Jedro

Zavrnitev tožbe, ker tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ampak v tujini (ZR Nemčija).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnica vložila pri oddelku za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je imela tožnica na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da je zahtevo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložila v zakonitem roku, da pa od leta 1968 dalje živi v ZR Nemčiji, kamor je zaradi zaposlitve odšla iz Bosne in Hercegovine. V tujini živi skupaj z ostalimi družinskimi člani. V Slovenijo prihaja ob koncih tedna, kolikor ji dopuščajo možnosti. Navedene okoliščine je z izjavami, podanimi na zapisnik z dne 21.8.1992, pojasnila tožnica sama. Prav tako jih je v zapisniku, sestavljenem istega dne, potrdil tudi tožničin mož, ki je bil v postopku zaslišan kot priča. Tožena stranka po izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da tožnica v Sloveniji dejansko ne živi. Zaradi tega ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da njena družina živi v Sloveniji in ima slovensko državljanstvo. Z možem imata stalno prebivališče v Sloveniji in le delata v tujini tako, kot hodijo iz Slovenije v Avstrijo delati drugi. Razlika je le v tem, da se le-ti vračajo v Republiko Slovenijo vsak dan, sama pa se zaradi prevelike razdalje med delovnim mestom in stalnim prebivališčem vrača v Republiko Slovenijo le konec tedna. Dejansko živi v Sloveniji, kar se lahko preveri. Ni razloga, da ne bi dobila slovenskega državljanstva. Tudi zaradi tega ne, ker nima nobenih stikov, razen državljanstva, z Bosno in Hercegovino, pa tudi jezika ne obvlada več. Ne more si predstavljati, da bi morala živeti kje drugje kot v Republiki Sloveniji.

Tožnica v dopolnitvi tožbe navaja, da že od 25.12.1992 ne živi in ne dela več v Nemčiji, ampak na naslovu stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Čudi jo, zakaj tožena stranka ob ugotovitvi, da je poročena s slovenskim državljanom in da ima slovensko državljanstvo tudi njena hčerka, ni njene vloge za pridobitev državljanstva obravnavala tudi po določbah navedenega zakona o naturalizaciji. Sicer pa ni zahtevala državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ampak je upravni organ njene podatke vnesel v obrazec za obravnavanje zadeve po 40. členu navedenega zakona, ki je bil vnaprej pripravljen. Kot neuka stranka bi morala biti poučena, da lahko vlaga zahtevek po različnih določbah navedenega zakona. Najkasneje pa bi to morala storiti tožena stranka, ko jo je zasliševala, preden je izdala izpodbijano odločbo. Ker tega tožena stranka ni storila, je bistveno kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To je imelo za posledico, da je tožena stranka uporabila napačno določbo materialnega zakona, ko je odločala o njeni zahtevi. Sedaj, ko dejansko živi v hiši, ki sta jo zgradila skupaj z možem, ima velike težave. Namreč prijaviti jo nočejo pri zavodu za zaposlovanje in ne dobi novega potnega lista. Zaradi tega ima tudi na mejah, ko obiskuje moža v Nemčiji, velike težave. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožena stranka utemeljeno ni ugodila tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Ta izjemen način pridobitve državljanstva Republike Slovenije je opredeljen v prehodnih določbah zakona, sicer pa zakon omogoča pridobitev državljanstva z naturalizacijo ob pogojih, ki so določeni v 10. členu.

Tožničine tožbene navedbe ne dokazujejo, da v Sloveniji tudi dejansko živi. Tožnica v tožbi sama navaja, da ji prevelika oddaljenost med delovnim mestom in stalnim stanovanjem ne dopuščata, da bi vsakodnevno vračala v Slovenijo, ampak le konec tedna.

Prav tako iz podatkov in listin v upravnih spisih (izjava tožnice, priložena vlogi za pridobitev državljanstva, z dne 6.12.1991; zapisnik o zaslišanju tožnice z dne 21.8.1992) in iz tožničinih tožbenih navedb izhaja, da se tožnica v Slovenijo vrača vsak konec tedna v poletnem času, ne pa tudi v zimskem času zaradi vremenskih razmer in da se bo po upokojitvi za stalno vrnila v Slovenijo.

Glede na tožničino tožbeno navedbo v dopolnitvi tožbe, da bi tožena stranka vlogo za pridobitev državljanstva lahko obravnavala po določbah navedenega zakona o redni naturalizaciji, sodišče pojasnjuje tožnici, da lahko uveljavlja pridobitev slovenskega državljanstva ob pogojih 2. odstavka 12. člena, v zvezi z 10. členom navedenega zakona.

Neupoštevna je tožničina tožbena navedba v dopolnitvi tožbe, da ni zahtevala pridobitve državljanstva po 40. členu navedenega zakona, saj to ne izhaja iz citiranih listin v upravnih spisih z dne 6.12.1991 in 21.8.1992 in iz tožničine vloge za pridobitev državljanstva.

Sodišče pojasnjuje tožnici, da njene tožbene navedbe o tem, da imata z možem v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da z Bosno in Hercegovino, katere državljanstvo ima, nima nobene zveze več ter da že od 25.12.1992 ne živi in ne dela več v Nemčiji, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).