Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini, z dne 19. 4. 2018 in za priznanje izobraževanja tožnika v okviru centra za varnostno politiko A. (tujina) kot izobraževanja, ki je delno primerljivo z Generalštabnim šolanjem, ki ga izvaja Poveljniško - štabna šola/Center vojaških šol. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.230,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da že iz navedb tožene stranke izhaja, da so bile vsebine generalštabnega šolanja identične vsebinam tožnikovega izobraževanja v A. (tujina). Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovim pozivom, naj se njegove navedbe o tem, da priče ne znajo angleškega jezika, preverijo pri kadrovski službi Generalštaba Slovenske vojske. Izpodbijana sodba temelji na neprepričljivih izpovedih dveh prič tožene stranke, ki nista obravnavali aktualnega gradiva, nista upoštevali mnenja strokovnega organa, ki izvaja generalštabno šolanje, nista upoštevali takratnih standardov komisije in nista razumeli gradiva v angleškem jeziku. Sodišče prve stopnje je neenakopravno obravnavalo dokazne predloge pravdnih strank, saj je dovolilo zaslišanje le ene priče tožnika, prič B. B. in C. C. pa ni zaslišalo. Izpovedi priče D. D. sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je ta priča sodišču podala nekatere ključne informacije. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo predložitve prevoda programa, ki naj bi ga imela Komisija, tožniku pa je nasprotno naložilo predložitev listin v prevodu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj samo v primeru tožnika Komisija ni upoštevala mnenja Poveljniško-štabne šole, zakaj je samo v tožnikovem primeru E. E. izdelal predhodno mnenje, zakaj je Komisija Poveljniško-štabno šolo pozvala, naj spremeni stališče, a ga ni in zakaj priči oporekata odločitvi kadrovske službe, ki edina odloča o vojaških karierah. Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, naj predloži seznam naslovov zaključnih nalog slovenskih slušateljev generalštabnega programa. Navedba sodišča prve stopnje, da Komisija ni upoštevala mnenja Poveljniško-štabne šole, ker ni bilo opredeljenih obveznosti iz teorije in prakse strategije, je v nasprotju z vsebino mnenja te šole. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo izobraževanje ni primerljivo generalštabnemu šolanju in pri tem opozarja na izpoved priče D. D. Izpovedi prič E. E. in F. F. nista verodostojni. Navedeni priči tudi nista znali pojasniti, zakaj komisija ni sledila mnenju Poveljniško-štabne šole. E. E. je vplival na Komisijo s predložitvijo svojega mnenja. Izpostavlja, da Komisija kot delno primerljivo priznava šolanje na NATO Defense College v Rimu, čeprav je bilo tožnikovo šolanje obsežnejše in zahtevnejše, vsebinsko pa na višjem nivoju. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dodatne dokaze tožnika. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni podal dokaznih predlogov, da naj tožena stranka predloži prevod programa, s katerim je razpolagala Komisija, in da naj sodišče prve stopnje vpogleda v kadrovske evidence tožene stranke v zvezi z znanjem angleščine E. E. in F. F. Tožnikovih predlogov sodišču, podanih v okviru njegovega zaslišanja oziroma zaključne besede, brez jasne formulacije, da gre za dokazni predlog in ustrezne opredelitve, katero dejstvo se s predlaganim dokazom dokazuje, pa ni mogoče šteti za dokazni predlog po določbah ZPP in ga sodišče kot takega ni bilo dolžno upoštevati. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič C. C. in B. B., saj zaslišanje teh prič ni bilo potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev. Zaslišanje priče C. C. je bilo predlagano za ugotovitev, da je D. D. tožniku rekel, da je odločitev Komisije napačna. To dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da je odločitev tudi v resnici napačna, poleg tega pa sta bila o vsebini tega pogovora zaslišana tako tožnik kot tudi priča D. D. Zaslišanje priče B. B. pa je bilo predlagano glede vsebine elektronskega sporočila Kadrovske službe z dne 4. 6. 2019, ki je bilo kot listina predloženo v spis, zato še zaslišanje priče ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika, naj tožena stranka predloži seznam zaključnih nalog slovenskih slušateljev generalštabnega programa z naslovi teh nalog, s čimer bi se dokazovalo, da tožnikova naloga v ničemer ne odstopa od slovenskih standardov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tudi to dejstvo ni odločilno v tem sporu, saj tudi morebitna primerljivost zaključnih nalog še ne dokazuje primerljivosti samega izobraževanja. Ker je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožnika zavrnilo iz dopustnih razlogov in to tudi obrazložilo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek neenakopravne obravnave pravdnih strank. Neenakopravne obravnave pa ni mogoče razbrati niti v zvezi z zahtevo sodišča po predložitvi prevodov. Tožnik namreč ni podal dokaznega predloga, naj tožena stranka predloži prevod programa, s katerim naj bi razpolagala Komisija, kot že omenjeno, zato sodišče prve stopnje tega od tožene stranke pravilno ni zahtevalo. Zahteva sodišča prve stopnje, naj tožnik predloži prevod listin, ki jih je predložil v tujem jeziku, pa je skladna z določbo drugega odstavka 226. člena ZPP, ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Drugih okoliščin, ki bi kazale na neenakopravno obravnavo strank oziroma na nemožnost tožnika, da se izjavi, pa tožnik v pritožbi ne izpostavlja. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo izpovedma prič E. E. in F. F., niso utemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, obrazložena in celovita, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je skrbno obrazložilo, zakaj je verjelo pričama E. E. in F. F., da znata angleško, tožnik pa dokaznega predloga po vpogledu v kadrovske evidence v zvezi s tem dejstvom ni podal. 7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva, da se izobraževanje, ki ga je v letu 2003 opravil na centru za varnostno politiko A. (tujina), prizna kot delno primerljivo generalštabnemu šolanju, ki ga v Republiki Sloveniji izvaja Poveljniško-štabna šola (v nadaljevanju PŠŠ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 18. 8. 2017 na Komisijo za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na vojaškem izobraževanju in usposabljanju (VIU) v tujini (v nadaljevanju: Komisija), podal pobudo, da se tečaj oziroma izobraževanje v okviru centra za varnostno politiko A. (tujina) prizna kot generalštabno šolanje, torej kot karierno izobraževanje. Komisija je 19. 4. 2018 sprejela sklep, da je program tečaja centra za varnostno politiko A. (tujina) funkcionalni tečaj. Tožnik je zoper odločitev Komisije 2. 4. 2019 vložil pritožbo, a je Komisija v odgovoru 9. 5. 2019 vztrajala pri svojem stališču. Tožnik je 22. 5. 2019 v zahtevi za varstvo pravic v skladu z določbami 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) zahteval, da se mu opravljeni tečaj centra za varnostno politiko A. (tujina) prizna kot generalštabno šolanje. Ker tožena stranka o tožnikovi zahtevi v roku iz osmega odstavka 100.a člena ZObr ni odločila, je tožnik vložil tožbo v tem sporu.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da se je postopek priznavanja pri Komisiji izvedel skladno z določili Pravilnika o priznavanju spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini z dne 7. 3. 2016 (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja prič E. E. in F. F. kot člana Komisije, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je Komisija pri odločanju upoštevala merila in standarde iz Pravilnika. V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izobraževanje, ki ga je tožnik opravil v A. (tujina), in generalštabno šolanje ob upoštevanju meril iz 3. člena Pravilnika nista primerljiva glede na merilo sistem VIU in umestitev v vojaški sistem ter glede na merilo program, učni načrt oziroma predmetnik VIU. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno ugotovilo na podlagi natančnih in prepričljivih izpovedi prič E. E. in F. F., iz katerih izhaja, da generalštabno šolanje v večji meri ponuja orodje za obravnavo kriznih konfliktov na najvišji ravni operativnega in strateškega delovanja. Vključuje celostni pristop k operativnemu načrtovanju in sistem NATO kriznega odzivanja, ki je orodje za obravnavo strateških konfliktov. Pri tožnikovem izobraževanju pa so poudarki na obravnavi določenih strateških in operativnih vprašanj kriznih območij v svetu, ne nudi pa znanja na področju strateškega vojaškega nasveta. Priči sta pojasnili, da je tožnik pridobil funkcionalna, dodatna znanja, ki pa niso relevantna za generalštabno šolanje.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da bi tožnik moral na svojem izobraževanju opraviti ravno tiste vsebine, ki izhajajo tudi iz programa tega izobraževanja (A13). Tožena stranka je navajala, da neprimerljivost obeh programov izhaja predvsem iz doseganja taksonomije ciljev in posledično pridobitve ustrezne ravni bazičnih znanj pri posameznih predmetih (npr. pri Teoriji in praksi strategije ter Nacionalni in mednarodni varnosti), tega pa program tožnikovega izobraževanja ne vsebuje, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi že omenjenih prič. Tudi iz mnenja PŠŠ, ki ga je ta na zaprosilo podala Komisiji, izhaja, da tožniku po opravljenem izobraževanju v centru za varnostno politiko A. (tujina) manjka znanje predmeta Teorija in praksa strategije, pri čemer je iz programa generalštabnega šolanja (B3) razvidno, da gre za enega od dveh bistvenih sklopov izobraževanja1. 11. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedma prič E. E. in F. F., ampak bi moralo slediti izpovedi priče D. D. kot predsednika Komisije, ki je izpovedal, da "je vsebina programa obeh izobraževanj zelo primerljiva" in da sta izobraževanji "na isti ravni". Glede na to, da slednji o odločilnih dejstvih v zvezi z odločanjem Komisije ni vedel veliko izpovedati, saj se ni spomnil, sodišče prve stopnje njegove izpovedi pravilno ni štelo za ključne pri presoji, ali je Komisija odločala po predpisanem postopku in ali je upoštevala merila in standarde iz Pravilnika. Nasprotno pa sta priči E. E. in F. F. znali podrobno in prepričljivo izpovedati o poteku postopka odločanja ter natančno obrazložiti, zakaj ob upoštevanju meril in standardov iz Pravilnika vsebina obeh izobraževanj ni niti delno primerljiva. Na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem na pravilnost ugotovoljenega dejanskega stanja zato ne vpliva citirana pavšalna in neobrazložena izpoved priče D. D. o primerljivosti programov, zlasti glede na to, da je tudi on (poleg E. E. in F. F.) izpovedal, da je bila odločitev Komisije v skladu s praksami in pravilniki.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Komisija ni bila dolžna slediti mnenju PŠŠ, da je program centra za varnostno politiko A. (tujina) delno primerljiv s programom generalštabnega šolanja v Slovenski vojski. Podlago za pridobitev mnenja PŠŠ Komisiji daje tretji odstavek 5. člena Pravilnika, ki določa, da v postopku ugotavljanja primerljivosti dokumentov Center vojaških šol pripravi sklep o primerljivosti VIU v tujini. Vendar pa Pravilnik ne določa vezanosti Komisije na podano mnenje PŠŠ, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, priči E. E. in F. F. pa sta pojasnila razloge, zakaj Komisija mnenju ni sledila. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da Komisija samo v primeru tožnika ni sledila mnenju PŠŠ in da svojega mnenja ni spremenila, saj navedeno, tudi če bi držalo, glede na že pojasnjeno nevezanost Komisije na mnenje, ni odločilno. Ker je ugotavljanje primerljivosti izobraževanj na podlagi določb Pravilnika pridržano izključno Komisiji, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na mnenje kadrovske službe tožene stranke, kot je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 4. 6. 2019. 13. Prav tako ni odločilno, da naj bi E. E. le v tožnikovem primeru izdelal predhodno mnenje in ga posredoval članom Komisije pred odločanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odločitev Komisije rezultat objektivne strokovne presoje, da na člane Komisije E. E. ali kdo drug ni vplival, da je bila odločitev Komisije soglasno sprejeta s strani vseh šestih takrat prisotnih članov in da ločenih mnenj člani niso podali, čeprav imajo to možnost. Na podlagi izpovedi priče E. E. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da njegovo mnenje ni posledica kakršnihkoli osebnih zamer do tožnika.

14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da neznanje anleškega jezika ni bilo ovira pri odločanju Komisije. Priči E. E. in F. F. sta prepričljivo obrazložila, da znanje angleščine imata, prav tako pa sta izpovedala, da je Komisija razpolagala tudi s prevodom programa tožnikovega izobraževanja. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za bistveno, ali je generalštabnemu šolanju primerljivo izobraževanje na Nato Defense College v Rimu, saj se primerljivost vsakega izobraževanja presoja samostojno. Primerljivost tožnikovega izobraževanja v centru za varnostno politiko A. (tujina) pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni podana.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Iz programa je razvidno, da so temeljne vsebine tega šolanja razdeljene v pet sklopov, pri čemer sta dva sklopa - Teorija in praksa strategije ter Nacionalna in mednarodna varnost - po obsegu ur bistveno obsežnejša (imata 144 organiziranih ur, preostali trije pa le 60 organiziranih ur).