Jedro

Tožena stranka je v nasprotju z določili 22. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. in 10. členom ZUP zmotno štela, da če sama uporabi javno dostopne vire, ji z njimi ni potrebno seznanjati prosilca. Prav tako je v nasprotju z določili 8. in 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 zmotno v izpodbijani odločbi štela, da če skrbno preuči s strani tožnika predložene informacije, se ji do le-teh v odločbi ni potrebno opredeliti.

V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti njegovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav.

Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

Nedvomno se kot utemeljena izkaže tožnikova bojazen, da če bi bil vrnjen v izvorno državo, bi bil prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15-letne zaporne kazni, ki je po oceni sodišča sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Vse to pa so razlogi za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 in ne zgolj za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito A.A., roj. ... 1993 v kraju ..., Egipt, ugodi ter se mu prizna status begunca.

2. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 15. 9. 2014, nato pa ponovno (drugo) prošnjo dne 26. 2. 2016. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je v svoji prvi prošnji navajal, da je leta 2008 prejel izkaznico politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe), ki se je borila proti predsedniku Mubaraku in njegovi oblasti, za spremembe. V letih 2009 in 2010 je tožnik sodeloval na številnih demonstracijah proti Mubarakovemu režimu, ki jih je policija skušala zatreti z uporabo sile, vodnih topov, solzivca in streljanjem, v katerem je umrlo najmanj 60 oseb, številni protestniki so bili aretirani. Po uspeli revoluciji v Egiptu in padcu Mubarakovega režima je oblast za več mesecev prevzela vojska, ki je organizirala volitve, na katerih je zmagala Muslimanska bratovščina, kar je povzročilo nove probleme in delitve, saj je del prebivalstva Egipta podpiral Muslimansko bratovščino, drugi del pa je bil za demokratične spremembe. Tožnik se je tako udeležil demonstracij zoper vladajočo stranko konec leta 2012, ki so trajale do začetka leta 2013, na katerih je prišlo do obračunavanj med podporniki in nasprotniki Muslimanske bratovščine. Tedaj so ga člani Muslimanske bratovščine ujeli in mu na rokah ugašali cigarete ter ga pretepli. Reševalno vozilo ga je odpeljalo v bolnišnico, kjer je ostal 8 ur, od tam pa je bil odpeljan na policijo na zaslišanje, ki je trajalo približno 5 dni. Do spremembe oblasti, ki jo je nasledil general Abdel Fattah El-Sisi, je prišlo v mesecu juniju 2013. S tem je bil tožnik sprva zadovoljen, a se je že v začetku leta 2014 ponovno udeležil protestov, in sicer proti generalu El-Sisiju, zaradi izpustitve vseh članov Mubarakove stranke. Tedaj so ga ponovno aretirali in pridržali na zaslišanjih na policiji približno 15 dni, kjer so ga pretepali in mu grozili, če bi nadaljeval s protesti, podvržen pa je bil tudi elektrošokom. Po izpustitvi je nadaljeval s študijem, pa tudi z objavami na facebooku proti oblastem, zato je bil večkrat deležen groženj policije in varnostne službe, da bo aretiran in zaprt, če ne preneha s tovrstnimi aktivnostmi. Tudi prijatelji so ga opozorili, da je njegovo ime na „črni listi“. V mesecu ... 2014 je bil tožnik na zahtevo varnostne službe izključen s fakultete. Po nasvetu staršev je zapustil Egipt in odšel v Evropo. V primeru vrnitve v Egipt bi ga zaprli in likvidirali; pobitih je bilo že veliko fantov, med njimi tudi tožnikov znanec.

3. V nadaljevanju tožena stranka še navaja, da je tožnik po podaji prve prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in ker se v roku treh dni vanj ni vrnil, je bil v zvezi z njegovo prvo prošnjo izdan sklep o ustavitvi postopka z dne 26. 9. 2014, ki je postal pravnomočen 9. 10. 2014, kasneje pa je bil tožnik dne 25. 2. 2016 skladno z določili Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 predan iz ZR Nemčije nazaj v Republiko Slovenijo.

4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj je tožnik navedel ob podaji svoje druge prošnje dne 26. 2. 2016 ter na osebnem razgovoru, ki je potekal 20. 6. 2016 in na ponovnem razgovoru, ki je zaradi razjasnitve nekaterih dejstev potekal 6. 1. 2017; tožnik tako je ob podaji svoje druge prošnje povedal, da pripada Gibanju 6. april, ki nasprotuje sedanjemu režimu ter da je bil zaradi nasprotovanja režimu in udeležbe na demonstracijah v izvorni državi obsojen na 15-letno zaporno kazen; kolikor bi bil vrnjen v Egipt, tožnik misli, da bi ga takoj zaprli, razmere v egiptovskih zaporih pa so tako katastrofalne, da mnogi umrejo, tisti, ki pa zapor preživijo, ostanejo psihični bolniki, zato se tja ne more vrniti. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, je na osebnem razgovoru navedel, da je bil leta 2010 član gibanja Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir, ki ga je ustanovil Mohamed El Baradei, s ciljem uveljavitve sprememb volilne zakonodaje, uvedbe mednarodnega nadzora volitev ter ukinitve policijske ure; kasneje se je začel udeleževati tudi srečanj s sovrstniki iz Gibanja 6. april, ki ga je leta 2008 ustanovil kasneje ubiti Khaled Said, s ciljem boja za enakopravnost, svobodo govora in združevanja; po uboju Khaleda Saida se je tožnik udeležil tudi največjih demonstracij v B., ko je policija uporabila solzivec in vodne topove, na katerih je bil med številnimi aretiranimi demonstranti na policiji zadržan tudi tožnik.

5. Na podlagi izjav oziroma odgovorov tožnika na konkretna vprašanja in ugotovitve uradne osebe tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve podaja oceno verodostojnosti, ki jo utemeljuje na uporabi treh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito, ki so se izoblikovali v pravni doktrini in mednarodni sodni praksi, izhajajo pa tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 979/2009. Tako v zvezi s prvim kriterijem, ki se nanaša na notranjo (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, tožena stranka v obrazložitvi na str. 11 izpodbijane odločbe ugotavlja, da so bile izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma skladne. Glede drugega kriterija, ki se nanaša na zunanjo (ne)konsistentnost oziroma primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 11 ugotavlja, da izjave, ki jih je podal tožnik ob vložitvi prve in druge prošnje ter na obeh osebnih razgovorih dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, ki bodo predstavljene v nadaljevanju odločbe. Glede tretjega kriterija, ki se nanaša na odgovor na vprašanje, ali je mogoče prosilcu verjeti, ob dodatnem upoštevanju tudi dejavnikov iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, tožena stranka v obrazložitvi na str. 12 izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožniku tudi v zvezi s tem kriterijem ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je tako ob vložitvi obeh prošenj kot tudi na obeh osebnih razgovorih odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer tožena stranka dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, pa je predvsem na samem prosilcu, ki mora izpolnjevati svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ-1. Kot zadnji element, ki ga je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, tožena stranka izpostavlja prosilčevo splošno verodostojnost, vendar pa v tej zvezi glede izjav, ki jih je podal tožnik in za katere je sicer ugotovila, da so večinoma skladne, kljub temu v povezavi s preučenimi informacijami v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 12 ocenjuje, da so malo verjetne. Pri tem kot neprepričljive in zavajajoče označuje tožnikove izjave glede predložitve kopije sodbe in prav tako tudi same sodbe pa tudi predloženega dopisa tožnikovega odvetnika, ki ga je zastopal v kazenskem postopku, pri čemer tožena stranka zaključuje, da tožniku ni mogoče verjeti, da se mu je zgodilo, kar zatrjuje in sicer zaradi njegove trditve, da sodbe ni prebral in zaradi zatrjevane višine kazni, čeprav iz same sodbe izhaja drugačna, in sicer 4-letna kazen. Po ugotovitvi tožene stranke, v obrazložitvi na str. 13. izpodbijane odločbe, je iz vseh izjav tožnika mogoče povzeti, da prošnjo tožnik utemeljuje s tem, da mu v Egiptu grozi zaporna kazen zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah. Vendar pa njegove z ničemer podkrepljene domneve, oziroma trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblasti po oceni tožene stranke ne zadostujejo za podelitev statusa begunca, saj ocenjuje, da je bil tožnik v svojih izpovedih pavšalen in premalo natančen in četudi mu ni mogoče pripisati opravičenih razlogov za premalo podrobne opise dogodkov, so le-ti po mnenju tožene stranke večinoma neprepričljivi in malo verjetni. Po stališču tožene stranke v obrazložitvi na str. 13. izpodbijane odločbe tudi ni podana skladnost med izjavami in ravnanji prosilca, ki zatrjuje, da je bil v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe, kar je izpostavilo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 426/2009. V tej zvezi tožena stranka označuje kot nerazumljivo tožnikovo dejanje, da je domnevno zaradi dolgotrajnega postopka zapustil Slovenijo po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar prav tako negativno prispeva k oceni njegove splošne verodostojnosti. Ob tem navaja, da tožena stranka domneva, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji niti ne bi že prvič zaprosil, kolikor ne bi bil prijet s strani slovenske policije. Navaja še, da ugotavlja, da je ob podaji prve prošnje tožnik zatrjeval, da še nikoli ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni, ob podaji druge prošnje pa je navedel, da je obsojen na 15-letno zaporno kazen in da mu v primeru vrnitve v Egipt grozi zapor. Kot nadaljnje nedoslednosti v tožnikovih navedbah tožena stranka ocenjuje tožnikove navedbe o pripadnosti oziroma članstvu v politični organizaciji Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir ter Gibanju 6. april, pri čemer ocenjuje, da gre očitno za različni politični organizaciji. Kot neverodostojne nadalje ocenjuje njegove navedbe v prvi prošnji, da mu je sprovajalec vzel potni list rekoč, da bo vrnjen v Egipt, če ga dobijo z njim, v drugi prošnji pa je navedel, da mu je bil potni list odvzet kot garancija za plačilo. Poleg tega izpostavlja, da tožnik ni nikoli omenil, da bi zaradi zadanih poškodb zaradi udarcev v času zaslišanj in elektrošokov iskal zdravniško pomoč, saj tožena stranka ocenjuje, da bi vsaj okreval v domači oskrbi, kolikor ne bi iskal zdravniške pomoči. Kot malo verjetno tožena stranka označuje dejstvo, da bi prosilec, ki ga iščejo domače oblasti, državo neovirano in legalno zapustil z letalom, glede na njegove navedbe, da je Egipt sam zapustil z letalom in turškim vizumom. Po oceni tožene stranke so malo verjetni dogodki tudi tožnikove aretacije oziroma priprtja, ker jih je tožnik datumsko različno navajal v prvi prošnji in na osebnem razgovoru, četudi sicer tožena stranka dopušča možnost, da je navedene dogodke, glede na oddaljenost, morebiti časovno pomešal, kar enako meni tudi glede časovnega trajanja pridržanja, vendar je kljub temu po oceni tožene stranke v njegovih izjavah in časovnih navedbah zaznati veliko neprepričljivost. Četudi bi se omenjeni detajli morebiti zdeli obrobnega pomena, pa jih pri presoji splošne verodostojnosti zaradi njihovega pomena ni mogoče zanikati. Čeprav ugotavlja, da je sam tožnik sicer priskrbel pisna dokaza in sicer navedeno sodbo ter dopis odvetnika, vendar poudarja, da so bili neuspešni vsi telefonski klici tožene stranke na telefonsko številko, navedeno v odvetnikovem dopisu, ker odziva ni bilo, niti ni bilo mogoče najti o omenjenem tožnikovem odvetniku nobenih podatkov na svetovnem spletu, čeprav naj bi šlo za mednarodno renomiranega odvetnika. Zato je po oceni tožene stranke malo verjetno, da o njem ni moč najti nikakršnih informacij ali podatkov. Prav tako kot malo verjetno šteje, da bi odvetnik, ki ga je zastopal v kazenskem postopku in naj bi bil seznanjen s sodbo, v dopisu zapisal, da je bila tožniku izrečena 15-letna zaporna kazen, čeprav je iz predložene sodbe mogoče razbrati, da je bila sicer res s prvostopenjsko sodbo izrečena zaporna kazen v trajanju 15 let, zatem znižana na 4 leta s sodbo prizivnega sodišča. 6. Tožena stranka navaja, da je na podlagi virov, ki so javno dostopni in zato z njimi tožnika ni posebej seznanjala, ugotovila, da je bil Ahmed Maher po treh letih že izpuščen iz zapora, medtem ko ni bilo mogoče ugotoviti ali pridobiti informacij o tem, da bi bil Ahmed Maher kadarkoli obsojen na prestajanje 20 letne zaporne kazni, kar zatrjuje tožnik. Nadalje navaja, da po njenih ugotovitvah umorjeni Khaled Said ni bil ustanovitelj Gibanja 6. april, kakor zatrjuje tožnik, kot tudi, da je njegovima morilcema bila prvotno dosojena 7-letna zaporna kazen, nato v ponovljenem postopku zvišana na 10 let. Dodaja še, da po njenih ugotovitvah ni prišlo do večjega nasilja na demonstracijah po uboju Khaleda Saida v B., ki so sicer bile 25. junija, ne pa 28. junija, kakor zatrjuje tožnik, ker iz nobenih virov ne izhaja, da bi policija na omenjenih protestih, ki so na splošno veljali za mirne, uporabila solzivec in vodne topove, kakor zatrjuje tožnik, zato tudi kot malo verjetno ocenjuje tožnikovo navedbo, da je bil tožnik skupaj z Ahmedom Maherjem na navedenih demonstracijah aretiran in odpeljan na policijsko postajo.

7. Tožena stranka glede vseh tožnikovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh osebnih razgovorih zaključuje, da so neverodostojne in malo verjetne ter ocenjuje, da tožnik, ki je podajal neverodostojne in malo verjetne izjave, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker meni, da ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in s tem povezanega političnega preganjanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako ocenjuje, da pri tožniku ne obstajajo tudi nikakršne posebne okoliščine, na podlagi katerih bi v povezavi z vsemi preučenimi informacijami bilo mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo tožnik izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti, saj tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, zato pogoj iz 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni izpolnjen. Ker je na osebnem razgovoru navedel le, da ve, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt, kar je po mnenju tožene stranke pavšalna oziroma premalo konkretizirana navedba, tako da po oceni tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru svoje domnevne ogroženosti ni konkretiziral. Njegove izjave smatra za neverodostojne in malo verjetne, prav tako pa meni, da niso bile podane kakršnekoli posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku pripisati opravičen razlog za premalo natančen opis dogodkov, ki bi predstavljali utemeljen razlog, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Pri tem še dodaja, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Nadalje navaja, da tudi ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato tožnik tudi ne izpolnjuje niti pogoja iz 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Glede presoje obstoja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1 pa navaja, da je tožena stranka skrbno preučila informacije o stanju v izvorni državi tožnika, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika dne 1. 7. 2016, vendar se v izpodbijani odločbi do njih posebej ni opredeljevala. Glede dne 26. 8. 2016 po e-pošti predloženih fotografij ocenjuje, da iz njih ni mogoče razbrati, da bi policija pustila razdejanje v stanovanju tožnikovih staršev in tako meni, da navedeni posnetki ne dokazujejo ničesar. Kar pa zadeva fotografije, predložene na osebnem razgovoru dne 20. 6. 2016, jih po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za verodostojne, ker na njih ni tožnika in tudi ni mogoče ugotoviti, če resnično predstavljajo to, kar zatrjuje tožnik, poleg tega pa nimajo zabeleženega niti datuma nastanka. Po oceni tožene stranke so tako tožnikove izjave neverodostojne in malo verjetne. Zaključno v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 17 navaja, da na podlagi celovite in natančne presoje informacij tožena stranka ugotavlja, da prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo niti na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje na podlagi določila 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1. 8. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Uvodoma poudarja, da kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni navajal le grožnjo zaporne kazni zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah, ampak tudi bodoče preganjanje zaradi izražanja njegovega političnega prepričanja. Kot protisloven in v nasprotju sam s seboj zato označuje zaključek, da so neverodostojne in malo verjetne tožnikove izjave, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh razgovorih, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. 10. Tožnik kot napačno označuje tudi dokazno oceno tožene stranke o splošni verodostojnosti tožnika, češ da ne temelji na vestni in skrbni presoji vseh okoliščin konkretnega primera, predvsem tistih, ki so navedene v 21. do 23. členu Zakona o mednarodni zaščiti. Tožnik očita toženi stranki, češ da je pri oceni verodostojnosti najprej ugotovila, da so bile njegove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladne ter da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij in da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, za tem pa je v nasprotju z navedenim zaključila, da je bil tožnik v svojih izpovedbah pavšalen in premalo natančen ter ni zadostil nobeni izmed prvih štirih alinej iz 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti in da so podane nekonsistentnosti v njegovih izjavah. Teh zaključkov pa niti ni obrazložila, saj ni konkretizirano navedla, v katerem delu svoje prošnje je bil tožnik preveč pavšalen, zato tožnik poudarja, da se do njenih navedb niti ne more obrazloženo opredeliti, vendar se z njimi nikakor ne strinja.

11. Kot napačno označuje tudi navedbo tožene stranke, da je pavšalna in premalo konkretizirana tožnikova izjava o tem, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt, saj tožnik meni prav nasprotno, češ da je natančno opisal, katerim dejanjem preganjanja, kot so aretacije, zastraševanja, izključitev iz fakultete, je bil zaradi svojega političnega prepričanja že izpostavljen. Prav tako jasno je tudi izpovedal, da ga bodo v primeru vrnitve v Egipt zaprli in likvidirali, saj so pobili že veliko fantov. Poleg tega je bil v Egiptu zaradi izražanja svojih političnih stališč tožnik tudi že obsojen na nesorazmerno dolgo 15-letno zaporno kazen, pri čemer poudarja, da je svoje trditve tudi podkrepil z opisom dejanj preganjanja, ki jim je bil že izpostavljen ter dejanj preganjanja, ki so jih bili že deležni tudi drugi, ki so bili enako politično aktivni kot on.

12. Ker se tožena stranka ni opredelila do okoliščine, ali je tožnik izkazal opravičene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, označuje kot neobrazložen njen zaključek, da tožnik ni zadostil zahtevi iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

13. Tožnik poudarja, da je v postopku predložil številne dokaze, vključno s sodbo, s katero dokazuje, da je bil obsojen na 15-letno zaporno kazen ter nasprotuje zaključku tožene stranke, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, oziroma v prvi varni državi: za toženo stranko je suspektno, da je tožnik, po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le-to zapustil in odšel v Nemčijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Tožniku pa se zdi to sklepanje tožene stranke nerazumljivo in tudi onemogoča preizkus izpodbijane odločbe v zadevnem delu, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Prav tako tožnik nasprotuje tudi sklepanju tožene stranke, da v Sloveniji tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ne bi bil prijet s strani policije, češ da gre za pravno nedopustno subjektivno domnevo, ne pa za presojo objektivnih dejstev. Toženi stranki še očita v zvezi z ugotavljanjem bistvenih in nebistvenih nekonsistentnosti v njegovih izjavah, da ni upoštevala vseh dejstev in dokazov ter procesnih garancij, ki veljajo v tovrstnih postopkih, skladno z ustaljeno upravno in ustavno sodno prakso, zato so nepravilni tudi njeni zaključki. Pri tem dodatno še podrobneje obrazlaga navedbe tožnika v njegovih dveh prošnjah in obeh zapisnikih o osebnih razgovorih, z dodatnimi pojasnili, da gre le za navidezne nekonsistentnosti glede njegovega članstva v političnih organizacijah in glede trajanja njegovih pridržanj ob aretacijah. Posebej opozarja, da značilnosti konsekutivnega tolmačenja povečujejo možnosti napak, ki so mogoče tudi še pri branju zapisnika, zlasti zaradi zmanjšanja osredotočenosti glede na skupno dolžino celotnega trajanja postopka in tudi glede na kulturne razlike, zaradi katerih tožnik branju zapisnika namenja manjšo pomembnost. V tej zvezi, glede na 2. odstavek 80. člena ZUP v dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, poimensko navedenih tolmačev in uradne osebe. Dodatno kot očitno napako v zapisniku izpostavlja citirano navedbo na str. 4 v zapisniku z dne 20. 6. 2016, ki vsebuje zapis, da je tožnik pripadnik Muslimanske bratovščine, četudi je iz vseh preostalih navedb tožnika in celotnega konteksta te zadeve mogoče razbrati prav nasprotno, da tožnik nikoli ni bil pripadnik Muslimanske bratovščine in tega tudi ni nikoli trdil, kar za toženo stranko niti ni sporno.

15. Zaključno v tožbi poudarja, da kljub opisanim razlikam med prvo prošnjo in zapisniki o osebnem razgovoru ni mogoč zaključek, da tožnik ni bil član obeh omenjenih političnih organizacij in da ni bil politično aktiven, saj tudi ugotovljene kontradiktornosti in nekonsistentnosti glede časovne umestitve posameznih dogodkov, navajanja letnic in datumov po stališču tožnika ne utemeljujejo podane ocene o splošni neverodostojnosti tožnika, ker gre za napačne zaključke, ki so tudi v nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami o sposobnosti memoriranja in natančnosti pripovedovanja o preteklih dogodkih. Niti nekonsistentnosti navedb tožnika v zvezi s potnim listom ne morejo vplivati na oceno njegove splošne verodostojnosti. Dodatno v zvezi s trajanjem zaporne kazni Ahmeda Maherja tožnik pojasnjuje, da je o 20-letni zaporni kazni izpovedal na podlagi tedanjega poznavanja objav v medijih, medtem ko z dejstvom, da je bil Ahmed Maher obsojen na 3-letno zaporno kazen, tožnik tedaj ni bil seznanjen. Poudarja pa, da je v času njegovega osebnega razgovora omenjeni Ahmed Maher dejansko prestajal zaporno kazen, kakor je zatrjeval tožnik, pri čemer tudi iz članka, na katerega se sklicuje tožena stranka in tožniku niti ni bil poslan v izjasnitev, kar je v nasprotju z njegovo pravico do izjave o vseh relevantnih dejstvih, izhaja, da bo Ahmed Maher preostanek zaporne kazni, ki naj bi trajala še 3 leta, prestajal ob nadzoru na svojem domu. Prav to le še dodatno potrjuje tožnikove navedbe o preganjanju političnih aktivistov. Tudi glede dolžine trajanja tožniku izrečene zaporne kazni je tožnik izpovedal tisto, kar je njemu prenesel njegov odvetnik z dopisom, ki se nahaja v upravnem spisu. Iz predložene sodbe, katere verodostojnosti tožena stranka ne oporeka, pa je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zavrnjena oziroma zavržena, zato se tožnik ne strinja z zaključkom tožene stranke, da naj bi bila izrečena 15-letna zaporna kazen tožniku znižana na 4 leta. Toženi stranki pa predvsem očita, da ni opravila skrbne in celovite dokazne ocene, niti ni upoštevala pravil o dokaznem bremenu v azilnem postopku ter njegove prošnje ni obravnavala celovito, saj ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o stanju v izvorni državi, pač pa zgolj dva članka, ki pa ju niti ni predložila v izjavo tožniku, predvsem pa se ni opredelila do poročil, ki jih je predložil tožnik po svojem pooblaščencu, pač pa je zaključila, da te informacije niso dovolj za ugotovitev, da v izvorni državi prihaja do oboroženih spopadov, česar tožnik z njihovo predložitvijo niti ni dokazoval, temveč je dokazoval izpolnjevanje drugih zakonskih pogojev za priznanje mednarodne zaščite in kolikor bi pridobila informacije o izvorni državi, bi ugotovila, da dejansko obstaja praksa preganjanja političnih aktivistov, kar izhaja zlasti iz poročila Amnesty International: Egypt: Punitive probation measures latest tactic used to harass activists; 6. 3. 2017. Posledično je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, oziroma, le-to ostaja med strankama sporno. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca, podredno pa status subsidiarne zaščite, oziroma podredno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

16. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem nasprotuje tožbenim navedbam, na katere odgovarja ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

17. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi poudarja, da se tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo do večine tožbenih razlogov sploh ni izjavila oziroma jim ni oporekala. Prav tako ni oporekala predloženemu seznamu odvetnikov, na katerem je tudi tožnikov odvetnik, ampak je tožniku v škodo štela dejstvo, da imena odvetnika ni na spletu. Kar kaže na negativno selekcijo dokazov, ki večjo prednost daje tistim dokazom, ki govore v škodo stranki, kot tistim, ki govore stranki v prid. Tožnik zavrača njeno pavšalno sklepanje, da tožnik ni dokazal, da ga je omenjeni odvetnik res zastopal. Četudi ga je tožena stranka na osebnem razgovoru 6. 1. 2017 res seznanila, da informacij o odvetniku na svetovnem spletu ni mogoče najti, na kar je tožnik pojasnil, da je Egipt tretji svet in da ni običajno, da bi vsak objavljal svoje podatke na internetu. Vendar pa tožena stranka tožnika ni pozvala k predložitvi morebitnih dokazov o tem in ga ni pozvala, da sam tožnik poskusi najti ime odvetnika na spletu, tožnik pa tej ugotovitvi tožene stranke ni dajal pomembne teže, saj tožena stranka ni na noben način pokazala, da je to dejstvo odločilno pri presoji utemeljenosti mednarodne zaščite. Do tožnikovega pojasnila se sploh ni opredelila, niti se ni prepričala, na kakšen način, če sploh, za svojo promocijo skrbijo egiptovski odvetniki, ali je v Egiptu oglaševanje odvetnikov sploh dovoljeno in ali je v Egiptu sploh običajno, da imajo odvetniki vzpostavljene spletne strani. Toženi stranki še očita, da je njen zaključek izrazito subjektivne narave in bi morala prošnjo obravnavati na objektiven in nepristranski način. Nadalje tožnik očita toženi stranki očitno nespoštovanje dokaznih standardov v azilnem postopku, ki naj bi bili po praksi držav članic EU in priporočilih UNHCR ter sodni praksi naslovnega sodišča precej nižji od 50%, glede na naravo azilnih postopkov, v katerih je verjetno pričakovati, da prosilec večine dejstev ne bo mogel dokazati z gotovostjo, kar pa še ne daje zadostne podlage za zaključek o prosilčevi neverodostojnosti, niti za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Toženi stranki nadalje tožnik očita, da šele v odgovoru na tožbo prvič in v precejšnji meri pavšalno navede, da oporeka verodostojnosti predložene sodbe egiptovskega sodišča, saj je njen izgled (brez glave sodišča) neobičajen, vendar pri tem ne odgovori na vprašanje, kakšen je običajen izgled egiptovskih sodb, prav tako pa v nasprotju z lastno prakso pridobljene sodbe ne pošlje v forenzični pregled zaradi ugotavljanja njene pristnosti. Še zlasti pa se tožnik ne strinja z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo glede razloga, zakaj mu ni predložila v izjavo dokazov (informacij), na katere je oprla svojo odločitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena v zvezi z 9. členom ZUP, saj ne more vzdržati resne pravne presoje njena argumentacija, da tožniku informacij ni dala v izjavo, ker bi potem lahko tožnik svoje izjave spremenil in se skliceval na napake pri prevajanju, kar ne predstavlja dovoljenega razloga za prikrajšanje pravice do izjave v postopku.

18. Sodišče je že odločalo o tožbi tožnika zoper sedaj izpodbijano odločbo, ki jo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016, in je prošnjo zavrnila v rednem postopku na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1, tožnik pa je sprožil upravni spor s tožbo, o kateri je bilo že odločeno s sodbo št. I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017: tedaj je upravno sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki, vendar je le-to po pritožbi tožene stranke razveljavilo Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 4. odstavka 75. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da bi prvostopno sodišče, glede na razloge, ki jih je navedlo v svoji obrazložitvi, moralo odločiti na glavni obravnavi, ne pa na seji, ter bi - kolikor je to potrebno - na glavni obravnavi moralo izvesti tudi dokaze, ki jih pristojni organ še ni izvedel ali pa drugače presoditi že izvedene dokaze, strankam pa pri tem upoštevaje načelo odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva zagotoviti tudi ustrezno pravico do izjave.

19. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2018 stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih, tožnik pa dodatno kot dokaz predlaga štiri v angleščini sestavljene informacije o stanju v izvorni državi, brez priloženega slovenskega prevoda.

K točki 1:

20. Tožba je utemeljena.

21. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavo in na njej izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika ter z vpogledom v vse listine, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu in v sodnem spisu, ki poleg tožbe s tožbenimi prilogami A1- A4, vključuje tiste, ki so bili pridobljeni v pritožbenem postopku zoper sodbo št. I U 647/2017 (pritožba, odgovor na pritožbo, sklep I Up 261/2017). Druge dokaze, ki jih je v upravnem sporu predložila oziroma predlagala tožeča stranka, ki je na glavni obravnavi podala dokazni predlog po vpogledu listin, v angleščini sestavljenih štirih informacij o aktualnem stanju v tožnikovi izvorni državi1, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne za odločitev, saj gre po navedbah same tožeče stranke za aktualna poročila o splošnem stanju v tožnikovi izvorni državi, ki pomenijo le nadaljevanje zatrjevanih dejstev glede dejanj preganjanja, kot so samovoljne aretacije, pretepanje, mučenje likvidacije političnih nasprotnikov, udeležencev protestov, članov različnih političnih gibanj, čemur tožena stranka ni kakorkoli nasprotovala ne v izpodbijani odločbi, ne v odgovoru na tožbo in tudi ne v pritožbi, medtem ko je predmet sodne presoje zakonitost izpodbijane odločbe, izdana že pred tem (20. 3. 2017). Sodišče je v ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 in temu skladno odločilo po opravljeni glavni obravnavi dne 11. 5. 2018, ob upoštevanju načela kontradiktornosti, ki tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni vsebinsko v slabšem položaju od nasprotne (tožene) stranke.

22. Tožnik je, ko ga je sodišče v dokaznem postopku na glavni obravnavi ustno zaslišalo zaradi preveritve njegovih navedb ob podaji prve in ponovne (druge) prošnje ter na osebnih razgovorih dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017 glede legalne zapustitve izvorne države in okoliščinami seznanitve z obsodbo v kazenskem postopku pred egiptovskimi sodišči ter vsebino te odločitve izpovedal enako, kot pred tem v upravnem postopku, njegove navedbe pa so skladne tudi z vsebino preloženih dveh listinskih dokazov, ki ju je predložil med tekom upravnega postopka, sestavljeni pa sta v tujem jeziku (za kar je slovenske prevode pridobila tožena stranka). Prav tako je njegova izpovedba na glavni obravnavi skladna z njegovimi navedbami v upravnem postopku, da so mu starši pomagali pri legalnem odhodu iz izvorne države s tem, da je tožnikov oče že približno 2 tedna pred tožnikovim odhodom iz Egipta podkupil policista, da je tožniku dne 30. 8. 2014 omogočil neoviran prehod letaliških kontrol na kairskem letališču, saj v ničemer ne nasprotujejo njegovim navedbam v upravnem postopku, med tekom katerega je tudi izpovedal, da si je vizum za odhod v Turčijo pridobil v mesecu avgustu 2014. Povedanemu v prid še zlasti kaže s strani tožene stranke neprerekano dejstvo, da so ga kot študenta vzdrževali starši, s katerimi je tožnik vse do odhoda iz izvorne države živel skupaj in ki njegovemu političnemu udejstvovanju niso bili nenaklonjeni, saj so mu tudi omogočili, da mu je pravno pomoč v kazenskem postopku nudil družinski odvetnik, nad izključitvijo tožnika iz Univerze v B. ko je v letu 2014 obiskoval ... letnik ... fakultete, pa so bili zgroženi in presenečeni, da je to mogoče. 23. Nenazadnje govori v prid prepričljivosti in konsistentnosti tožnikovih navedb tudi to, da sedaj tožnik, poleg dela, nadaljuje študij na ... fakulteti Univerze v Ljubljani, česar tožena stranka prav tako ni prerekala.

24. Po oceni sodišča v prid prepričljivosti in konsistentnosti tožnikovih navedb glede tožnikovega političnega udejstvovanja političnih organizacijah Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanju 6. april, oziroma temu posledičnega preganjanja s strani oblasti, ki ga tožnik tudi opiše, še zlasti kažejo ugotovitve same tožene stranke (v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 11 in 12), saj namreč tudi sama ocenjuje izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru za večinoma (notranje in zunanje) skladne, saj glede izjav, ki jih je podal tožnik tako ob vložitvi prve prošnje in druge prošnje kot tudi na obeh osebnih razgovorih tožena stranka izrecno ugotavlja, da ne odstopajo od verodostojnih informacij o izvorni državi tožnika. Pri čemer nadalje glede kriterija, ali je prosilcu mogoče verjeti, upoštevajoč dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, tožena stranka prav tako izrecno ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je iz obeh prošenj in iz zapisnikov obeh opravljenih osebnih razgovorov razvidno, da je odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. Četudi je tem ugotovitvam tožene stranke, s katerimi se sodišče v celoti strinja, povsem nasproten njen zaključek v nadaljevanju izpodbijane odločbe v 3. odstavku na str. 12, da "je mogoče izjave, ki jih je podal prosilec in za katere je pristojni organ sicer ugotovil, da so večinoma skladne, v povezavi z vsemi preučenimi informacijami, predstavljenimi v nadaljevanju te odločbe, oceniti za malo verjetne, prav tako pa ugotavlja, da so njegove izjave glede predložene kopije sodbe in same sodbe ter predloženega dopisa odvetnika, ki ga je zastopal v postopku, neprepričljive in zavajajoče. Po mnenju pristojnega organa prosilcu zaradi trditve, da sodbe ni prebral in zatrjevanja o višini kazni, čeprav je iz sodbe razbrati drugačno kazen, prosilcu ni mogoče verjeti, da se mu je zgodilo, kar zatrjuje", pa sodišče po preučitvi vseh izvedenih dokazov sodi, da je izpodbijana odločba, glede na uveljavljane razloge oziroma lastnosti dejanj preganjanja, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik, nepravilna in nezakonita, ker po presoji sodišča tožena stranka, glede na v upravnem postopku ugotovljeno relevantno dejansko stanje ni imela podlage za sprejem zavrnilne odločitve v določbi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1, na kateri jo utemeljuje.

25. Iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da tožnik po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status begunca), niti po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status subsidiarne zaščite), ker je očitno zmotno štela, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel zgolj "grožnjo oziroma ogroženost zaradi izrečene zaporne kazni zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah" (2. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), četudi je tožnik vseskozi med tekom upravnega postopka v obeh prošnjah in na obeh osebnih razgovorih uveljavljal kot razlog preganjanja svoje politično prepričanje z aktivnim delovanjem v vladajočemu režimu nasprotujočih političnih gibanj, kot sta politični organizaciji Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanje 6. april, katerih privrženec je tudi tožnik. Po presoji sodišča je prav tako zmoten njen zaključek, da v zadevi "z ničemer podkrepljene domneve oz. prosilčeve trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblastnih struktur po mnenju pristojnega organa nikakor ne zadostujejo za podelitev statusa begunca" (3. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), saj je tožnik svoje navedbe podkrepil tudi s predložitvijo listin, in sicer sodbo egiptovskega sodišča ter dopisom svojega odvetnika. Kot zmotna se po presoji sodišča izkaže tudi ocena tožene stranke, da je bil tožnik „v svojih izjavah pavšalen in premalo natančen in mu ni mogoče pripisati opravičenih razlogov za premalo podrobnih opisov dogodkov, saj so po mnenju pristojnega organa le-ti večinoma neprepričljivi in malo verjetni" (4. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), saj je ta ocena tožene stranke v direktnem nasprotju z njeno lastno oceno v izpodbijani odločbi na str. 11. in 12, ki je citirana v obrazložitvi te sodbe pod točko 24. S slednjo pa se v celoti lahko strinja tudi sodišče po tem, ko je izvedlo neposredno ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi 11. 5. 2018, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave.

26. Prav tako se sodišče ne more strinjati niti z dokazno oceno tožene stranke glede omenjenih predloženih listin, in sicer sodbe egiptovskega sodišča ter dopisa svojega odvetnika. V tej v zvezi je tožena stranka na dveh različnih mestih v izpodbijani odločbi (na str. 10 in str. 14) navedla namreč zgolj to, da je tožnik "sicer priskrbel pisni dokaz in sicer sken sodbe in dopis odvetnika. Pristojni organ je klical telefonske številke s predloženega dopisa, odziva pa ni bilo. Prav tako na svetovnem spletu ni mogoče najti podatkov o omenjenem odvetniku, ki naj bi zastopal prosilca v kazenskem postopku. Glede na to, da naj bi šlo za mednarodno renomiranega odvetnika je malo verjetno, da o njem ni moč najti nikakršnih informacij ali podatkov" (7. odstavek na str. 14), in še "Nadalje je po mnenju pristojnega organa malo verjetno, da bi odvetnik, ki je bil po izjavah mednarodno poznan, ki je prosilca zastopal pred sodiščem in ki naj bi bil seznanjen s sodbo sodišča v dopisu napisal, da je bila prosilcu izrečena petnajstletna zaporna kazen, čeprav je iz priložene sodbe jasno razbrati, da je bila kazen na prvostopenjskem sodišču res izrečena v času trajanja petnajstih let, a je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na štiri leta" (8. odstavek na str. 14) ter nadalje "Na ugotovitev tožene stranke, da sodba nima nikakršne glave sodišča in je njen izgled neobičajen, ob čemer gre dvomiti v verodostojnost le-te, je prosilec navedel, da če bi sodbo ponaredil, bi ne bilo težko na sodbo "pripeti" glave sodišča" (11. odstavek na str. 10), na podlagi česar je zgolj implicitno, brez dodatne obrazložitve v celoti odrekla kakršnokoli dokazno vrednost obeh predloženih listinskih dokazov in v posledici tega zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in s tem povezanega političnega preganjanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini (5. odstavek na str. 15), pa tudi, da pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, zato tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Naredila je tudi zaključek, da kot že navedeno, tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, zato pogoj iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1 ni izpolnjen (2. odstavek na str. 16), prav tako pa tudi ne pogoji iz 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 27. Ker sodišče nasprotno od tožene stranke ocenjuje, da je tožnik (notranje in zunanje) konsistentno, logično in dovolj prepričljivo opisal svoje politično prepričanje in delovanje kot razlog oziroma podlago zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja in ključni razlog za zapustitev izvorne države, kar je še podkrepil z omenjenima dvema listinskima dokazoma (sodbo egiptovskega sodišča ter dopisom odvetnika) z opisano vsebino, ki je skladna z navedbami tožnika glede njune vsebine, prav tako skladna pa je tudi s tožnikovimi navedbami v upravnem postopku in na glavni obravnavi, na kateri je sodišče njuno vsebino preverilo ob sodelovanju pooblaščenke tožene stranke, na podlagi česar sodišče ocenjuje, da so tožnikove navedbe glede političnega prepričanja in temu posledično preganjanja s strani aktualne oblasti kot ključnem razlogu za zapustitev izvorne države logično prepričljive, konsistentne in da tudi same po sebi niso neverjetne glede na predložena poročila oziroma informacije o izvorni državi tožnika, ki jih je tožena stranka sama pridobila. Pri čemer ostaja nezanemarljivo dejstvo, ki med strankama ni sporno, da preti velika oz. življenjska nevarnost osebam, ki so tako kot tožnik politično aktivno vključene v delovanje trenutnemu režimu nasprotujočih političnih gibanj, kot sta politični organizaciji Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanje 6. april, katerih privrženec je tudi tožnik. Tožnikovim dovolj podrobno opisanim političnim aktivnostim v izvorni državi namreč po oceni sodišča ni mogoče odreči niti objektivne oziroma zunanje konsistentnosti, glede na relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih, za katera sama tožena stranka navaja zgolj to, da jih je skrbno preučila, kar implicitno torej pomeni, da se je s to sicer skopo navedbo do teh poročil opredelila v tem smislu, da jim s tem ni kakorkoli nasprotovala.

28. Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki je bil veljaven predpis v času vložitve tožnikove prošnje ter se še nadalje uporablja za postopke sodnega varstva v skladu z določilom 125. člena ZMZ-1, mednarodna zaščita v RS pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po določbi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite pristojni organ odloča v skladu s 33. členom ZMZ-1 ob subsidiarni uporabi ZUP, kar med drugim pomeni, da mora biti dokazna ocena pristojnega organa kot podlaga sprejete odločitve skladna s temeljnimi načeli ZUP, predvsem z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena v zvezi s 138. in 164. členom ZUP ob upoštevanju 22. člena ZMZ-1, po katerem v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena tega zakona; z informacijami iz 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno; prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Čemur pa tožena stranka v konkretnem primeru ni zadostila, saj je v nasprotju z določili 22. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. in 10. členom ZUP zmotno štela, kot izhaja iz zadnjega odstavka na str. 4 izpodbijane odločbe, da če sama uporabi javno dostopne vire, ji z njimi ni potrebno seznanjati prosilca. Prav tako je v nasprotju z določili 8. in 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 zmotno v izpodbijani odločbi štela (2. odstavek na str. 17), da če skrbno preuči s strani tožnika predložene informacije, se ji do le-teh v odločbi ni potrebno opredeliti, kar tudi ne drži, saj mora v skladno z zahtevami 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 individualno oceniti dokazno vrednost vseh predloženih dokazov in jih temu skladno tudi vsebinsko (ne) upoštevati. Tudi relevantno pravo EU zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravice do izjave, kot med drugim izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-277/11 z dne 22. 11. 2012, v kateri je SEU (Prvi senat) iz razlogov, ki jih podrobneje navaja v obrazložitvi, razsodilo: "Zahteva za sodelovanje zadevne države članice s prosilcem za azil, kot je določena v členu 4(1), drugi stavek, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004" (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) "se ne sme razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ - če tujec zaprosi za status subsidiarne zaščite po tem, ko mu je bil zavrnjen status begunca - ko namerava zavrniti tudi to drugo prošnjo, iz tega naslova pred sprejetjem svoje odločitve zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče. Kadar pa gre za sistem, kakršen je vzpostavljen z nacionalno ureditvijo v postopku v glavni stvari, za katerega je značilen obstoj dveh ločenih postopkov, ki si sledita, in sicer postopka za obravnavanje prošnje za priznanje statusa begunca in postopka za obravnavanje prošnje za priznanje subsidiarne zaščite, mora predložitveno sodišče zagotoviti, da se v okviru obeh postopkov spoštujejo temeljne pravice prosilca, zlasti pa njegova pravica do izjave, in sicer tako, da se mu omogoči, da učinkovito poda svoje pripombe, preden se sprejme odločba, s katero se mu ne prizna varstvo, za katero je zaprosil. V takem sistemu okoliščina, da je bila zadevna oseba veljavno zaslišana že med obravnavanjem njene prošnje za priznanje statusa begunca, ne pomeni, da se lahko ta formalnost v okviru postopka obravnavanja prošnje za subsidiarno zaščito spregleda".

29. ZMZ-1 v 26. členu (lastnosti dejanj preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (kumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ-1). Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite pa se v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ-1 zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. člena in naslednjih členov ZMZ-1. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku, uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, torej gre za primere, ko pristojni organ odloča zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Ta ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ).

30. Iz navedenih pogojev tako v citirani Kvalifikacijski direktivi II kot v Zakonu o mednarodni zaščiti izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom.

31. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena Zakona o mednarodni zaščiti), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

32. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti tožnikovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav, še zlasti glede na sklepanje tožene stranke in njen zaključek v zvezi s strani tožnika predloženo obsodilno sodbo egiptovskega sodišča in dopisom njegovega odvetnika, še zlasti glede dolžine trajanja zaporne kazni, izrečene v navedeni sodbi egiptovskega sodišča. 33. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa pristojni organ (sedaj tožena stranka) ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami (in ne zgolj na podlagi splošno znanih dejstev, kot tožena stranka v konkretnem primeru), povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča, izraženih v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja; za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, pa mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega torej izhaja, da je materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

34. Sodišče po povedanem sodi, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ. Podlaga po 2. alineji 2. odstavka 26. člena ZMZ je v konkretnem primeru izkazana s tem, da je tožnik že bil izpostavljen dejanjem fizičnega nasilja pri izražanju svojega političnega prepričanja na demonstracijah, na katerih je bil večkrat pridržan daljši čas, med katerim je bil podvržen fizičnemu nasilju in pomanjkanju hrane, o čemer je izpovedal že v upravnem postopku in upravnemu organu pokazal tudi vidne posledice telesnih poškodb. Prav tako je podan tudi razlog iz 3. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj iz predloženih listin, to je sodbe egiptovskega sodišča in dopisa tožnikovega odvetnika, ki sta po oceni sodišča verodostojni in medsebojno skladni in ki podpirata tudi tožnikove prepričljive navedbe o tožniku izrečeni 15-letni zaporni kazni, ki je že sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Torej se nedvomno kot utemeljena izkaže tožnikova bojazen, da če bi bil vrnjen v izvorno državo, bi bil prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15-letne zaporne kazni, ki je po oceni sodišča sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Vse to pa so razlogi za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 in ne zgolj za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ima utemeljen strah pred preganjanjem, temelječim na pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Preganjanje, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena v povezavi s 1. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Gre za politično prepričanje, ki ga tožnik deli z drugimi pripadniki Gibanja 6. april in Nacionalnega gibanja za spremembe preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi izrečena zaporna kazen, ki je nesorazmerna glede na očitano kaznivo dejanje z vidika dolžine trajanja izrečene zaporne kazni (15 let). Tožnik ima torej utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, kjer mu grozi poziv na prestajanje petnajstletne zaporne kazni. Glede na navedeno so torej podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca.

35. Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ker je upravni akt odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari, saj dajejo podatki postopka za to dovolj zanesljivo podlago. Pri tem je upoštevalo tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (iz obrazložitve pod tč. 14), iz katere sledi, da tožena stranka v pritožbenem postopku ne oporeka ugotovitvi v tedaj izpodbijani sodbi št. I U 647/2017, da tožnik ni bil seznanjen s stališčem glede neprepričljivosti svojih izjav (torej z dokazno oceno), vendar pa bi glede na razloge, ki jih je navedlo v omenjeni sodbi, moralo odločiti na glavni obravnavi in ne na seji, kar mora tudi sicer vedno storiti glede na določilo 3. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče je v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev pravice do glavne obravnave, s tem, da je dne 11. 5. 2018 opravilo glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo, saj je po vsem povedanem spoznalo, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za zavrnitev tožbe ne po 1. odstavku in tudi ne po 2. odstavku 63. člena ZUS-1 in da je, tudi glede na podatke upravnega spisa, zlasti obeh prošenj z dne 15. 9. 2014 in 26. 2. 2016 in zapisnikov obeh osebnih razgovorov z dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017 bilo potrebno tožniku priznati status begunca.

K točki 2:

36. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi 2. alineje 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 in 125. členom ZMZ-1. 37. Na podlagi 2. alineje 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 ima oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Po določbi 1. odstavka 92. člena ZMZ-1 osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede na specifične okoliščine obravnavane sporne zadeve, v kateri bila tako prva kot tudi ponovna (druga) prošnja tožnika vložena pred datumom uveljavitve ZMZ-1, to je pred 26. 4. 2016, ko je na podlagi 127. člena ZMZ-1 prenehal veljati ZMZ, je potrebno citirano določilo 1. odstavka 92. člena ZMZ-1 razlagati in uporabiti tudi ob upoštevanju določil 125. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, ko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe. Po določbi 3. odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo iz 7. točke 2. člena ZMZ-1, ki je pristojno za notranje zadeve, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 1. Egypt Events of 2017,2. Amnesty International, Egypt: Oposition member Mohamed al-Kasas at risk of enforced disappearance and torture,3. Amnesty International, Egypt: Lawyer and human rights defender Ezzat Ghonim at risk of enforced disappearance.4. Amnesty International, Egypt 2017/2018, Annual Report;