Jedro

Tožnik je zahteval od toženega podjetja plačilo 12 plač, ker je bil nezakonito razrešen kot direktor. Podlaga zahtevka je bila pogodba o zaposlitvi, kjer je bilo to določeno. Toženec je menil, da tožnik do tega zneska ni upravičen, ker mu ni prenehalo delovno razmerje, zadevni člen pogodbe pa je uvrščen v poglavju "Izplačila ob prenehanju delovnega razmerja".

Vsa tri sodišča so menila, da je treba določilo zadevnega člena tolmačiti v smislu prvega odstavka 99. člena ZDR, to je tako, kot je napisano, saj ni bilo pravne podlage za uporabo drugega odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku toženca, sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo, revizijsko sodišče pa je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Revizija za zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku, da mu je toženec, zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, dolžan plačati 1.236.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi in stroški postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da odločbo sodišča prve stopnje spremeni in tožnikov zahtevek zavrne kot neutemeljen ali odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) je v tem, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj sodišče nejasno določilo 13. točke pogodbe o zaposlitvi tolmači tako, da je toženec dolžan plačati tožniku 12 plač v višini plače preteklega meseca in se ne opredeljuje do stališča toženca, da bi bil tožnik upravičen do vtoževanega zneska le v primeru, če bi mu zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja prenehalo tudi delovno razmerje. Kršitev materialnega prava pa je v tem, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, v kakšnem pomenu je bila uporabljena beseda "oziroma", saj ima v slovenskem pravopisu ta beseda lahko trojen pomen.

Trinajsti člen pogodbe o zaposlitvi spada v VII poglavje, ki nosi naslov "Izplačila ob prenehanju delovnega razmerja", zato bi bilo treba pomen določila 13. člena pogodbe oceniti v povezavi z določilom 12. člena te pogodbe, po katerem direktorju pripada plača še šest mesecev le, če mu je z razrešitvijo tudi prenehalo delovno razmerje, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 99. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), po katerem je treba sporna določila pogodb razlagati po namenu pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom, ki so določena v tem zakonu.

Nepravično bi bilo, če bi moral toženec plačati tožniku še nekakšno nagrado, čeprav mu je zagotovil, po razrešitvi s funkcije direktorja, zelo dobro plačano službo. Toženec se ne strinja s primerjavo glede določila 44. člena kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, ki jo je potegnilo sodišče druge stopnje, kot tudi ne z ugotovitvijo sodišča, da ima določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi značaj pogodbene kazni.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišča izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje so neutemeljeni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nobena od teh kršitev ni bila storjena, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo pravnomočno razsojeno, da je bil tožnik nezakonito razrešen, zato je upravičen do vtoževanega zneska. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi in ni bilo razloga, da se posebej opredeli do pritožbenih navedb toženca, da je treba določilo 13. člena pogodbe razlagati v povezavi z 12. členom te pogodbe zgolj zato, ke sta oba člena uvrščena v poglavje, ki nosi naslov "Izplačila ob prenehanju delovnega razmerja". Navedena člena določata pravice direktorja, do katerih je upravičen v dveh povsem različnih situacijah.

Toženec v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje ni navajal nobenih dokazov ali dejstev, zaradi katerih bi bilo treba določilo 13. člena pogodbe obravnavati po določilih drugega odstavka 99. člena ZOR. Sodišče je moralo pri odločitvi upoštevati določilo prvega odstavka tega člena, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Besedo "oziroma" je treba razlagati kot besedo "ali", to pa pomeni, da je direktor upravičen do omenjenega števila plač v vsakem od navedenih treh primerov, torej tudi, če je bil nezakonito razrešen s funkcije direktorja in mu ni prenehalo delovno razmerje. Po omenjenem določilu ni pogoj za plačilo omenjenega zneska, da je direktorju po razrešitvi s funkcije tudi prenehalo delovno razmerje, zato ga je treba ne glede na to, v katero poglavje je razvrščen, vrednotiti tako kot je napisan. Obveznost toženca je določena v zakonu, zato jo je treba izpolniti. Sklicevanje sodišča druge stopnje na 44. člen omenjene panožne kolektivne pogodbe in na to, da ima dogovor značaj pogodbene kazni, je le opozarjanje na podobne primere in nima nobenega vpliva na to, da je bilo treba določila 13. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati na podlagi določila prvega odstavka 99. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na povedano materialno pravo ni bilo zmotno uporabljano.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi določil 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).