Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče je odločalo o predznambi zastavne pravice za zavarovanje terjatve do višine 15.240,00 EUR, na podlagi sklepa o zavarovanju – predhodne odredbe, s katero je bila odrejena predznamba zastavne pravice na dolžnikovi (gre za pritožnika v tej zadevi) nepremičnini. Zmotno je pritožnikovo ugovorno in pritožbeno stališče, da bi morala biti sodna odločba, ki predstavlja podlago za odrejeni vpis, pravnomočna. Relevantni 51. člen ZZK-1, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi, pravnomočnosti predhodne odredbe ne zahteva, kar je povsem logično glede na ureditev instituta predznambe in tudi v skladu z namenom, ki ga ima predhodna odredba kot instrument zavarovanja po določbah ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor I.K. zoper sklep zemljiškoknjižne referentke Dn.št. 1. S slednjim je sodišče pri nepremičnini parc. št. 134/8 k.o. K. na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Kranju opr.št. Z 1 predznamovalo zastavno pravico za terjatev Z.J. do višine 15.240,00 EUR.

Zoper sklep o ugovoru se nasprotni udeleženec I.K. pritožuje. Navaja, da je sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da se vknjižba zastavne pravice dovoli še pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju in da Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ne določa, da mora biti sklep pravnomočen. Ni uporabilo določbe 7. točke prvega odstavka 40.člena ZZK-1 (ki jo pritožba povzema) ter določbe drugega odstavka 46. člena istega zakona. Iz teh po mnenju pritožnika izhaja, da je pogoj za vknjižbo, da je sklep pravnomočen. Analogija, ki jo je uporabilo sodišče, ki se je oprlo na določbo 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s smiselno uporabo 46. člena ZIZ, je nedopustna. Pritožnik očita še kršitev določb postopka. Iz izreka in obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi ugovor vložil Z.J., ne pa pravilno I.K., ki ga sodišče v izreku enkrat navaja kot nasprotnega udeleženca, drugič pa kot drugega udeleženca. Slednje se ponovi tudi v obrazložitvi sklepa, ki se zato ne da preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po podatkih spisa je zemljiškoknjižno sodišče v tej zadevi odločalo o predznambi zastavne pravice za zavarovanje terjatve Z.J. do višine 15.240,00 EUR, na podlagi sklepa o zavarovanju – predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Kranju opr.št. Z 1, s katero je bila odrejena predznamba zastavne pravice na dolžnikovi (gre za pritožnika v tej zadevi) nepremičnini – solastnem deležu do 1/2 pri parc. št. 134/8 k.o. K. Gre torej za situacijo iz 51. člena ZZK-1, po katerem se predznamba dovoli na podlagi sklepa o predhodni odredbi, s katerim je izvršilno sodišče odredilo predznambo zastavne pravice (glej še 6. točko prvega odstavka 260. člena ZIZ).

Predznamba je vrsta glavnega vpisa, ki omogoča, da se doseže pridobitev oz. prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, vendar s pogojem, da se predznamba kasneje opraviči (primerjaj 48. in 52. člen ZZK-1). Za odločanje o predznambi pridobitve hipoteke pa se smiselno uporablja 1. odstavek 98. člena ZZK-1, ki zemljiškoknjižnemu sodišču nalaga, da po prejemu ustreznega sklepa izvršilnega sodišča po uradni dolžnosti odloči o vpisu oz. odredi predznambo v zemljiško knjigo. In v obravnavanem primeru je zemljiškoknjižno sodišče tako tudi ravnalo. Listina, ki je podlaga za vpis v tej zadevi, je torej sklep o predhodni odredbi.

Ker torej ni šlo za odločitev o sami vknjižbi hipoteke na podlagi ustreznega sklepa o zavarovanju, pa seveda uporaba določbe 7. točke drugega odstavka 40. člena ZZK-1 v tej zadevi niti ne pride v poštev in se je z njo napačno ukvarjalo tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (jo pa sicer tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno interpretiralo) kot tudi pritožnik. Materialnopravni preizkus pa je pokazal, da je ne glede na to končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zmotno pa pritožnikovo ugovorno in pritožbeno stališče, da bi morala biti sodna odločba, ki predstavlja podlago za odrejeni vpis, pravnomočna. Relevantni 51. člen ZZK-1, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi, pravnomočnosti predhodne odredbe ne zahteva, kar je povsem logično glede na ureditev instituta predznambe in tudi v skladu z namenom, ki ga ima predhodna odredba kot instrument zavarovanja po določbah ZIZ, saj varuje položaj upnika pred pravnomočnostjo ustrezne odločbe, ki se glasi na njegovo terjatev (glej 257. člen ZIZ). V nasprotnem primeru bi bil namen tega instrumenta izničen.

Držijo pa pritožbene navedbe, da je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno zapisalo, da je vlagatelj ugovora Z.J., čeprav je to pritožnik in v uvodu prvega napačno poimenovalo kot nasprotnega udeleženca, pritožnika pa kot drugega udeleženca. A iz siceršnje vsebine sklepa izhaja, da gre za očitne pisne pomote, te pa lahko sodišče prve stopnje kadarkoli samo odpravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 332.členom ZPP, 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 120. členom ZZK-1), pri čemer spisovni podatki izkazujejo, da je navedene pomanjkljivosti sodišče prve stopnje že saniralo z izdajo sklepa o popravi z dne 5. 8. 2011. Glede na to ne gre za kršitve, ki bi odločilno vplivale na izid tega pritožbenega postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).