Jedro

Šteje se, da tisti, ki se udeleži športne igre privoli v morebitno škodo, ki mu utegne nastati ob tej športni aktivnosti, vendar le, če se aktivnost odvija v okviru postavljenih pravil. V tem primeru je izključena nedopustnost ravnanja in s tem odškodninska obveznost. Kadar pa je udeležba pri športni igri obvezna, ni mogoče izkjučiti nedopustnosti ravnanja zaradi privolitve oškodovanca.

Iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi naj bila razporeditev k igranju košarke v nasprotju z oceno njegove zdravstvene sposobnosti. Zato ni podlage za ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je od tožnika zahtevala udeležbo pri športnih aktivnostih, ravnala nedopustno.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je igra košarke potekala v skladu s pravili igre. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da odsotnost dežurnega čete ni mogla biti v vzročni zvezi z nastankom tožnikove poškodbe. Kljub temu, da tožena stranka ni nadzirala vojakov pri igranju košarke, niso izpolnjeni pogoji za njeno odškodninsko obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.800.000,00 SIT. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi razlogov navedenih v 385. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka kriva za nastalo poškodbo oziroma škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik v reviziji navaja, da je do poškodbe prišlo, ker je bil v okviru svojih vojaških obveznosti prisiljen igrati košarko. Tožnik za igranje košarke ni bil dovolj telesno pripravljen, povelju se pa ni mogel upreti. Igranje košarke je potekalo brez nadzora. Tožnik navaja, da ga je pri prerivanju za žogo nekdo odrinil. Zaradi tega je izgubil ravnotežje in si pri doskoku zvil gleženj. Po tožnikovem mnenju pomeni pomanjkanje nadzora vojaškega starešine hudo malomarnost tožene stranke, ki zaradi tega odškodninsko odgovarja. Tožena stranka tožnika glede na to, da ni znal igrati košarke, ne bi smela razporediti na tako dolžnost. Tožnik meni, da je tožena stranka tako objektivno, predvsem pa subjektivno odgovorna, pri čemer se sklicuje na določili členov 18 in 19 Zakona o obrambi (Ur.l.RS, št.82/94) in na pravila službe. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in tako spremeni sodbo sodišča druge stopnje, da pritožbi tožeče stranke ugodi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 154. členu ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost, krivdno oziroma subjektivno odgovornost in objektivno odgovornost. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema. Pravilo o objektivni odgovornosti velja samo takrat, kadar je to v zakonu posebej določeno. V tožnikovem primeru pravila o objektivni odgovornosti ne pridejo v poštev. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem pravilno uporabili materialno pravo in odločili, da igranje košarke, čeprav med vojaškim usposabljanjem, ne predstavlja nevarne dejavnosti po 173. členu ZOR. Torej bi bila odgovornost tožene stranke lahko samo krivdna.

Za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke morajo biti izpolnjene predpostavke: nedopustno ravnanje, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in povzročeno škodo in krivdna odgovornost. Tožnik v reviziji opozarja, da je bil prisiljen igrati košarko v okviru vojaških obveznosti. Šteje se, da tisti, ki se udeleži športne igre privoli v morebitno škodo, ki mu utegne nastati ob tej športni aktivnosti, vendar le, če se aktivnost odvija v okviru postavljenih pravil. V tem primeru je izključena nedopustnost ravnanja in s tem odškodninska obveznost. Kadar pa je udeležba pri športni igri obvezna, ni mogoče izkjučiti nedopustnosti ravnanja zaradi privolitve oškodovanca. Tožnik v reviziji navaja, da ga je soigralec pri prerivanju za žogo porinil tako, da si je pri doskoku poškodoval gleženj. Tožnik želi s temi navedbami doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ocenili, da igra ni bila groba in da tožnikovi soigralci niso kršili pravil igre. Torej tožnikovi soigralci niso ravnali nedopustno.

Tožnik trdi, da je tožena stranka ravnala nedopustno, ker je tožnika prisilila igrati košarko, kjub temu, da tožnik za igranje košarke ni bil dovolj telesno pripravljen. Na podlagi Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Ur.l. RS, št. 80/97, v nadaljevanju pravilnik) je treba oceniti zdravstveno sposobnost vojaških obveznikov. Vojaške obveznike se razporeja k posameznim aktivnostim in na dolžnosti in dela glede na podano oceno zdravstvene sposobnosti (10. in 11. člen pravilnika). Iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi naj bila razporeditev k igranju košarke v nasprotju z oceno njegove zdravstvene sposobnosti. Zato ni podlage za ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je od tožnika zahtevala udeležbo pri športnih aktivnostih, ravnala nedopustno.

Nedopustno ravnanje tožene stranke tožnik vidi tudi v tem, da vojaški starešina ni nadzoroval igre. Po določbi 227. točke Pravil službe v Slovenski vojski (Ur.l.RS, št.49/96) mora dežurni čete nadzorovati vojake pri njihovih dejavnostih. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da dežurni čete ni nadzoroval vojakov pri igranju košarke. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da je igra košarke potekala v skladu s pravili igre. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da odsotnost dežurnega čete ni mogla biti v vzročni zvezi z nastankom tožnikove poškodbe. Kljub temu, da tožena stranka ni nadzirala vojakov pri igranju košarke, niso izpolnjeni pogoji za njeno odškodninsko obveznost. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.