Jedro

Ker je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme.

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske, ki se nista izvajali niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljal tožnik, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Tudi varovanje državne meje se je v določenih letih izvajalo z rotacijo. Glede na takšne ugotovitve je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnika na straži ter pri varovanju državne meje opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači za mesece november 2018, marec 2019, avgust 2019, oktober 2019, november 2019, januar 2020, marec 2020, junij 2020, september 2020, marec 2021, junij 2021, september 2021, november 2021, december 2021, januar 2022 in februar 2022 neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede zahtevanega prikrajšanja pri plačah za mesece september 2017, oktober 2017, november 2017, januar 2018, februar 2018, april 2018, maj 2018, junij 2018, december 2018, februar 2019, marec 2019, september 2019, november 2019, februar 2020, september 2021, november 2021 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 625,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožbo štelo za sklepčno in popolno, čeprav je tožena stranka trdila drugače. Tožnik ni podal natančnega opisa opravljenih nalog, ni navedel kdaj in v kakšnem trajanju mu je bila odrejena pripravljenost in zakaj mu je bila odrejena. Tožnik ni zadostil svojemu materialnemu dokaznemu bremenu. Sodišče je neutemeljeno nanjo prevalilo dokazno breme s stališčem, da dokazovanje, da se Direktiva 2003/88/ES v obravnavani zadevi ne uporablja, bremeni toženo stranko. Ker je sodišče nepravilno razporedilo dokazno breme (kršitev načela enakosti orožij), je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, napadena sodba pa predstavlja sodbo presenečenja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive. S tem v zvezi se sodišče napačno sklicuje na Sodbo EU v zadevi C-742/19. SEU je izpostavilo, da če se katera od dejavnosti opravlja v okviru vojaške operacije, pomeni spoštovanje pravil direktive oviro za učinkovito izvedbo te operacije. Neutemeljeno je sklicevanje na sodbo VSRS opr. št VIII Ips 196/2018, saj slednja ne prestavlja ustaljene sodne prakse v zvezi s pripravljenostjo. Zaključki sodišča v točki 15 so protispisni, saj tožnik ni navedel argumentov, na podlagi katerih je možen zaključek, da se pripravljenost na straži ne razlikuje od pripravljenosti pri varovanju meje. Napačen je zaključek sodišča, da določba 97.e člena ZObr ne definira različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti. Napačen je zaključek, da ima direktiva v konkretnem primeru vertikalni neposredni učinek in se določbe ZObr in KPJS ne uporabijo. Nepravilno sodišče razloguje, da spada straža v "običajno službo pripadnika SV". To ni redno delo vseh pripadnikov SV. Tožnik je bil razporejen v formacijsko dolžnost "izvidnik" in ne "stražar". Nerelevantno za spor je dokazovanje možnosti rotacij na straži. Sistem rotacij za stražo ni primeren. Sodišče se ni opredelilo do nobene navedbe tožene stranke, niti ni opravilo dokazne ocene glede odločilnih dejstev (14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP). Ni se opredelilo do navedb, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo, da se straža izvaja neprekinjeno, da imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Zaveze tožnika v času razpoložljivosti na straži niso bile tako intenzivne, da mu ne bi omogočile, da razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev. Sklicuje se na zadevo SEU C-344/19. Glede varovanja državne meje je zmoten zaključek sodišča, da dejavnosti, ki traja sedem let, ni mogoče označiti za izredno. Dejstvo, da so se rotacije v preteklosti že izvajale, nima nikakršne zveze z organizacijo dela od leta 2019 dalje. Razmere se ves čas spreminjajo. Zaključek sodišča, da bi se tudi v letih 2019-2022 delo lahko organiziralo na enak način, nima podlage v izvedenih dokazih. Izpovedi prič (A. A., B. B.) so jasno pokazale, v kakšnem obsegu in smislu so se spremenile naloge glede na organizacijo dela. Podatki o številu migracij so javno dostopni, tako da ni dvoma, da je sodelovanje SV na nalogi varovanja državne meje izredna naloga, ki je trajala 8 let, do vstopa Hrvaške v Schengensko območje. Tudi ta naloga, ni tožnikova redna naloga. Tožnik običajno opravlja naloge v matični enoti in v vojašnici in ne vsakodnevno na terenu. Nepravilno presoja sodišče pojem operacije. Slednja ne poteka zgolj v času bojnega delovanja. Slovenska vojska je na meji delovala podporno in nebojno. Množična ilegalna migracija predstavlja nesimetrično grožnjo varnostnemu sistemu države (njegovo destabilizacijo in oslabitev). To izhaja tudi iz zaslišanja priče A. A. Glede straže in varovanja meje tožena stranka še izpostavlja, da se je večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije. Rotacij takrat ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka (Covid-19) in je resnost in obseg tega izrednega dogodka terjal sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče materialnopravno odločiti o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se tudi opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, zato zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretizirana in posledično neutemeljena. Pritožba namreč ne navaja, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Z navedbami, da tožnik ni navedel argumentov, na podlagi katerih je možen zaključek, da se pripravljenost na straži ne razlikuje od pripravljenosti pri varovanju meje, pritožba dejansko ne zatrjuje protispisnosti (čeprav jo s tem v zvezi navaja), temveč nesklepčnost, ki pa prav tako ni podana.

7. V konkretni zadevi ne gre niti za sodbo presenečenja, o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, česar pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve ter se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo od septembra 2017 do februarja 2022 (pri čemer so nekateri meseci izključeni), ko je kot "vojak specialist-izvidnik" opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na različnih vadbiščih na terenu. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da mu tožena stranka časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je tožnik dokazal, da straža in varovanje državne meje predstavljata "običajno službo" v mirnodobnem času, ter da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je primerno in mogoče izvesti tudi s sistemom rotacij. Posledično je zaključilo, da navedene aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ker je moral biti tožnik v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženi stranki in ni smel zapuščati odrejenega kraja, s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, pa je zaključilo tudi, da se ta čas pripravljenosti šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 10. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožbo štelo za sklepčno in popolno. Razloge v zvezi s tem ugovorom je sodišče podalo v točki 6 in 7 obrazložitve. Tožnik je s sklicevanjem na podatke plačilnih list po mesecih opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeta plačila zanjo, navedel je delo, v okviru katerega mu je bila stalna pripravljenost odrejena ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi SEU C-742/19 izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Tudi sicer med strankama ni bilo sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj je bila ta opravljena, kolikšno plačilo je iz tega naslova prejel in kdaj ga je prejel, prav tako ni bilo sporno, da je bil tožnik v času pripravljenosti za delo v odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti. Tožnik je torej upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi in dokazi.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v osnovi izhajalo iz določb 97.e), 97.č) člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ter 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS),1 ki urejajo pripravljenost na delo. Pri tem je glede vprašanja, ali straža ter varovanje meje spadata v "običajno službo" in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer ter ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne, utemeljeno sledilo tudi stališčem, zavzetim v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 196/2018. Tudi slednja se namreč nanaša na plačilo za čas stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago, zaradi česar bi bil spregled te odločitve s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, pri pravni presoji pa je izhajalo zlasti iz stališč, zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Iz slednje pa izhaja splošen napotek o restriktivnem tolmačenju izjem, pa tudi konkretno stališče, da organizacija delovnega časa vojaških oseb ni izključena s področja uporabe prava Unije, pri čemer se Direktiva 2003/88/ES ne uporablja le v primerih, kadar ji posebne značilnosti nekaterih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Na podlagi ugotovitve, da je bilo tako stražo kot varovanje državne meje mogoče organizirati drugače, kot s pripravljenostjo na delo, in sicer z rotacijo oziroma kroženjem, na podlagi katerega bi bil vojakom zagotovljen čas počitka v skladu z zahtevami Direktive, je pravilno presodilo, da navedeno delo ni izjema, ki izključuje uporabo Direktive. Takšno pa tudi sicer ni po svoji vsebini.

12. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožena stranka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje, izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske, ki se nista izvajali niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljal tožnik, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije (tako se tudi sicer izvaja od decembra 2022 dalje). Tudi varovanje državne meje se je od leta 2015 do leta 2019 izvajalo z rotacijo, tako da so se pripadniki vozili na delo in z dela domov, na takšen način pa se izvaja tudi po vložitvi tožbe v letu 2022. Glede na takšne ugotovitve je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnika na straži ter pri varovanju državne meje opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES.

14. Pritožbeno ni sporno, da se je delo na meji več let opravljalo v sistemu rotacij, ter da se delo na straži od leta 2022 prav tako opravlja v sistemu rotacij. Ob dejstvu, da je torej mogoče te aktivnosti učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti in po sistemu rotacije pripadnikov, in da tožena stranka te aktivnosti od leta 2022 dalje v praksi na ta način (zopet) izvaja, so neutemeljene pavšalne navedbe tožene stranke, da sistem rotacij za te aktivnosti ni primeren. Če ne bi bil primeren, tožena stranka teh aktivnosti na ta način ne bi izvajala. Tudi sicer predstavljajo pritožbene navedbe o tem, da sistem rotacij za te aktivnosti ni primeren, nedovoljene pritožbene novote (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Pritožbena zatrjevanja o tem, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo, ter da imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice, pa niso obrazložena, saj tožena stranka svojih stališč pritožbeno ne konkretizira. Ker so njene tovrstne navedbe tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno še posebej opredeljevati. S stališčem, da zgolj dejstvo, da je morda določeno nalogo mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne dokazuje, da te aktivnosti ni mogoče izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES, pa se je na takšne navedbe tožene stranke v zadostni meri odzvalo. Pritožbeno zatrjevana neobrazloženost, kot bistvena kršitev postopka, s tem v zvezi zato ni podana.

15. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bil tožnik razporejen v formacijsko dolžnost "izvidnik" in ne "stražar". V katero formacijsko dolžnost je bil tožnik razporejen v spornem obdobju in katera dela je običajno opravljal v okviru te formacijske dolžnosti, za odločitev v tem sporu ni relevantno. Odločilno je le, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal stražo ter naloge, povezane z varovanjem državne meje, s tem v zvezi pa mu je bila tudi odrejena pripravljenost na delo.

16. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo C." ni spremenila, kot je to ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi prič B. B., D. D., E. E. in F. F. (gre tudi za priče, ki jih je predlagala tožena stranka). Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, vojaki pa so prejeli sezname o tem, kdaj bo kateri opravljal varovanje. Kljub temu, da bi bilo migracije v letu 2015 mogoče opredeliti za izredni dogodek, pa je tožena stranka očitno sama štela, da ne gre za izredni dogodek takšnega obsega, ki bi terjal organizacijo dela v sistemu pripravljenosti na delo, saj je to delo vse do leta 2019 organizirala v sistemu rotacij, kar dodatno potrjuje pravilnost zgornjega stališča sodišča prve stopnje. Da bi se razmere v letu 2019, ko je tožena stranka omenjene aktivnosti poimenovala z "operacijo C." in vojakom na meji pričela odrejati pripravljenost, bistveno poslabšale ter v čem, pa tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala.2 Pri presoji vsebine "operacije C." in spremenjenega režima dela od leta 2015 do 2019 sodišče prve stopnje ni spregledalo pojasnil prič A. A. ter B. B., kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj se je do slednjih ustrezno opredelilo v točkah 26, 28, 31 in 33 obrazložitve. Predvsem se je opredelilo do vseh njunih pojasnil, ki so se navezovala na predhodno podano trditveno podlago tožene stranke. Tudi sicer se tožena stranka na njune izjave sklicuje le pavšalno in ne pojasni, katerega bistvenega dela njunih izjav, ki bi potrjevale njene predhodno ustrezno konkretizirane navedbe, sodišče ni upoštevalo v zvezi s spremenjenim režimom dela v letu 2019. Takšnih pritožbenih navedb tako pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje tudi po poimenovanju te aktivnosti v "operacijo C." ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča o navedenem, kot je razvidno iz obrazložitve, temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Vsekakor bi tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavljala "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki bi neobhodno terjale neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.

18. Navedbe tožene stranke, da se je predhodna večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije, saj rotacij takrat ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka (Covid-19) in je resnost in obseg tega izrednega dogodka terjal sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti, predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Tudi sicer pa tovrstne navedbe kažejo na to, da dejansko ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine dela, ki se je opravljalo na straži in v zvezi z varovanjem državne meje.

19. Ob zaključku, da tako aktivnosti v zvezi s stražo kot varovanjem državne meje spadajo v t.i. "običajno službo" in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je mogoče pripravljenost za delo tožnika v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, všteti v delovni čas. Pravilno je presodilo, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki narekujejo vštevanje tega časa v delovni čas.

20. Iz izvedenega dokaznega postopka izhajajo sledeča odločilna dejstva. Tožnik je bil v pripravljenosti zaradi opravljanja straže vojaških objektov, in sicer vojaškega skladišča v G. in objekta H., kjer je dostop mogoč z osebnim avtomobilom. Straža je potekala 7 dni v tednu v razporeditvi 12 ur dela, 12 ur pripravljenosti (ali po sistemu 6 ur dela, 6 ur pripravljenosti, 6 ur počitka). V času pripravljenosti ni mogel razpolagati s svojim časom in se brez omejitev posvečati svojim interesom, objekta ni bilo dovoljeno zapustiti, saj je bila obvezna nenehna prisotnost na območju objekta, tako v času opravljanja dela, kot v času stalne pripravljenosti. Tudi v času pripravljenosti za delo na državni meji je bil tožnik na razpolago toženi stranki in ni smel zapuščati odrejenega kraja (v času, ko ni bil na dolžnosti je bil v pripravljenosti v vojašnici ali na kraju, ki ga je določila tožena stranka), s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, saj je bil toženi stranki na razpolago in se je od njega pričakovalo, da je pripravljen na morebitno takojšnje aktiviranje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče prve stopnje glede na definicijo delovnega časa v pravu EU pravilno presodilo, da šteje čas tožnikove pripravljenosti za delo v delovni čas.

21. Tudi SEU je v 95. točki obrazložitve sodbe C-742/19 pojasnilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2003/88/EU. Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da zaveze tožnika v času razpoložljivosti niso bile tako intenzivne, da mu ne bi omogočile, da prosto razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev. Od tožnika se je v času pripravljenosti ob izkazani potrebi pričakovalo takojšnje aktiviranje, kar po naravi stvari izključuje možnost proste razpolage s svojim časom. Tudi iz sodbe SEU C-344/19, na katero se sklicuje tožena stranka, izhaja, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut, v celoti šteti za delovni čas, saj je delavec v tem primeru praktično močno odvrnjen od načrtovanja kakršnihkoli kratkotrajnih, sprostitvenih dejavnosti. Prav tako iz citirane sodbe izhaja, da je v primeru, ko delavec nima možnosti, da bi po opravljenih delovnih urah zapustil odrejeni kraj in mora v času pripravljenosti še naprej spoštovati obveznost biti takoj na razpolago delodajalcu, potrebno ta čas opredeliti kot "delovni čas".3 Nedvomno je bil tožnik v času pripravljenosti za delo odmaknjen od svojega družbenega in družinskega okolja, ter je imel glede na zavezo takojšnjega aktiviranja le malo svobode pri razpolaganju s prostim časom. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno to obdobje v celoti opredeliti kot "delovni čas", ne glede na delo, ki ga je tožnik v navedenem obdobju opravil. 22. V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97.č) člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e) člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oziroma mesečne delovne obveznosti) in 46. člena KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas), saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas4. Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive 2003/88/ES (1. točka 2. člena). V obravnavanem primeru, ko gre za spor med tožnikom - javnim uslužbencem in delodajalcem - Republiko Slovenijo ima direktiva, ki je v tem delu nepogojna in dovolj natančna (z njo je namreč določena pravica, ki jo lahko posameznik uveljavlja zoper državo) namreč vertikalni neposredni učinek. Zato se je na citirani člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec.

23. Ob sprejetem zaključku, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, kar pomeni, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. 24. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (375 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 57/08 s spremembami. 2 Toženka ni zatrjevala, da bi bile razmere v letu 2019 slabše kot v letu 2015, ko so se te aktivnosti izvajale v sistemu rotacij (s tem v zvezi ni predložila konkretnih podatkov o številu migrantov v letu 2019), niti, da bi brez njene pomoči pri aktivnostih na meji lahko prišlo do možnosti destabilizacije varnostnega sistema države, možnosti posega v nacionalno varnost ali ozemeljsko celovitost in zakaj. 3 Podobno tudi v zadevah SEU C-303/98, C-151/02, C-14/04, C-518/15. 4 Razen če je delavec v tem času delo dejansko opravljal.