Jedro

Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga ima upravnik po določbi tretjega odstavka 44. člena SZ-1 oziroma šestega odstavka 119. člena SPZ pravico pozvati k plačilu, pri čemer se poziv šteje za verodostojno listino v smislu določb zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Poleg tega iz četrtega odstavka 118. člena SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih (za zavarovanje pravic in koristi etažnih lastnikov) vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Upravnik ima torej položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka tj. v lastnem imenu izterjevati stroškov rednega upravljanja, razen, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

Upravnik s predlogom za izvršbo ni zahteval povrnitev stroškov, ki bi jih založil iz lastnih sredstev. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so kot etažni lastniki nosilci konkretno vtoževane terjatve. Čim je tako, pa ne gre za to, da je upravnik kot tožeča stranka predlog za izvršbo vložil v lastnem imenu in za lasten račun. Podlage za zaključek, da je upravnik nastopal kot stranka, zato ni.

Prejšnji upravnik s prenehanjem pogodbe o upravljanju ni izgubil materialnopravnega upravičenja, temveč procesno legitimacijo za konkretni sodni postopek; trenutni upravnik pa v pravdi nastopa kot novi zastopnik tožeče stranke. Gre za spremembo zastopnika, pri čemer stranka na aktivni strani ves čas ostaja enaka, zato soglasje tožene stranke ni bilo potrebno.

Okoliščina, da je prišlo do spremembe upravnika in ukinitve posebnega računa, na katerem je prejšnji upravnik vodil sredstva rezervnega sklada, na zaključek ne vpliva.

Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, naj navedbe o številki novo odprtega posebnega računa z manjkajočimi trditvami dopolni. Sodišče, ki v trditvah ene stranke zazna vrzel, ki bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka, ne sme pasivno čakati na potencialno odpravo napake s strani stranke same, temveč mora opraviti materialno procesno vodstvo. Tovrstna aktivnost sodišča je sicer v sporih majhne vrednosti - glede na stroge prekluzijske določbe - res nekoliko omejena, vendar ni izključena. Navedeno velja še zlasti v okoliščinah primera, kakršen je obravnavani, ko je tožeča stranka navedla vsa k dejanskemu stanju pripadajoča dejstva, vendar ima njihov opis zaradi ugovorov tožene stranke v delu vrzel. Drugačno, pretirano formalistično odločanje bi bilo v nasprotju z ustavno zahtevo, da sodišče meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži v plačilo terjatve po predlogu za izvršbo v znesku 859,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo stroške postopka tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka). S sklepom je združenju Etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu A. 48 in 50, B. 1, 3, 5, 7, 9, 11, 11A, C. 33, 35, 37, priznalo lastnost pravdne stranke v postopku (I. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče je v sklepu skupnost etažnih lastnikov nepravilno poimenovalo kot združenje; nepravilna je tudi navedba, da gre za večstanovanjsko stavbo, saj gre za stanovanjsko poslovni objekt. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni pravilna. Upravnik bi moral v predlogu za izvršbo kot upnika označiti skupnost etažnih lastnikov. Nasprotno temu je predlog za izvršbo vložil v svojem imenu. Dejansko gre za subjektivno spremembo stranke na aktivni strani, ki bi jo sodišče moralo izjemoma dopustiti in o spremembi tožbe izdati poseben sklep. Opustitev te procesne formalnosti je vplivala na končno odločitev sodišča. Nedopustno je, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeč stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka tako, da bi navedla številko transakcijskega računa. Gre za dajatveni zahtevek, katerega predmet ne more biti številka transakcijskega računa. Številka transakcijskega računa sodi v izpolnitveno fazo. Če je sodišče ocenilo, da je ta podatek za oblikovanje tožbenega zahtevka odločilen, bi moralo tožnike pozvati na dopolnitev vloge. Poleg tega skupnost etažnih lastnikov nima lastnega transakcijskega računa, ob dopolnitvi tožbe pa nov upravnik še ni imel odprtega posebnega računa. Sprememba upravnika za konkretno zadevo nima nobenega pomena. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pomešalo pojma rezervni sklad in bančni račun, na katerega se nakazujejo sredstva rezervnega sklada. Noben predpis namreč ne določa, da mora biti za vsako stavbo en transakcijski račun.

3. Tožena stranka, ki je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Morebitno zmotno poimenovanje skupnosti etažnih lastnikov kot združenja in stanovanjsko poslovnega objekta kot večstanovanjske stavbe ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za dovoljen pritožbeni razlog, se o njegovi utemeljenosti pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 7. Odločilne dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev prvostopenjskega sodišča, so: - da se predmetni postopek vodi po razveljavljenem sklepu o izvršbi, - da je predlog za izvršbo vložil prejšnji upravnik etažnih lastnikov, ki je predlagal, da se toženi stranki naloži plačilo terjatve na transakcijski račun, katerega imetnik je bil sam (prejšnji upravnik), - da so etažni lastniki po izdaji sklepa o izvršbi določili novega upravnika, račun prejšnjega upravnika pa je bil ukinjen, - da je tožeča stranka po novem upravniku z dopolnitvijo tožbe predlagala, da ji sodišče na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZPP prizna lastnost stranke s pravnim učinkom v obravnavanem sodnem postopku, čeprav (sicer) nima pravne sposobnosti, - da tožeča stranka od tožene stranke, etažne lastnice, v tem postopku vtožuje plačilo prispevkov v rezervni sklad, - da je tožeča stranka vztrajala pri tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen že v izvršbi.

8. Izpodbijana sodba zavzema stališči, (i) da je z dopolnitvijo tožbe pravdo od prejšnjega upravnika v smislu 191. člena ZPP prevzela tožeča stranka, za vstop nove tožeče stranke v pravdo pa soglasje tožene stranke ni potrebno; (ii) zahtevek za plačilo obveznosti iz naslova vplačil prispevkov v rezervni sklad pa ni utemeljen, ker tožeča stranka ni zahtevala plačila na poseben račun rezervnega sklada.

9. Zmotno je v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da je tožeča stranka z dopolnitvijo tožbe pravdo prevzela od prejšnjega upravnika in so podani pogoji po 191. členu ZPP. Kljub temu navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga ima upravnik po določbi tretjega odstavka 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) oziroma šestega odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravico pozvati k plačilu, pri čemer se poziv šteje za verodostojno listino v smislu določb zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Poleg tega iz četrtega odstavka 118. člena SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih (za zavarovanje pravic in koristi etažnih lastnikov) vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Upravnik ima torej položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka tj. v lastnem imenu izterjevati stroškov rednega upravljanja, razen, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

10. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Upravnik s predlogom za izvršbo ni zahteval povrnitev stroškov, ki bi jih založil iz lastnih sredstev. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so kot etažni lastniki nosilci konkretno vtoževane terjatve. Čim je tako, pa ne gre za to, da je upravnik kot tožeča stranka predlog za izvršbo vložil v lastnem imenu in za lasten račun. Podlage za zaključek, da je upravnik nastopal kot stranka, zato ni. Pritožba pravilno opozarja na pomanjkljivost, do katere je prišlo pri navedbi upnika v izvršilnem postopku. Vendar je bila ta pomanjkljivost odpravljena ob dopolnitvi tožbe, z dostavkom tožeče stranke, da imajo materialnopravno upravičenje za izterjavo sredstev rezervnega sklada, in hkratnim predlogom, naj se spremeni oznaka tožeče stranke v „etažne lastnike“, katerim naj sodišče prve stopnje s pravnim učinkom za to pravdo prizna lastnost stranke.

11. Prejšnji upravnik s prenehanjem pogodbe o upravljanju ni izgubil materialnopravnega upravičenja, temveč procesno legitimacijo za konkretni sodni postopek; trenutni upravnik pa v pravdi nastopa kot novi zastopnik tožeče stranke. Gre za spremembo zastopnika, pri čemer stranka na aktivni strani ves čas ostaja enaka, zato soglasje tožene stranke ni bilo potrebno. Zaključek sodišča prve stopnje je ob pojasnjenem pravilen.

12. Utemeljena pa je pritožbena kritika zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožeča stranka ni zahtevala plačila na poseben račun rezervnega sklada.

13. V obravnavani zadevi gre za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V primeru, ko etažni lastnik ne plačuje stroškov v rezervni sklad, so ostali etažni lastniki aktivno legitimirani, da vložijo tožbo, s katero od neplačnika zahtevajo plačilo stroškov rezervnega sklada (drugi odstavek 119. člena SPZ). Sredstva rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, vodi na posebnem računu upravnik. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot etažna lastnica ne more zahtevati plačila teh sredstev nekomu drugemu, je pravilno. Vendar tožeča stranka od tožene ne zahteva vplačila sredstev na račun tretjega, temveč vztraja pri tožbenem zahtevku, da se terjatev po predlogu za izvršbo vplača v sredstva rezervnega sklada. Ob pravilnem razumevanju procesnega položaja tožene stranke se izkaže, da se tožbeni zahtevek pravilno glasi na plačilo zneska na določen račun rezervnega sklada. Čim je tako, pa iz dejstev izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka zatrjuje v tožbenem zahtevku in je tožba sklepčna.

14. Okoliščina, da je prišlo do spremembe upravnika in ukinitve posebnega računa, na katerem je prejšnji upravnik vodil sredstva rezervnega sklada, na zaključek ne vpliva. Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, naj navedbe o številki novo odprtega posebnega računa z manjkajočimi trditvami dopolni. Sodišče, ki v trditvah ene stranke zazna vrzel, ki bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka, ne sme pasivno čakati na potencialno odpravo napake s strani stranke same, temveč mora opraviti materialno procesno vodstvo. Tovrstna aktivnost sodišča je sicer v sporih majhne vrednosti - glede na stroge prekluzijske določbe1 - res nekoliko omejena, vendar ni izključena. Navedeno velja še zlasti v okoliščinah primera, kakršen je obravnavani, ko je tožeča stranka navedla vsa k dejanskemu stanju pripadajoča dejstva, vendar ima njihov opis zaradi ugovorov tožene stranke2 v delu vrzel. Drugačno, pretirano formalistično odločanje bi bilo v nasprotju z ustavno zahtevo, da sodišče meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev.3

15. V konkretnem primeru je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker tožeča stranka ne zahteva plačila na poseben račun rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje je s tem, ko v postopku ni opravilo materialno procesnega vodstva za odpravo vrzeli v tožbenih dejstvih, tožeči stranki odvzelo pravico do izjave, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To pa predstavlja razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče naj v ponovljenem postopku tožeči stranki omogoči, da popravi številko (v predlogu za izvršbo navedenega) računa, kamor naj tožena stranka nakaže vtoževani znesek rezervnega sklada.

16. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 451. - 453. člen ZPP. 2 Tožena stranka je namreč s trditvami, da tožeča stranka ni izkazala, da se na transakcijskem računu iz predloga za izvršbo nahajajo sredstva rezervnega sklada, vzpostavila dvom o utemeljenosti tožbenega zahtevka. 3 23. člen Ustave RS.