Jedro

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno podane štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Ker sta šteli težko fizično delo v prisljenem položaju v rovu za delo s povečano nevarnostjo, sta po 173. členu ZOR domnevali vzročnost, tako da ni bilo potrebe po dokazovanju krivde druge toženke, toda preostale predpostavke bi moral tožnik dokazati. To mu ni uspelo, ker so bile bolečine posledica izbočenja diska zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi preobremenitve pri delu v rovu.

Izrek

Revizija glede zahtevka za premoženjsko škodo se zavrže. Revizija glede zahtevka za nepremoženjsko škodo se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi in drugi toženi stranki, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 200.759 tolarjev in za nepremoženjsko škodo 4.500.000 tolarjev. Tožnik je namreč trdil, da je škoda nastala kot posledica nesreče pri delu in zahteval od druge toženke, to je premogovnika, v katerem je bil zaposlen, plačilo celotne odškodnine na podlagi njegove objektivne odgovornosti; od prve tožene zavarovalnice, pri kateri je imel premogovnik zavarovano odgovornost, pa solidarno plačilo zneska 4.511.959 tolarjev, ker je bilo v zavarovalni pogodbi določeno, da premogovnik sam trpi plačilo škode do višine 2.000 nemških mark.

2. Tožnik se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi v spisu, in sicer: s prijavo poškodbe pri delu druge toženke, z zapisnikom Službe za varstvo pri delu, z vso tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in izpovedmi prič S., L., J. in I., ki so povedali, da je moral tožnik kritičnega dne s težkim vrtalnim strojem vrtati strop rudniške jame v izjemno težkih pogojih, ker je bil rudniški rov nizek. Pri delu ga je „vščipnilo v križu”, zaradi česar ni bil več sposoben delati in so ga sodelavci pospremili iz rudniške jame. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta nasedli izvedenskima mnenjema S. K. in Ortopedske klinike v Ljubljani, ki so se v svojih mnenjih spustili na pravno področje, za katerega niso usposobljeni. Pri tem so prezrli, da je bil tožnik rentgensko pregledan 20. 4. 1995 prav v delu hrbtenice, kjer je 27. 11. 1995 prišlo do poškodbe, pa tedaj specialist v ledvenem predelu hrbtenice ni našel nobenih posebnosti. V pičlih sedmih mesecih se niso mogle razviti degenerativne spremembe, ki bi povzročile tožnikovo nezgodo, poleg tega pa je tožnik vse do nezgode normalno živel, opravljal težko delo in prestajal vse fizične napore. Če tožnik kritičnega dne ne bi vrtal stropa v rudniški jami, ne bi prišlo do dodatne okvare hrbtenice in nastale škode. Upira se trditvi izvedencev, da bi do enakega poslabšanja zdravstvenega stanja lahko prišlo v tožnikovem vsakdanjem življenju, in trdi, da doma ni imel takih fizičnih obremenitev in da do tega ne bi prišlo vse do konca tožnikovega življenja. Revizija očita sodiščema kršitev postopka tudi zato, ker nista postavili novega izvedenca, kot je predlagal tožnik. Tako sta prišli do napačnega materialno pravnega zaključka, da med tožnikovim delom in nastalo škodo ni vzročne zveze. Če tožnik ne bi opravljal težkega dela v rudniku, ne bi prišlo do škode. To delo ni bilo samo sprožilni element za posledice, ki bi jih po mnenju izvedencev lahko sprožila katerokoli druga povsem običajna vsakodnevna aktivnost. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo premoženjske škode ni dovoljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe, zato ni vedno dovoljeno. Revizijo proti sodbi je mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki jih določa 367. člen ZPP in po drugem odstavku tega člena je revizija v premoženjskih sporih dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev oziroma 4172,93 euro. Tožnik, ki uveljavlja proti toženima stranka zahtevek iz premoženjske škode in iz nepremoženjske škode, uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, zato je treba po drugem odstavku 41. člena ZPP določiti vrednost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Čeprav tožnik zatrjuje, da premoženjska škoda izvira iz istega dogodka, je dejanska in pravna podlaga za oba zahtevka različna. Zato je sodišče po drugem odstavku 374. člena ZPP v tem delu zavrglo nedovoljeno revizijo, ker je vložena proti delu sodbe, zoper katerega je po zakonu ni mogoče vložiti.

7. Revizija proti tistemu delu sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, pa je dovoljena. Kljub temu po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija se sicer sklicuje na bistvene kršitve določb ZPP, toda kolikor ne soglaša z dejansko oceno sodišč prve in druge stopnje, ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in spisa, temveč za dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je izvedlo številne dokaze in jih ocenilo vsakega posebej in vse skupaj. Tožnik v reviziji poudarja tiste dokaze, ki naj bi bili v prid njegovi trditvi o nastanku škode 27. 11. 1995, toda ocena dejanskega stanja je pridržana sodiščema prve in druge stopnje in Vrhovno sodišče se v to ne spušča. 8. Očitek, da sta sodišči „nasedli” mnenju izvedenca mag. S. K., dr. med, in Kliničnem centru Llubljana, Ortopedski kliniki, ni utemeljen, saj sta mnenji skladni in obsegata vsa potrebna pojasnila dejanskih okoliščin, tako da ni bilo nobene potrebe po pritegnitvi tretjega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v drugem odstavku na 4. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa je tudi odgovorilo na to pritožbeno trditev v prvem odstavku na 3. strani sodbe.

9. V mnenjih izvedencev je pojasnjeno, da je imel tožnik težave zaradi bolečin v ledvenem predelu hrbtenice že kako leto pred kritičnim dnem, čeprav tedaj na rentgenskih posnetkih še niso bile vidne boleče razpoke in trganje fibroznega anulusa, ker imajo lahko hude bolečine in težave s hrbtenico tudi ljudje, ki nimajo nobenih rentgensko vidnih sprememb na hrbtenici, saj so degenerativne spremembe medvretenčnih ploščic (izguba tekočine, izbočenja) prisotne že pred rentgensko vidnimi spremembami. Do akutnega izbočenja medvretenčne ploščice in bolečin zaradi degenerativnih sprememb lahko pride pri katerikoli dejavnosti v vsakdanjem življenju (npr. pri upogibu, zasuku, dvigu bremena ali celo pri kihanju) in tožnik je bil odsoten zaradi bolezni že oktobra 1995. Poleg tega je sodišče prve stopnje v četrtem odstavku na 6. strani sodbe zapisalo, da je iz izpovedi I. S., J. L. in J. K. ugotovilo, da je tudi novembra 1995 tožnik čutil bolečine v križu že doma, pred zatrjevanim škodnim dogodkom, tako da dogodek pri kopanju v rovu 27. 11. 1995 ni bil vzrok, ki je sprožil bolečino, marveč jo je vrtanje v prisiljeni drži samo povečalo. Do poslabšanja tožnikovih bolečin bi torej lahko prišlo tudi, če ne bi šel v rov, kjer je pri vrtanju v prisiljenem položaju naletel na trdo podlago in začutil nenadno poslabšanje že pred tem prisotnih bolečin v ledvenem delu hrbtenice, ki so izžarevale v levi spodnji ud (zadnji odstavek na peti strani prve sodbe).

10. Revizijsko sodišče, ki mora po 371. členu ZPP po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakon ika (OZ).(4) ZOR vsebuje ukrepe, ki naj preprečijo, da bi nastala škoda, in ukrepe za povrnitev škode. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da morajo biti za nastanek denarne odškodninske obveznosti sočasno podane naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Ker sta šteli težko fizično delo v prisljenem položaju v rovu za delo s povečano nevarnostjo, sta po 173. členu ZOR domnevali vzročnost, tako da ni bilo potrebe po dokazovanju krivde druge toženke, toda presotale predpostavke bi moral tožnik dokazati. To mu ni uspelo, ker so bile bolečine posledica izbočenja diska zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi preobremenitve pri delu v rovu. To je pojasnjeno v skladnih in izčrpnih mnenjih izvedencev, pa tudi v prijavi nezgode pri delu, ki jo izpostavlja revizija, in v izpovedih prič S., L. in zlasti K., saj jim je tožnik potožil o bolečinah v križu, ki jih je trpel že doma, pred odhodom v jamo.

11. V mnenjih izvedencev je pojasnjena povezava med degenerativnimi spremembami in bolečinami v medicinskem pogledu in v povezavi z naravno vzročnostjo, pravno vrednotenje vzročnosti, ki je zahtevana v 154. členu ZOR, pa je opravilo sodišče, predvsem na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti. Zato ni utemeljena pritožbena in revizijska trditev, češ da so izvedenci pojasnjevali pravna vprašanja, za katera niso pristojni.

12. Tako se izkaže, da revizija proti tistemu delu sodbe, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo po 378. členu ZPP, o zahtevi za povrnitev stroškov v zvezi z revizijskim postopkom pa je odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.