.11.2000 postala sposobna za obravnavanje. Na glavni obravnavi dne 11.1.2001 je sodišče združilo obe pravdni zadevi v enotno obravnavanje (čl. 300 ZPP), nato pa še na isti glavni obravnavi sprejelo sklep o razdružitvi obeh pravd. Izpodbijana sodba ni niti delna sodba, kot jo zmotno poimenuje sodišče, niti vmesna sodba, kot jo zmotno poimenuje pritožnica, marveč končna sodba o zahtevku tožeče stranke. Sklepi o združitvi in razdružitvi pravd so sklepi procesnega vodstva, ki ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve in zato relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne predstavljajo. Le zaradi popolnosti je potrebno opozoriti toženo stranko, da ni postavila konkretnega pobotnega zahtevka, marveč je vložila nasprotno tožbo, ki pa jo sodišče lahko obravnava tudi ločeno. Tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti, ker se zavzema za hkratno odločanje o tožbi in nasprotni tožbi. Glede odločitve prvega sodišča, ki se nanaša na prisojeno glavnico v znesku 181.195,00 SIT, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Posledica ničnosti pogodbe namreč je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti prejeto na podlagi take pogodbe, torej vrniti prejeto izpolnitev, v obravnavanem primeru kupnino, ki jo je tožena stranka sprejela od tožeče stranke (104. čl. ZOR) in ne gre za situacijo, ko bi tožeča stranka po nasprotni tožbi utemeljeno pogojevala zahtevano plačilo najemnine s sočasno vrnitvijo kupnine, za kar se pritožnica, sklicujoč se na 1. odst. 122. čl. ZOR, zavzema. Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti (13.1.1992). V tem delu sodba očitno izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, saj je podlaga za odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke v določbi 214. čl. ZOR. Tek zakonskih zamudnih obresti pri kondiciranju je odvisen od poštenosti oziroma nepoštenosti pridobitelja. O tem izpodbijana sodba zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nima razlogov. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravno-relevantna dejstva za odločitev o obrestnem delu zahtevka na pravni podlagi 214. čl. ZOR in nato o njem ponovno odločiti. Razveljavitev sodbe v obrestnem delu terja tudi razveljavitev stroškovne odločitve prvega sodišča. Ob ponovnem odločanju bo lahko sodišče prve stopnje zavzelo stališča do pritožbenih navedb tožeče stranke glede izpodbijane stroškovne odločitve, ki se zavzema za uporabo določbe 157. oziroma 158. čl. ZPP, pri čemer je že sedaj potrebno opozoriti, da je pritožbena graja o ekonomski moči tožene stranke kot kriteriju za odločanje o stroških, utemeljena. Odločitev o pritožbenih stroških pritožnice temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.