Jedro

Tožeča stranka bi morala, zato da bi bila odgovornost tožene stranke podana, dokazati toženkino opustitev dolžnega ravnanja, kar je v konkretnem primeru (ne)upoštevanje veljavnih standardov pri izgradnji stopnic v bazenu. Predložitev fotokopirane strani iz kataloga proizvajalca keramike ima namreč lahko le značaj informacije (ali reklame) o paleti izdelkov, ki jih ponuja, kar pa samo po sebi še ne zadošča za sklep, da bi morala tožena stranka vgraditi prav tovrstne ploščice, da bi zadostila zahtevanim standardom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj ji toženi stranki solidarno plačata odškodnino 5.633,45 EUR na račun negmotne škode, ki jo je utrpela, ko je v bazenskem kompleksu prve tožene stranke (zavarovanke druge tožene stranke) pri izstopanju iz bazena na mokrih stopnicah padla in se poškodovala. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Meni, da je odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela, nedvomno podana. V kolikor ne gre za objektivno odgovornost, pa je zagotovo podana krivdna, saj je prva tožena stranka ravnala malomarno, s tem ko je opustila na pohodnih stopničastih delih kopališča vgradnjo ploščic, ki bi v celoti onemogočale zdrs, to je vgradnjo „najedenih robnih ploščic“ , ki so vsebovane v ponudbi in katalogu dobavitelja ploščic Buchtal. Po mnenju pritožnice je očitno, da je investitor bazenskega kompleksa želel prihraniti določena sredstva in robnih ploščic ni vgradil. Že samo nadaljnje ukrepanje, to je, da je upravljalka bazena naknadno postavila na nevarna mesta protizdrsne trakove, pa priča o tem, da se je zavedala pomanjkljivosti in možnosti nastanka škodnih dogodkov. Oporeka tudi razlogom sodbe, iz katerih je mogoče razumeti stališče sodišča, da morajo biti obiskovalci bazenskega kompleksa maksimalno skoncentrirani, čeprav dejansko prihajajo ljudje na kopanje zaradi sprostitve in družabnosti, ne pa da bodo ves čas v napetosti in skrbi za svojo varnost. Na to tudi ne bi smela imeti prav nobenega vpliva starost kopalca, njegove motorične sposobnosti ali pogostost obiskovanja bazenov.

Prva tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Strinja se z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ni objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica, kot tudi, da ji ni mogoče očitati opustitve oziroma malomarnega ravnanja. Vgrajene protidrsne ploščice ter stopnice, opremljene z ustreznimi držali, po mnenju toženke negirajo stališče pritožnice, da naj bi želela pri izgradnji bazenskega kompleksa prihraniti določena denarna sredstva. Meni, da je padec posledica tožničine nepazljivosti.

Pritožba ni utemeljena.

Da hoja po mokrih stopnicah v bazenskem kompleksu, v katerem so stopnice obložene s protizdrsnimi ploščicami in opremljene z ograjo, ne predstavlja večje nevarnosti, ki bi imela za posledico objektivno odgovornost tožene stranke po 149. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče (npr. v odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 389/2005, katere razloge prvostopenjsko sodišče povzema tudi v izpodbijani sodbi). Tožeča stranka pa je v obravnavanem primeru zatrjevala tudi krivdno odgovornost tožene stranke (in to uveljavlja tudi v pritožbi), ki naj bi se kazala v njeni opustitvi vgradnje posebnih robnih ploščic na stopnicah oziroma namestitvi protizdrsnih trakov, ki so bili nameščeni šele po toženkinem padcu. Toženi stranki očita, da je pri izgradnji bazenskega kompleksa varčevala. Za krivdno odgovornost morajo biti kumulativno podani štirje pogoji: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja ali opustitve, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Prve tri predpostavke mora dokazati tožnik, glede četrte pa je zaradi uzakonjene krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom prevaljeno dokazno breme na nasprotno stranko. Na strani tožeče stranke je bilo torej, da dokaže, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, s tem ko je na stopnice v bazenu namestila le protizdrsne ploščice, ne pa posebnih ploščic z utori, oziroma posebnih robnih ploščic, ki naj bi bile vsebovane v ponudbi dobavitelja ploščic Buchtal. Tožeča stranka je najprej v tožbi utemeljevala odgovornost prve tožene stranke za nastali škodni dogodek s tem, da ni storila vsega za varnost kopalcev, kar bi morala, na kar naj bi kazalo dejstvo, da so bile na območju vodnega parka šele naknadno položene protizdrsne gumijaste preproge. Tožena stranka pa je trdila, da je v celoti poskrbela za varnost kopalcev že s tem, ko je vgradila ustrezne protizdrsne ploščice. Na prvem naroku je tožeča stranka predložila pripravljalno vlogo, v kateri je zatrjevala, da naj bi bili za robove stopnic namenjeni drugačni zaključni elementi, ki imajo zaradi boljše vidljivosti drugo barvo, zaradi oprijemljivosti pa več podolžnih utorov. Zato naj bi se odgovornost tožene stranke kazala v opustitvi vgradnje pravega robnega elementa, ki poveča vidnost stopnice in prispeva k zmanjšanju zdrsnosti. Predložila je fotografije iz proizvajalčevega kataloga, iz katerih naj bi bile razvidne take robne ploščice in predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, specializiranega za keramiko, ki naj bi ugotovil, ali bi v primeru, da bi prva toženka imela vgrajene zaključne ploščice, ki jih prikazujejo fotografije, tožnica vseeno padla. Sodišče je dokaznemu predlogu sledilo in sprejelo dokazni sklep o imenovanju predlaganega izvedenca, vendar je tožeča stranka dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa je vztrajala pri trditvi, da je bilo za varnost v bazenskem kompleksu dovolj poskrbljeno z vgradnjo prvovrstnih protizdrsnih ploščic. Tožeča stranka, ki meni, da je tožena stranka pri svoji investiciji v bazenski kompleks varčevala, bi morala, kot rečeno, zato da bi bila odgovornost tožene stranke podana, dokazati toženkino opustitev dolžnega ravnanja, kar je v konkretnem primeru (ne)upoštevanje veljavnih standardov pri izgradnji stopnic v bazenu. To pa ji tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo. Predložitev fotokopirane strani iz kataloga proizvajalca keramike, ima namreč lahko le značaj informacije (ali reklame) o paleti izdelkov, ki jih ponuja, kar pa samo po sebi še ne zadošča za sklep, da bi morala tožena stranka vgraditi prav tovrstne ploščice, da bi zadostila zahtevanim standardom in da je zaradi te opustitve povsem očitno varčevala (na račun kopalcev) pri svoji investiciji. Tožeča stranka bi torej morala argumentirano izkazati obveznost tožene stranke za vgradnjo drugačnih ploščic na stopnicah, kot so tiste, ki sicer veljajo na ostalih površinah bazenskega kompleksa in ne le izkazati možnost, ki jo ponuja proizvajalec. Zato so tudi nadaljnje pritožbene trditve o tem, da je obisk bazena namenjen sprostitvi in družabnosti, ne pa temu, da so obiskovalci ves čas v napetosti in v skrbi za svojo varnost (kar načeloma povsem drži), brezpredmetne. Tudi okoliščina, da je tožena stranka naknadno namestila na stopnice protizdrsne trakove, sama po sebi zatrjevane opustitve ustreznega ravnanja tožene stranke, ne dokazuje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stroške za odgovor na pritožbo prvi toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k odločitvi v zadevi.