Jedro

Prvo sodišče je premalo upoštevalo okoliščino, da toženec v celoti pokriva drugi del starševskih dolžnosti do otrok, to je varstvo in vzgojo, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča morala tožnica pokriti vsaj 65 % ugotovljenih nepokritih potreb preživninskih upravičencev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se mesečna preživnina zviša, in sicer za mladoletnega D. D. na znesek 130 EUR in za mladoletnega B. B. na znesek 190 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče za tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) uporablja izraz tožnica, za toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi) pa izraz toženec.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama dne 14. 8. 2010 sklenjeno zakonsko zvezo razvezalo (I). Mladoletna sinova D. D. in B. B. je zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (II) ter določilo stike med materjo in sinovoma, in sicer tako, da potekajo vsako sredo od 15.30 do 17.00 ure pod nadzorom in v prostorih Centra za socialno delo X (III). Tožnici je naložilo plačilo mesečne preživnine od 7. 2. 2018 dalje v višini 100 EUR za mladoletnega sina D. in v višini 145 EUR za mladoletnega sina B. (IV). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (V). Sklenilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške izvedenine v višini 1.043,53 EUR (VI).

3. Zoper odločitev o višini preživnine in stroškovni izrek se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Meni, da sodišče prve stopnje pri porazdelitvi preživninskega bremena ni dovolj upoštevalo dejstva, da sta dečka zaupana v varstvo in vzgojo njemu, ter posebne okoliščine, da ima tožnica z otrokoma stike le enkrat tedensko v prostorih in pod nadzorom centra za socialno delo, takrat pa posebni stroški tožnici za njiju ne nastajajo, kar pomeni, da je celotna skrb za življenjske potrebe otrok na tožencu. Pri odločitvi o višini preživnine in porazdelitvi preživninskega bremena med strankama je sodišče prve stopnje prezrlo še eno bistveno okoliščino primera, in sicer posebne čustvene potrebe otrok. Ker imata otroka z materjo že leto in pol stike le enkrat tedensko pod nadzorom centra za socialno delo, je navedena odtujitev od matere na njuni psihi pustila posledice, saj sta še premajhna, da bi popolnoma razumela upravičenost takšnega ukrepa, zaradi česar mora toženec v vzgojo obeh sinov vložiti še več dodatnega truda in pozornosti, da jima po eni strani pomaga razumeti nastalo situacijo, po drugi strani pa na nek način nadomestiti primanjkljaj materinske ljubezni in topline, ki jima je, pa čeprav izključno zaradi ravnanj matere same, odvzeta. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo specifičnih okoliščin primera glede odločitve o stroških postopka. Postopek je z vložitvijo tožbe začela tožnica. Toženec se je z razvezo zakonske zveze strinjal, argumentirano pa je nasprotoval predvsem zahtevku glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo tožnici in posledično določitvi stikov in preživnine, saj mati za otroka ni sposobna skrbeti. Njegove trditve so se med postopkom izkazale za resnične, vendar pa je toženka kljub temu povsem nekritično vztrajala pri svojem stališču ter z vlaganjem vedno novih vlog, pritožb in pripomb zavlačevala postopek, zaradi česar so se po nepotrebnem in izključno iz razlogov na njeni strani stroški postopka višali.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno ni sporno, da znašajo (skromno ugotovljene) potrebe mladoletnega D. približno 200 EUR mesečno, potrebe mladoletnega B. pa približno 290 EUR mesečno. Sporno tudi ni, da tožnica prejema povprečni neto dohodek v višini 1.234,19 EUR mesečno ter da je prejela regres v višini 1.729,16 EUR, medtem ko toženčev povprečni neto dohodek znaša 1.566,59 EUR ter da je prejel regres v višini 1.729,16 EUR, iz česar izhaja, da ima toženec za približno 21 % višje dohodke od tožnice. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti staršev pravilno upoštevalo tudi, da je toženec lastnik stanovanjske hiše, dveh osebnih vozil ter starejšega traktorja, medtem ko tožnica nima premoženja in jo bremeni strošek najemnine za stanovanje. Kljub navedenim ugotovitvam pa pritožba utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče premalo upoštevalo okoliščino, da toženec v celoti pokriva drugi del starševskih dolžnosti do otrok, to je varstvo in vzgojo, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča morala tožnica pokriti vsaj 65 % ugotovljenih nepokritih potreb preživninskih upravičencev, torej za mladoletnega D. znesek 130 EUR ter za mladoletnega B. znesek 190 EUR mesečno. Po plačilu preživnine v skupni višini 320 EUR tožnici še vedno ostane dovolj sredstev za njene stroške preživljanja.

6. Kljub delno spremenjeni odločitvi o višini preživnine je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka ter polovico stroškov izvedenine, pravilna. V postopku je vsaka izmed pravdnih strank predstavila svoja stališča in argumente, ki so sodišču omogočila objektivno odločitev o največji koristi otrok, ki se je izkristalizirala šele tekom postopka.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je zvišalo preživnino za mladoletnega D. za znesek 30 EUR in za mladoletnega B. za znesek 45 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Toženčeva pritožba je bila potrebna, saj je z njo dosegel zvišanji preživnine, zato mu je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR (nagrada za redno pravno sredstvo 200 točk, izdatki 4 točke ter 22 % DDV na odvetniške storitve). Tožencu pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko po tarifni št. 39/1 in za pregled listin po tarifni št. 39/2 OT, saj sta bili navedeni storitvi opravljeni v zvezi s sestavljanjem pritožbe toženca, kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni št. 21/1.