Jedro

Toženka v izpodbijanem sklepu na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem postopku vložil zahtevek, o katerem je bila že izdana zavrnilna odločba, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, opr. št. N 17/2019, zaradi delitve skupnega premoženja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP v navedenem nepravdnem postopku, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 26. 7. 2022, ki jo je vložil hkrati s prošnjo. Toženka je ugotovila, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za BPP v istem nepravdnem postopku (ki se je prej vodil pod opr. št. N 1/2015); ta je bila s pravnomočno odločbo, št. Bpp 2684/2017 z dne 20. 10. 2017, zavrnjena. V predmetnem postopku je tožnik postavil enak oz. še ožji zahtevek, iz podatkov v spisu ne izhaja drugačno dejansko stanje zadeve, ravno tako ni bila spremenjena pravna podlaga zahtevka. Glede na navedeno je tožnikova prošnja za BPP nedovoljena, zato jo je toženka skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Uvodoma navaja, da je naslovnemu sodišču na podlagi spisa tega sodišča, I U 14/2016, znano, da njegova skrbnica zaradi (prav tako znanih) sodnih krivic, kraje njunega poslovnega objekta v protizakonitem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, št. II P 1014/98, in posledičnem uničenju njunega podjetja v nezakoniti izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, št. In 91/2000, v katerem je njuna delavnica skupaj s stroji in opremo že 16 let sodno zapečatena in je vse skupaj uničeno, ni sposobna nastopanja v sodnih postopkih. Tožnik zato tožbo vlaga sam in prosi, da se mu za zastopanje v tem postopku na podlagi 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) postavi začasnega zastopnika oz. odvetnika.

3. Tožnik dalje zatrjuje, da je izrek izpodbijanega sklepa nezakonit, saj je po skrbnici na podlagi 36. člena ZBPP zaprosil za dodelitev nujne BPP v smislu postavitve brezplačnega odvetnika, ki bi v roku vložil pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, št. N 17/2019 z dne 26. 7. 2022, s katerim mu je sodišče v Domžalah zlobno oz. brez upoštevanja nevzdržne socialne in brezpravne stiske odmerilo sodne takse v višini 2.444,40 EUR v mesečnih obrokih v višini 101,85 EUR. Toženka ni upoštevala namena določitve nujne BPP po 36. členu ZBPP, izpodbijani sklep pa je izdala celo po preteku roka za vložitev pritožbe. Tožnik zato predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu oz. strokovnemu in poštenemu organu za BPP. Podredno, v primeru, da bo Višje sodišče v Ljubljani tožnikovo laično pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah zavrnilo, naslovno sodišče prosi, da višjemu sodniku D. D. naloži, da tožniku nemudoma plača sodne takse v višini 2.444,85 EUR.

4. Tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši njega, njegovo skrbnico, psihiatra A. A. in sodnico B. B., ki bodo povedali, zakaj je tožniku odvzeta poslovna sposobnost, ter pojasnili, da se v nevzdržni socialni in psihični stiski ni znašel po svoji krivdi. Iz sklepov in sodb, ki jih tožnik prevzema v vednost, je očitno vidno, da mu je bila opravilna sposobnost odvzeta s prevaro in z zlorabo uradne moči, in to predvsem z namenom kratenja ustavnih pravic in svoboščin, ne pa zaradi prepogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, v katerih se je (dejansko duševno bolan oz. procesno in pravdno nesposoben ter brez denarja za odvetnika) le branil s pravnimi sredstvi, ki jih 25. člen Ustave in 13. člen EKČP zagotavljata vsakomur. Zaradi navedenega tožniku do leta 1996 v nobenem sodnem postopku ni bila zagotovljena pravica do poštenega in nepristranskega sojenja, kar tožniku sicer zagotavlja 6. člen EKČP. 5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve. Ob tem je v spremnem dopisu opozorila, da utegne biti tožba nepravočasna.

6. Tožnik je tožbo vložil osebno (tj. brez zastopanja po skrbnici, ki jo v tožbi sicer omenja). Sodišče je v okviru pripravljalnega postopka zato opravilo poizvedbo pri Centru za socialno delo osrednja Slovenija – vzhod, Enota Domžale, o tem, ali je tožniku še vedno odvzeta poslovna sposobnost. Iz prejetega pojasnila izhaja, da je bila tožniku na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. N 53/2011, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, na podlagi odločbe CSD Domžale, št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018, pa mu je bila za skrbnico postavljena C. C. Omenjena odločba je še vedno v veljavi.

7. Sodišče je z navedenim seznanilo tožnikovo skrbnico in jo pozvalo, da sodišču sporoči, ali s postavljenim zahtevkom soglaša, oz. da tožbo, ki jo je vložil neposredno tožnik, naknadno odobri. Tožnikova skrbnica je z vlogo z dne 14. 11. 2022 sodišču sporočila, da tožbo odobrava.

8. Tožnik v tožbi predlaga, da mu sodišče dodeli začasnega zastopnika oz. odvetnika, saj njegova skrbnica ni sposobna nastopanja v sodnih postopkih. Sodišče vezano na tako podan predlog pojasnjuje, da tožnika, ki mu je bila z že omenjeno odločbo CSD Domžale delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane (med drugim) s sodnimi postopki, v predmetnem upravnem sporu kot zakoniti zastopnik zastopa njegova skrbnica (drugi odstavek 77. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V kolikor tožnik meni, da obstajajo razlogi za njeno razrešitev (oz. za imenovanje novega skrbnika), lahko s tem v zvezi pred pristojno sodišče poda predlog po četrtem odstavku 57. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Niti ZUS-1 niti ZPP pa v položaju, kot je predmetni, ne dajeta podlage za to, da bi sodišče tožniku v predmetnem upravnem sporu lahko postavilo začasnega zastopnika oz. odvetnika, zato takšnemu predlogu tožnika sodišče ni moglo slediti.

9. Sodišče po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe ugotavlja, da je ta pravočasna – izpodbijani sklep je bil tožniku (po skrbnici) vročen dne 8. 9. 2022, tožba pa je bila poslana priporočeno po pošti dne 10. 10. 2022 (kar se v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZUS-1 šteje tudi za datum vložitve tožbe pri sodišču), tj. v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 (ker je bila 9. 10. 2022 sobota, se je navedeni rok v skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 iztekel v ponedeljek, dne 10. 10. 2022). Izpolnjene so tudi ostale procesne predpostavke za sprejem tožbe v meritorno obravnavo.

10. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1376/2022 z dne 29. 11. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, v zvezi s spornimi vprašanji pa že obstaja ustaljena sodna praksa tega sodišča (npr. v zadevah, št. I U 1258/2019, I U 250/2020, ter, I U 1727/2021), je senat namreč presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za BPP, in sicer iz razloga, ker je tožnik v preteklosti že zaprosil za BPP v istem sodnem (nepravdnem) postopku, pri čemer je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero tožnik opira zahtevek, pa se nista spremenila. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja.

13. ZBPP v drugem odstavku 34. člena določa, da v primeru, če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP izhaja, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

14. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 16. 8. 2022 zaprosil za BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, št. N 17/2019 z dne 26. 7. 2022. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da nepravdni postopek, ki se vodi pod navedeno opr. št., predstavlja nadaljevanje nepravdnega postopka, ki se je pred istim sodiščem prej vodil pod št. N 1/2015, ter, da je tožnik v zvezi z navedenim nepravdnim postopkom v preteklosti že zaprosil za BPP, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v (celotnem) navedenem sodnem postopku. Iz izpodbijanega sklepa izhaja še, da je bilo o tožnikovi tedanji prošnji odločeno z odločbo, št. Bpp 2684/2017 z dne 20. 10. 2017, s katero je bila prošnja zavrnjena, ta odločba pa je pravnomočna. Tožnik nobenega izmed navedenih dejstev (ugotovitev upravnega organa) ne prereka, zato sodišče ta šteje za nesporna.

15. Toženka v izpodbijanem sklepu na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem postopku vložil zahtevek, o katerem je bila že izdana zavrnilna odločba, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Tudi takšnemu zaključku toženke tožnik konkretizirano ne ugovarja, pač pa (povsem pavšalno) izpostavlja zgolj, da je v predmetnem postopku zaprosil za dodelitev nujne BPP. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da se nujna BPP v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP lahko dodeli v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Ker je tožnik v preteklosti že vložil prošnjo za BPP v zvezi z istim sodnim (nepravdnim) postopkom, ki se je nanašala na pravno svetovanje in zastopanje v celotnem sodnem postopku (kar je, kot že pojasnjeno, v zadevi nesporno), je po presoji sodišča pravilno naziranje toženke, da tedaj vložena prošnja zajema tudi pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s fazo postopka, na katero se nanaša tožnikova tokratna prošnja za (nujno) BPP, tj. v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 26. 7. 2022, izdan v tem postopku. Tožnik s tokratno prošnjo torej postavlja ožji zahtevek od zahtevka, ki ga je v isti zadevi že postavil in v zvezi s katerim mu je že bila izdana zavrnila odločba. Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na to, da je nujna BPP urejena v 36. členu ZBPP, kar bi bilo mogoče (čeprav tožnik tega izrecno ne zatrjuje) razumeti na način, da je njegova tokratna prošnja podana na drugačni pravni podlagi. Vendar pa sodišče temu ne more slediti. Ob upoštevanju, da je nujna BPP v skladu s 36. členom ZBPP pridržana zgolj za primere, ko bi zaradi odločanja o „redni“ prošnji tožnik zamudil rok za pravno dejanje in pravico opraviti ga, ter v okoliščinah predmetne zadeve, ko je bilo odločanje o BPP v obliki in obsegu, za katera si prizadeva tožnik s tokratno prošnjo, dejansko v celoti zaobseženo že v odločanje (in pravnomočno odločbo) o njegovi predhodno podani prošnji, je po presoji sodišča treba šteti, da tožnik sedaj podane prošnje ne uveljavlja na drugačni pravni podlagi. Ker tožnik (kot že pojasnjeno) obenem v ničemer ne ugovarja ugotovitvi toženke, da v prošnji ni uveljavljal niti spremenjenih dejanskih okoliščin, sodišče sodi, da je toženka utemeljeno zaključila, da je podan položaj iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na tej podlagi pa je tožnikovo prošnjo pravilno in zakonito zavrgla.

16. Tožnik v tožbi zatrjuje še, da se v nevzdržni socialni in psihični stiski ni znašel po svoji krivdi, ter, da mu je bila opravilna sposobnost odvzeta s prevaro in z zlorabo uradne moči. S tem v zvezi predlaga tudi izvedbo več dokazov, in sicer njegovo zaslišanje ter zaslišanje njegove skrbnice, psihiatra A. A. in sodnice B. B. Sodišče pojasnjuje, da je v predmetni zadevi spor glede izpodbijanega sklepa, s katerim je bila tožniku iz razlogov, ki so v tej sodbi že bili predstavljeni, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena njegova prošnja za BPP. Predmet tega upravnega spora pa ni presoja drugih (upravnih in sodnih) aktov in ravnanj, ki se nanašajo na tožnikov socialni položaj in na odvzem njegove poslovne sposobnosti. Posledično po presoji sodišča s slednjim povezana dejstva, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik, ter dokazi, ki jih predlaga v potrditev teh dejstev, za odločitev v zadevi niso relevantni.

17. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožnik v tožbi ne zatrjuje dejstev ali predlaga dokazov, usmerjenih v izkazovanje izpolnjenosti procesnih predpostavk za obravnavo njegove prošnje za BPP, niti ne prereka konkretizirano pravno relevantnih dejstev, na katera je toženka oprla izpodbijani sklep (da gre za enak zahtevek, o katerem je bila že izdana zavrnilna odločba, ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila). Ker pravno relevantno dejansko stanje med strankama tako ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.