Jedro

Obveznost plačila RTV prispevka je predpisana z zakonom in pri tem ne gre za obligacijsko, temveč za javno pravno dajatev. Zato glede plačila RTV prispevka in njegove prisilne izterjave veljajo določbe ZRTVS-1 in ZDavP-2, ne pa OZ in enoletni zastaralni rok, na katerega se v tožbi neutemeljeno sklicuje tožeča stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Javni zavod RTV Slovenija odločil, da se zoper tožečo stranko kot dolžnika opravi prisilna izterjava dolga na dolžnikova denarna sredstva po izvršilnih naslovih, to je odločbi o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 04995260-02113889-01 z dne 9. 4. 2014, ki je postala izvršljiva dne 14. 5. 2014 za skupni dolg 74,74 EUR z vključenim zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa in stroški davčne izvršbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je RTV Slovenija z odločbo navedeno v izreku tega sklepa, ki ima pravno naravo izvršilnega naslova, tožeči stranki naložila plačilo dolgovanega zneska neplačanega RTV prispevka. Dolžnik - tožeča stranka v roku, določenem z odločbo, dolgovanega zneska ni poravnala, zato je RTV Slovenija v skladu s 393. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija skladno z določbami ZDavP-2 uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, in v skladu s 143. členom ZDavP-2, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, začela davčno izvršbo.

2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka in kot neutemeljen zavrnila pritožbeni ugovor glede zastaranja terjatve z utemeljitvijo, da za zastaranje terjatev iz naslova neplačanega RTV prispevka veljajo določbe ZDavP-2. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pa pravica do izterjave davka (v tem primeru RTV prispevka) zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa (v tem primeru RTV Slovenije) z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po vsakem pretrganju zastaranja začne znova teči zastaralni rok in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v novi novi zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost pa v vsakem primeru preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ker se v obravnavani zadevi terjatve nanašajo na obveznost plačila RTV prispevka iz leta 2013, te terjatve še niso zastarale, saj ni potekel pet letni zastaralni rok.

3. V vloženi tožbi tožeča stranka ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z zastaranjem RTV prispevka in vztraja, da so terjatve po izdanem in izpodbijanem sklepu zastarale, zato jih ni dolžna poravnati. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe glede zastaranja RTV prispevka in jih zavrača kot pravno zmotne in neutemeljene. Ponavlja ugotovitev, ki izhaja že iz izpodbijane odločbe, da glede RTV prispevka in njegove prisilne izterjave veljajo določbe Zakona o radioteleviziji Slovenija in ZDavP-2, ne pa Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega se v tožbi neutemeljeno sklicuje tožeča stranka. Citira stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 1737/2006 z dne 28. 5. 2009, kjer je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom, zato ne gre za obligacijsko, temveč za javno pravno dajatev. Zavezanci za plačilo RTV prispevka ne vstopijo v razmerje z RTV Slovenijo na podlagi avtonomne volje (pogodbenih strank) s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik. Tožena stranka je zato v izpodbijanem sklepu in odločbi pravilno ugotovila, da se terjatve v obravnavani zadevi nanašajo na obveznosti plačila RTV prispevka iz leta 2013, ki skladno z določbami ZDavP-2 o zastaranju še niso zastarale, saj še ni potekel peti letni zastaralni rok, posledično je zato tožbeni ugovor, da so terjatve po izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi zastarale in jih tožeča stranka ni dolžna poravnati, neutemeljen.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in odločbi Ministrstva za kulturo in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Ker tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere je odgovorilo že Ministrstvo za kulturo v svoji odločbi, tožeča stranka s temi tožbenimi ugovori ne more uspeti. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Izpodbijani sklep o prisilni izterjavi je bil izdan na podlagi 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporablja subsidiarno zakon, ki ureja davčni postopek. ZDavP-2 pa v 393. členu med drugim določa, da postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi javni zavod po določbah tega zakona o davčni izvršbi. V skladu s 143. členom ZDavP-2 se postopek prisilne izterjave uvede zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ker v obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da bi plačala obveznosti, ki so ji bile odmerjene z odločbo navedeno v izpodbijanem sklepu kot izvršilni naslov, je tudi po presoji sodišča Javni zavod RTV Slovenije utemeljeno uvedel postopek prisilne izterjave navedenih obveznosti. Kot je pravilno navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom in pri tem ne gre za obligacijsko, temveč za javno pravno dajatev, zato glede plačila RTV prispevka in njegove prisilne izterjave veljajo določbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija in ZDavP-2, ne pa OZ in enoletni zastaralni rok, na katerega se v tožbi neutemeljeno sklicuje tožeča stranka ( tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 173772006 z dne 28. 5. 2009). Zato je sodišče tožbeni ugovor, da tožeča stranka prispevka RTV Slovenija za leto 2013 ni dolžna plačati, ker je obveznost že zastarala, iz tega razloga, kot neutemeljen zavrnilo.

8. Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.