Jedro

Predlagana začasna odredba presega obseg možne začasne ureditve stanja z ureditveno začasno odredbo, saj se predlaga ureditev, ki glede časa podaljšanja staža bistveno presega ureditev v izpodbijanem aktu, torej ne gre za začasno, temveč poskus trajne ureditve stanja mimo izpodbijanega akta. V obravnavanem primeru tožnik z navajanjem okoliščin ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki mora biti izkazana tudi v primeru začasne odredbe za začasno ureditev stanja. Za izdajo začasne odredbe mora v skladu z zakonom tožnik v sami zahtevi za njeno izdajo navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, torej tudi izkazati, da mu bo nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč predlagal začasno ureditev stanja v zvezi z izpodbijanim sklepom Komisije za študentske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 2. 10. 2008, s katerim mu je bil na podlagi 158. člena v zvezi s 153. členom Statuta Univerze v Ljubljani podaljšan absolventski staž za šest mesecev. Tožena stranka pa je njegovo pritožbo zoper navedeni sklep s sklepom senata z dne 27. 11. 2008 zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik ni izkazal verjetnega nastanka težko popravljive škode. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora namreč konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter izkazati, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Le s pavšalnim navajanjem okoliščin in dejstev glede nastanka škode po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode.

3. Tožnik je vložil zoper navedeni sklep pritožbo, v kateri poudarja, da je predlagal izdajo ureditvene odredbe, torej za začasno ureditev stanja, ki je potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Gre predvsem za nematerialno škodo, duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic pa so z nezakonito odločitvijo dosegle tako visoko stopnjo, da se tožeča stranka čuti ponovno diskriminirana na podlagi svojega intelekta, sposobnosti, kreativnosti, celovitosti in privrženosti pravu. Gre za več relevantnih okoliščin, med drugim težke družinske razmere, enoletna študijska izmenjava in njegove aktivnosti v raznih organih. Sodišče od njega zahteva neverjetno veliko breme dokazovanja. Navaja nekaj primerov študentov, katerim so podaljšali absolventski staž. Sicer pa sodišču predlaga, naj od pristojnega organa na Pravni fakulteti zahteva predložitev primerov, ki so relevantni. Glede same opredelitve škode navaja, da je podrobno opisal nematerialno škodo, sam pa ne more oceniti svojega duševnega trpljenja v denarni vrednosti. Kot materialno škodo navaja prenehanje izplačevanja štipendije, subvencioniranega bivanja, subvencionirane prehrane, zdravstvenega zavarovanja, knjižnične članarine, izgubo otroških dokladov, plačevanje izpitov, zagovor diplome osebe brez statusa ter sodne takse, kar po njegovem izračunu znaša najmanj 4.200,75 EUR.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da se tožbeni zahtevek in zahteva za izdajo začasne odredbe izključujeta, saj bi z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta tožniku status absolventa prenehal, poleg tega pa tožnik ni izkazal navedb o materialnih in nematerialnih posledicah, niti ne verjetnosti uspeha s tožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je predlagal izdajo ureditvene začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom Komisije za študentske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, s katerim mu je bil podaljšan absolventski staž za šest mesecev, in sicer naj bi sodišče z izdano začasno odredbo zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa Komisije in tožniku podaljšalo absolventski staž za 12 mesecev. To njegovo zahtevo je prvostopno sodišče pravilno obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj je pravilno zaključilo, da pogoji za odločanje po drugem odstavku niso izpolnjeni. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Iz drugega odstavka 32. člena pa izhaja, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča predlagana začasna odredba presega obseg možne začasne ureditve stanja z ureditveno začasno odredbo, saj se predlaga ureditev, ki glede časa podaljšanja absolventskega staža bistveno presega ureditev v izpodbijanem aktu, torej ne gre za začasno, temveč poskus trajne ureditve stanja mimo izpodbijanega akta. Že zato izdaja take začasne odredbe ne bi bila v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pa se strinja tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru tožnik z navajanjem okoliščin ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki mora biti izkazana tudi v primeru začasne odredbe za začasno ureditev stanja. Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni ugovori, da mu je sodišče naložilo neverjetno veliko breme dokazovanja. Za izdajo začasne odredbe mora v skladu z zakonom tožnik v sami zahtevi za njeno izdajo navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, torej tudi izkazati, da mu bo nastala težko popravljiva škoda. Sodišče mora namreč o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v sedmih dneh, kar kaže, da je izdaja začasne odredbe ne le po vsebini izjemen ukrep, ampak je tudi postopek, v katerem odloča sodišče o zahtevi, nujen. Zato, kot že navedeno, mora tožnik že v zahtevi navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti ustrezne dokaze. Ne more pa z navedbami v pritožbi dopolnjevati razlogov za izdajo začasne odredbe.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.