Jedro

Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča, ki niso skladni s prepričanjem obrambe, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 480 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je B. P. po zasebni tožbi L. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dve leti. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Navaja, da je bil za vodenje tega kazenskega postopka aktivno legitimiran državni tožilec in ne zasebni tožilec. Dejanje bi bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. členu KZ. S pravno opredelitvijo po 169. členu KZ je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe iz 29. člena URS, s tem, ko mu je odvzelo pravico dokazovati resničnost zatrjevanega oziroma to, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost zatrjevanega. Obdolženi je svojo izjavo pojasnil s konkretnim ravnanjem zasebnega tožilca oziroma s konkretnimi historičnimi dogodki. V dokaz je predlagal zaslišanje več prič, a je sodišče dokazne predloge zavrnilo, kar potrjuje pristranskost sodišča prve stopnje. Sodišče je napačno povzelo zagovor, napačno ocenilo izvedene dokaze in napravilo zmoten zaključek o tem, da obsojenec ni imel razloga verjeti v inkriminirane besede, ter da obsojeni sporne izjave ni podal pri izvrševanju uradne oziroma politične dejavnosti oziroma, da je ravnal z namenom zaničevanja. Ker se višje sodišče do navedenih očitkov ni vsebinsko opredelilo, je kršilo pravico do pritožbe iz 25. člena URS ter prvi odstavek 395. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenega oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril, ker gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, in ni pričakovati odločitve o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko prakse.

B.

4. Vložnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z aktivno legitimacijo zasebnega tožilca. Razlago drugega odstavka 178. člena KZ je v obrazložitvi sodbe podalo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji 22. 6. 1994. Načelna pravna mnenja so obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo le na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih), zato vložnik s podajanjem lastne razlage citirane določbe in nakazovanjem na zastarelost načelnega pravnega mnenja v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

5. Glede na opis dejanja iz zasebne tožbe, na katerega je vezano, je sodišče pravilno pravno opredelilo dejanje in z razumnimi in jasnimi razlogi pojasnilo svojo odločitev. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 205/1995 z dne 22. 10. 1997). Obdolženec v izjavi, ki je zaobjeta z opisom dejanja po obtožbi, ni o zasebnem tožilcu navajal dejstev v takšni obliki, temveč je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, s posplošitvijo in brez konkretnih očitkov izrazil svojo žaljivo vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu in s tem storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ.

6. Glede na pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja se vložnik pri izpodbijanju pravnomočne sodbe ne more uspešno sklicevati na določbo četrtega odstavka 171. člena KZ in kršitev pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi je obsojenec dokazoval resničnost svoje trditve oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost izjave. Sodišče je s ciljem zagotavljanja poštenega postopka - kljub temu, da gre za negativno vrednostno oceno, resničnosti katere ni mogoče dokazovati, saj predstavlja zgolj prepričanje tistega, ki jo je izrekel - v postopku na prvi stopnji obdolžencu dalo možnost, da pojasni svojo izjavo in dokaže, da je imel utemeljene razloge verjetni v resničnost inkriminirane izjave. A obdolženi s tem dokazom ni uspel. V svojem zagovoru je govoril o primerih, na podlagi katerih si je ustvaril negativen, celo zaničevalen osebni odnos do zasebnega tožilca, večina izmed teh očitkov je povezana z drugimi kazenskimi postopki zoper njega. Sodišče je s tem v zvezi celo zaslišalo priče M. K., I. H. in N. V., ki jih je predlagala obramba. Po oceni njihovih izpovedb ter presoji ostalih dokazov je sodišče ugotovilo, da je obdolženi že v preteklosti večkrat izrekal žaljive vrednostne ocene na račun zasebnega tožilca in očitke v zvezi z delovanjem Policijske uprave, zaradi česar je bila opravljena notranja in javna kontrola delovanja policije in zasebnega tožilca, ki pa ni ugotovila nobenih nepravilnosti o delu le-teh. V teh postopkih obdolženi ni uspel ponuditi nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove očitke o kriminalni dejavnosti zasebnega tožilca. Zato je sodišče zaključilo, da obdolženi ni imel razloga verjeti temu, kar je še naprej javno raznašal in se je moral zavedati, da so govorice, na katere se sklicuje v zagovoru, neresnične (stran 18 prvostopenjske sodbe).

7. Sodišče je utemeljeno zavrnilo nadaljnje predloge obrambe za zaslišanje številnih prič, saj glede na to, da se inkriminirana izjava ni nanašala na konkretne historične dogodke ali konkretno ravnanje zasebnega tožilca, predlagani dokazi niso pravno relevantni za predmetni kazenski postopek. Zato zatrjevana kršitev pravice do izvajanja dokazov ni podana, kakor tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni dokazno ocenilo anonimne izjave in časopisnega članka. Navedena bistvena kršitev se nanaša na razloge sodbe o odločilnih dejstvih, pri dokazih, ki jih omenja vložnik, pa ne gre za dokaze glede odločilnih dejstev, saj kot obrazloženo zgoraj, nimajo pravno relevantne veze s predmetnim kazenskim postopkom.

8. Očitek o pristranskem sojenju zagovornik utemeljuje z, po njegovem mnenju, napačno dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Kot navaja sam, ne očita sodišču pri vodenja postopka nobenega ravnanja, ki bi kazalo na njegovo pristranskost. Tekom postopka obramba ni našla razloga za zahtevo po izločitvi predsednice senata. Zgolj drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki, ki niso skladni s prepričanjem obrambe, pa niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog je vložnik uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ga je višje sodišče z utemeljenimi razlogi zavrnilo.

9. Na ta razlog pa se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uspešno sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb vložnika glede dokazne ocene izvedenih dokazov (verodostojnost prič) in zaključkov sodišča glede dejanskega stanja (da je obdolženi imel razlog verjeti v resničnost inkriminirane izjave; da obdolženi ni vedel, da so govorice, ki sta jih širila policista O. in S., neresnične; da je inkriminirane izjave podal pri izvrševanju uradne oziroma politične dejavnosti; da izjave ni podal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca; da je bila izjava namenjena D. K. in ne zasebnemu tožilcu).

10. Na trditvah o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju temelji tudi očitek kršitve iz 2. točke 372. člena ZKP, ker sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ki izključujejo kaznivost. Sodišče je inkriminirano izjavo presojalo skozi kontekst celotnega intervjuja in prepričljivo pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da se obdolženi ni žaljivo izrazil o zasebnem tožilcu v resni kritiki, pri izvrševanju svoje politične funkcije oziroma družbene dejavnosti ali varstvu upravičenih interesov, temveč je bil njegov edini namen javno zaničevanje zasebnega tožilca.

11. Sodišče druge stopnje je pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnjo po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP dolžno presoditi vse pravno relevantne pritožbene navedbe in svojo presojo pojasniti v obrazložitvi sodbe na tako konkreten način, da omogoča kasnejšo presojo. Pri tem višje sodišče ne ponavlja razlogov sodišča prve stopnje, ne ocenjuje izvedenih dokazov na novo in ne ugotavlja novih dejstev, temveč na podlagi in ob kritični oceni razlogov sodišča prve stopnje presodi, ali je sodba zakonita in pravilna oziroma ali so podane v pritožbi zatrjevane kršitve in kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Navedene standarde je v konkretnem primeru višje sodišče izpolnilo, saj je presodilo vse pravno relevantne navedbe pritožbe in glede vsakega posameznega pritožbenega očitka pojasnilo, da so dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje pravilni ter v celoti pritrdilo pravilnim razlogom prvostopenjske sodbe. Zato je neutemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti (izražen na več mestih), da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP.

C.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker niso podane kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega B. P. (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, odmerjeno po tarifni številki 7257 Taksne tarife.