Jedro

Skupna vrednost vlog, ki so dosegle minimalne kriteriji iz meril 1, 2 in 3 in so bile zato ocenjevane po vseh štirih merilih, je presegla razpoložljiva sredstva na sklopu A, zaradi česar so v poštev za sofinanciranje prišle le vloge z najvišjim doseženem številom točk po vseh štirih merilih, in sicer je bilo treba doseči vsah 68 točk, ima tako podlago v določbah Javnega razpisa. Tožnica zato zmotno uveljavlja, da bi toženka morala enakomerno razdeliti sredstva med vse vlagatelje, ki so dosegli minimalne pogoje, saj (kot rečeno) za to ni pravne podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrnil tožničino vlogo na Javnem razpisu za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij in prostovoljstva 2019 (objavljenem v Ur. l. RS 34/19, v nadaljevanju Javni razpis). Odločil je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica s svojo vlogo kandidirala za sofinanciranje v okviru sklopa A Javnega razpisa. Pojasnjuje, da sta vsako vlogo ločeno ocenjevala dva člana komisije in da je končna ocena vloge povprečje podeljenih ocen obeh ocenjevalcev. Ugotavlja, da je tožnica dosegla 63 točk od skupnih 74. Njena vloga je bila zavrnjena, ker je skupna vrednost vlog, ki so dosegle minimalni kakovostni kriterij 43 točk pri merilih 1, 2 in 3 ter so se ocenjevala tudi na podlagi dodatnih meril, presegla razpoložljiva sredstva na Sklopu A, zato so imele prednost vloge z višjim številom doseženih točk, in sicer tiste z najmanj 68 točkami. Navaja, da je podrobnejša razčlenitev ocene po posameznih merilih razvidna iz ocenjevalne tabele, ki je priloga izpodbijanemu sklepu, ter dodaja obrazložitev ocene po posameznih merilih.

Navedbe strank

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega minimalnega standarda, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Ker ni navedena in pojasnjena ocena članov komisije, ni mogoče preveriti povprečja ocen. Trdi, da dobljena ocena v nobenem delu izpodbijanega sklepa ni obrazložena in da tako ni bila seznanjena z vsebinskimi razlogi za to, da po posameznih postavkah ni dobila višje ocene, zaradi česar ne more uspešno utemeljevati, da si njen program zasluži boljšo oceno.

4. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi, zakaj in v čem naj bi bili njeni cilji pomanjkljivo utemeljeni; v čem naj bi bila sredstva za preverjanje pomanjkljivo navedena oziroma katera so sredstva, ki so za to potrebna; v čem naj bi bila vprašljiva finančna sposobnost njenega petega partnerja; v čem je izkazana precenjenost načrtovanih šestih delovnih mest oziroma da delovna mesta niso smiselno načrtovana. Vsi razlogi za zavrnitev naj bi bili navedeni pavšalno, ne da bi bili konkretizirani glede na njeno prijavo.

5. Toženka ne pojasni, zakaj njena vloga ne izpolnjuje pogojev za pridobitev sredstev, saj navede le, da je bila meja za pridobitev sredstev doseženih 68 točk. Takšna omejitev oziroma cenzus pa iz razpisnih pogojev ne izhaja, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Če toženec morda misli, da ima prednost vloga, ki je bila vložena pred ostalimi, opozarja, da se izpodbijani sklep ne sklicuje na ta kriterij, niti takšen kriterij ni zakonit, saj zanj ne obstaja pravna podlaga.

6. Uveljavlja še, da so razpisni kriteriji glede regijskega ključa diskriminatorni, saj to pomeni, da prijavitelji iz Ljubljane, Maribora in Nove Gorice zgolj zato, ker prihajajo iz tega območja, pri merilu 4.1. ne dobijo točk. Če bi namesto tožnice, ki je zveza, kandidirala katera od njenih članic, bi tako na podlagi istega programa dobila večje število točk zgolj iz naslova regijskega ključa. Meni, da decentralizacija ne more biti odločujoč kriterij za sofinanciranje. Trdi, da toženka ni upoštevala, da ima status nevladne organizacije in da status nevladne organizacije v javnem interesu v razpisu ni bil določen kot pogoj. Poleg tega toženka ni upoštevala, da je v razpisnih pogojih določeno, da je zaželeno sodelovanje z drugimi partnerji in da je tožnica to storila. Dodaja še, da bi toženka lahko uporabila določilo št. 12 razpisne dokumentacije in ji podelila oziroma omogočila znižani znesek sofinanciranja.

7. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim pojasnjuje pravno podlago razpisa in postopek. Navaja, da je na podlagi ustrezno obrazloženih ocenjevalnih obrazcev število doseženih točk in oceno za predlagani projekt, kot za vse druge prijavitelje, vpisala v tabelo, ki je priloga k izpodbijanemu sklepu. Zavrača očitek, da rezultati članov komisije niso pojasnjeni. Trdi, da je ravnala v skladu s 6., 12. in 13. poglavjem Javnega razpisa in da je imela tožnica možnost vpogledati v upravni spis, kjer bi lahko pridobila prepise ocen ocenjevalk. Meni, da je izpodbijani sklep, posebej pri vsaki točki merila, kjer je tožničina vloga dobila nižjo oceno, ustrezno obrazložen in v skladu z ustaljeno sodno prakso. Zadošča namreč, da je razvidno število točk po posameznem merilu in kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno. Odgovarja tudi na tožničine očitke v zvezi z ocenami glede ciljev, sredstev, finančno sposobnostjo partnerja in precenjenosti načrtovanih delovnih mest. 8. Navaja, da so bila v skladu s 7. poglavjem razpisa za sklop A na razpolago sredstva v višini 5.000.000,00 evrov. Ker je bil znesek za sofinanciranje omejen, so bile za financiranje predlagane tiste vloge, ki so prejele višje skupno število točk, to je 68. Nasprotuje tudi očitku o diskriminatornosti regijskega ključa, ki je bil postavljen na podlagi statističnih podatkov glede na število zaposlenih oseb v nevladnih organizacijah in glede na število nevladnih organizacij v posamezni regiji in mestni občini. Glede statusa nevladne organizacije se sklicuje na vsebino merila 4.3. Glede sodelovanja z drugimi partnerji pa navaja, da je ta okoliščina v 6. poglavju določena kot pogoj za za kandidiranje v sklopu A, glede sodelovanja z drugimi deležniki na različnih ravneh pa navaja, da je bilo to upoštevano pri oceni po merilu 4.2, kjer je tožnica dobila vse možne točke.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2020 vztraja pri tožbenih navedbah in med drugim navaja, da je spremenila sedež poslovanja in da je ena izmed njenih partneric v konzorciju pridobila status delovanja v javnem interesu. Glede toženkinega sklicevanja na omejena razpoložljiva sredstva navaja, da je nedopustno naknadno prilagajala razpisne pogoje in da bi morala kvečjemu sredstva enakomerno razdeliti med prijavitelje.

10. Tudi toženka v pripravljalni vlogi z dne 14. 7. 2020 vztraja pri svojih stališčih. V njej se med drugim glede potrebnega števila točk za sofinanciranje sklicuje na vsebino 12. poglavja Javnega razpisa, iz katerega izhaja, da bodo za sofinanciranje predlagane vloge z višjim skupnim številom točk, doseženih po merilih 1, 2, 3 in 4, ter trdi da ni podlage za tožničino stališče, po katerem naj bi se sredstva enakomerno razdelila med prijavitelje.

Odločanje po sodnici posameznici

11. Sodišče je 26. 11. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankama.

Dokazni sklep

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, priložene tožbi, to je izpodbijani sklep z dne 25. 9. 2019, prijavnico na razpis, osnovne podatke o vlogi, prijavitelju in partnerjih ter ostale listine v upravnem spisu.

K I. točki izreka

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet tega upravnega spora je zavrnitev tožničine vloge na Javnem razpisu za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij in prostovoljstva 2019, na katerem se je tožnica potegovala za sofinanciranje v okviru sklopa A, ki je namenjen subvencioniranju trajnostno naravnanih delovnih mest v nevladnih organizacijah. Tožnica sicer izpolnjuje vse razpisne pogoje, njena vloga pa je bila zavrnjena, ker je pri ocenjevanju vloge dosegla 63 točk od možnih 74. Za financiranje na sklopu A je bilo glede na razpoložljiva sredstva namreč treba doseči vsaj 68 točk. 15. Med strankama je sporno tako, ali je bila tožničina vloga pravilno ocenjena, kakor tudi ali je glede na pogoje Javnega razpisa toženka pravilno ugotovila, da za sofinanciranje pridejo v poštev le vloge, ki so dosegle vsaj 68 točk. 16. Res je, da med pogoji za sofinanciranje v Javnem razpisu ni navedeno, da mora vlagatelj pri ocenjevanju doseči minimalno 68 točk. Vendar pa je v sedmem odstavku 12. poglavja Javnega razpisa določeno, da bodo za sofinanciranje predlagane vloge z višjim skupnim številom točk, doseženih pri merilih 1, 2, 3 in 4, v 7. poglavju razpisa pa, da je na voljo omejen znesek sredstev. In sicer iz slednjega poglavja izhaja, da je za sklop A za vsa tri leta trajanja financiranja na razpolago 5.000.000,00 evrov, pri čemer se posamezne vloge financirajo največ v višini 300.000,00 evrov. To pa pomeni, da v primeru, da razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za vse vlagatelje, ki so dosegli minimalen prag, določen pri ocenjevanju po merilih 1, 2 in 3, ter so bile na tej podlagi predmet ocenjevanja tudi po dodatnih merilih (merilo 4), v poštev za sofinanciranje pridejo le vloge z največjim številom točk, doseženem pri merilih 1, 2, 3 in 4. 17. Toženkino pojasnilo, da je skupna vrednost vlog, ki so dosegle minimalne kriterije iz meril 1, 2 in 3 in so bile zato ocenjevane po vseh štirih merilih, presegla razpoložljiva sredstva na sklopu A, zaradi česar so v poštev za sofinanciranje prišle le vloge z najvišjim doseženem številom točk po vseh štirih merilih, in sicer je bilo treba doseči vsaj 68 točk, ima tako podlago v določbah Javnega razpisa. Tožnica zato zmotno uveljavlja, da bi toženka morala enakomerno razdeliti sredstva med vse vlagatelje, ki so dosegli minimalne pogoje, saj (kot rečeno) za to ni pravne podlage.

18. Tožnica se v tožbi tudi neutemeljeno sklicuje na kriterij najvišjega števila točk pri merilu 1.3. Po določbi osmega odstavka 12. poglavja Javnega razpisa namreč ta kriterij pride v poštev le primeru, če več prijaviteljev doseže enako število točk in bi bila z njihovo uvrstitvijo na predlog prejemnikov sredstev presežena skupna razpoložljiva sredstva. Gre torej za situacijo, ko bi prijavitelji, ki so dosegli isto število točk, sicer še prišli v poštev za sofinanciranje, vendar bi skupaj presegli preostala razpoložljiva sredstva. Le v tem primeru se prijavitelja, ki je predlagan za sofinanciranje, izbere glede na število točk doseženih pri merilu 1.3. Če pa imajo prijavitelji tudi tako isto število točk, pa pride v poštev za sofinanciranje tisti, katerega vloga je prva prispela na ministrstvo.

19. V tožničinem primeru ne gre za navedeno situacijo, saj so bila razpoložljiva sredstva porabljena že s sofinanciranjem tistih vlagateljev, ki so dosegli višje število točk od tožnice, to je vsaj 68 točk. Ker po povedanem tožničina vloga ni bila zavrnjena na podlagi kriterija po času prispetja vloge na ministrstvo, so tožbeni očitki o nezakonitosti tovrstnega kriterija pravno nepomembni za odločitev.

20. Tožnica ne more uspeti s tožbenimi očitki, da neutemeljeno ni dobila točk pri merilu 4.1 – Regijski ključ in merilu 4.3 – Status NVO v javnem interesu.

21. Ni sporno, da je imela tožnica v pravno relevantnem trenutku, to je ob vložitvi vloge, sedež v Ljubljani, za kar po merilu 4.1 ni upravičena do nobene točke. Tožnica toženki v tem pogledu očita nezakonitost merila, in sicer trdi, da gre za diskriminatoren kriterij.

22. Iz točkovanja, ki je določeno za navedeno merilo, očitno izhaja, da se s tem merilom zasleduje decentralizacija upravičencev do sredstev, saj je to nedvomno razvidno iz stopnjevanja točkovanja od 0 do 4 po posameznih statističnih regijah po NUTS 31 oziroma mestnih občinah. Najmanj točk (0) dobijo vlagatelji iz treh večjih urbanih mestnih občin (Ljubljana, Maribor in Nova Gorica), ostale statistične regije oziroma mestne občine pa so razvrščene v kategorija, ki so ocenjene s točkami od 1 do 4. Tako navedeno merilo v odgovoru na tožbo pojasnjuje tudi toženka, ki navaja, da je bil regijski ključ sestavljen na podlagi statističnih podatkov o številu zaposlenih oseb v nevladnih organizacijah in številu nevladnih organizacij v posamezni regiji in mestni občini. Ker je namen Javnega razpisa sofinanciranje trajnostno naravnanih delovnih mest, ki bodo prispevala k razvoju in profesionalizaciji nevladnih organizacij in prostovoljstva v Sloveniji (2. poglavje Javnega razpisa), sodišče sodi, da je različna obravnava regij oziroma mestnih občin, glede na to, kako so v posamezni regiji oziroma mestni občini nevladne organizacije že prisotne in profesionalizirane (torej, da imajo zaposlene osebe), v razumni povezavi s predmetom urejanja - tj. vsebino in cilji javnega razpisa -, kakor tudi, da je primerno sredstvo za zasledovanje enakomernega razvoja v državi.

23. Glede na to, da tožnica navedenemu merilu le pavšalno očita diskriminatorno naravo in ne pojasni, v čem naj bi bil v nasprotju s cilji in namenom Javnega razpisa, s tem tožbenim očitkom ne more uspeti. Ne more uspeti niti z navedbo v pripravljalni vlogi, da je sedaj spremenila svoj sedež, saj je pravno odločilno le stanje ob vložitvi vloge na razpis.

24. Prav tako neutemeljeno tožnica izpodbija oceno pri merilu 4.3. Po tem merilu je vlagatelj pridobil 3 točke, če je imela vsaj ena organizacija v konzorciju status nevladne organizacije v javnem interesu na področju, ki ga obravnava vloga. Tožnica zmotno uveljavlja, da toženka ni upoštevala, da ima status nevladne organizacije, saj sicer ne bi mogla sodelovati na razpisu. Pri nevladni organizaciji v javnem interesu pa gre za poseben status, ki ga z odločbo podeli pristojno ministrstvo, če so za to izpolnjeni posebni pogoji iz 6. člena Zakona o nevladnih organizacijah (ZNOrg).

25. Tožnica zmotno uveljavlja, da je takšno merilo nezakonito zgolj zato, ker ni bilo določeno kot pogoj v samem razpisu. Treba je namreč ločiti pogoje, ki so določeni za sodelovanje na razpisu (v tem pogledu je z vidika statusa za prijavo na sklop A zadostovalo, da je prijavitelj nevladna organizacija iz 2. člena ZNOrg), od meril za ocenjevanje vloge (v tem pogledu je bilo po navedenem merilu mogoče dobiti dodatne točke na račun posebnega statusa nevladne organizacije v javnem interesu). Da bi bilo merilo zgolj zato, ker na njegovi podlagi prijavitelj pridobi dodatne točke zato, ker ima sam ali vsaj ena od organizacij v konzorciju status nevladne organizacije v javnem interesu na področju, ki ga obravnava vloga, v nasprotju z zakonom ali cilji oziroma namenom razpisa, pa tožnica ne zatrjuje.

26. Na drugačno presojo ne vpliva niti okoliščina (ki jo tožnica navaja v pripravljalni vlogi), da je ena od organizacij v tožničinem konzorciju pridobila status nevladne organizacije v javnem interesu, saj ne trdi, da je tak status imela že ob oddaji vloge ter da toženka tega zmotno ni upoštevala.

27. Tožnica izpodbija tudi ocene pri vseh tistih podmerilih meril 1, 2 in 3, pri katerih ni dobila vseh možnih točk. Ker bi tožnica (kot že pojasnjeno) za to, da bi prišla v poštev za sofinanciranje, morala doseči vsaj 68 točk, tega praga pa glede to, da po pojasnjenem niso utemeljeni njeni tožbeni ugovori glede ocen po podmerilih 4.1 in 4.3, z ugovori glede ocene pri merilih 1, 2 in 3 ne bi mogla doseči. Tožnica je namreč pri teh merilih izgubila 4 točke. Ker je sicer dosegla 63 točk, z ugovori pri merilih 1, 2 in 3, tudi če bi bili uspešni, s tožbo ne bi uspela, saj z njimi ne bi dosegla praga 68 točk, potrebnega za sofinanciranje. Sodišče zato tožbenih navedb, povezanih z ocenjevanem po merilih 1, 2 in 3, ni presojalo.

28. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

29. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Gre za klasifikacijo po Uredbi (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot (nuts).