Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica s tem, ko je pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in v njem videla tožnika, za katerega je upravičeno sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), zadostila zahtevi iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, po kateri se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Pravilno je pojasnilo, da pogled preko rame zaradi premostitve mrtvega kota ni bil potreben, ker je voznica zaznala tožnika že s pogledom v vzvratno ogledalo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 20.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (II) tožniku naložilo, naj toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 539,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni odločilo o pravočasnem ugovoru tožnika zoper prepis zvočnega posnetka, ki mu je bil vročen v času sodnih počitnic, ko roki ne tečejo. Pravilen zapis bi moral biti „desnemu robu“ in ne „desnemu regu“. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je zavarovanka toženke s svojim avtomobilom prešla desni rob ceste, kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem. To je tožnika toliko zavedlo, da je bil prepričan, da se bodisi izključuje ali ustavlja na tistem robu ceste, zaradi česar je začel z vožnjo mimo, za kar je imel najmanj 1,60 m prostora. V trenutku pa je potem zavarovanka toženke začela izvajati drug manever (zavijati v levo), s čimer je najmanj soustvarila nevarno situacijo. Odločitev sodišča, da je vozničin predhodni pomik na skrajni desni rob ali celo 30 cm čez stransko črto primeren in koristen manever za varno in čim hitrejše prečkanje nasprotnega voznega pasu, je zato nepravilna. Tak manever je tudi v nasprotju z zakonskimi določili, da se morajo vozila prestrukturirati čim bližje sredinskemu robu, oziroma z Zakonom o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki določa, da se voznik pred zavijanjem postavi v položaj, iz katerega se da nedvomno sklepati, da bo zavil v levo, vožnja preko desnega roba pa to gotovo ni. Tudi v avtošolah učijo drugače glede zavijanja v levo, kot je zaključilo sodišče. Sodišče je zapisalo, da je voznica avtomobila prevozila še del neprekinjene črte, kar pa ne drži. Iz skic izvedenskega mnenja (prilogi 14 in 16) je namreč razvidno, da je s celotnim vozilom prešla samo neprekinjeno črto. To je dokazano tudi z mnenjem izvedenca, da je bilo vozilo, ki je široko 1,80 m, v trenutku trka 1,80 m na neprekinjeni črti. Zaključek sodišča, da je zavarovanka toženke ravnala v skladu s pravili cestnega prometa, je zato napačen. Ugotovitev sodišča, da je zavarovanka toženke želela zaviti na dvorišče, ni točna. Zavarovanka toženke S. K. tega na zaslišanju ni potrdila. Tožnik je želel razčistiti dejansko stanje glede tega, kaj je zavarovanka toženke nameravala s spornim manevrom, a mu je sodišče to preprečilo. Ni pravilno naziranje sodišča, da pomikanje voznice v desno ni moglo vplivati na odločitev in vožnjo tožnika ter ga pri tem zmesti, kar naj bi potrjevala tudi njegova hitrost pred začetkom premika. Izračunana hitrost izvedenca dr. F., ki je precej drugačna od hitrosti, ki jo je ugotovil v svojem izvedenskem mnenju dr. Č., je vprašljiva. Iz mnenja dr. F. izhaja, da se v izvedenskih mnenjih uporabljajo različne metode za izračun hitrosti. Ob dejstvu, da izvedenci delajo izračune po različnih metodah (eni po preprostih, drugi po zahtevnih z zelo dragimi programi), ki dajejo različne rezultate, kar izhaja tudi iz predloženega časopisnega članka, je vprašanje, kakšna je pravzaprav pravna varnost ob takem razumevanju izvedenskega dela. V skladu z ZPrCP bi morala zavarovanka toženke pogledati preko rame in ne pogledati zgolj v vzvratno ogledalo. Sodišče omenja, da je pogled čez ramo namenjen premostitvi mrtvega kota. Kje in kakšen je bil mrtvi kot zavarovanke toženke, ni jasno. Tožnik priznava sokrivdo do 50 %. Zavarovanka toženke je z nepravilno vožnjo najmanj soprispevala k nastali škodi. Tožnik je vozil s svojim motorjem ves čas na svoji desni strani in šele zadnji moment pred trkom prešel sredinsko črto, ker mu je nevarnost prihajala z desne. Do trčenja je prišlo praktično na sredini, kar potrjuje njegove navedbe o tem, kako je vozil, ko je nameraval mimo vozila, ki je dajalo vtis, da se izključuje iz prometa, nato pa je napravilo nek drug manever. Tožnik je zahteval postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke, saj se je izvedenec dr. F. spuščal na področje ocenjevanja, poleg tega je eni priči glede smernega kazalca bolj verjel, druge pa ni niti upošteval. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da pred izdajo izpodbijane sodbe neutemeljeno ni bilo odločeno o njegovem ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 18. 5. 2017, ki ga je vložil 7. 8. 2017. Ob upoštevanju, da je tožnik prepis zvočnega posnetka prejel 27. 7. 2017 in ker v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo (83. člen Zakona o sodiščih, ZS), je bil namreč ugovor vložen pravočasno, zaradi česar bi moralo prvostopenjsko sodišče o njem odločiti (primerjaj četrti odstavek 125.a člena ZPP). Vendar navedena procesna kršitev v konkretnem primeru ne predstavlja smiselno uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zatrjevana nepravilnost prepisa zvočnega posnetka (zapis na deseti strani prepisa „da se približaš desnemu regu“ namesto pravilno „da se približaš desnemu robu“ - list. št. 199 spisa) na razumevanje izpovedbe izvedenca dr. F., ki izhaja iz obravnavanega prepisa, ni mogla vplivati. Glede na preostalo vsebino izpovedbe izvedenca je namreč povsem jasno, da je bil mišljen (desni) rob (gre za očitno pisno pomoto). Glede na pojasnjeno opustitev odločitve o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 17. 11. 2012, v kateri je bil udeležen kot voznik motornega kolesa, zavarovanka toženke S. K. pa kot voznica osebnega avtomobila. Med pravdnima strankama so bile sporne okoliščine nastanka prometne nesreče in s tem tudi vprašanje, kdo je nesrečo povzročil oziroma ali je za nezgodo poleg tožnika, ki je priznaval 50 % sokrivdo, odgovorna tudi S. K. 7. Iz bistvenih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja: - da je tožnik dohiteval vozilo, ki ga je vozila S. K., ki je v tem času zmanjševala hitrost in imela vključeno levo smerno luč, ker je nameravala nasproti hiše ... v B. zaviti levo preko sredinske črte in preko smernega vozišča proti L., - da je tožnik sočasno želel po levi strani prehiteti vozilo S. K in je prišlo do trčenja, - da je tožnik v vozilo S. K., ki je vozila s hitrostjo 12 km/h, trčil s hitrostjo 87 km/h, - da je bilo na obravnavanem predelu ceste prepovedano prehitevanje, omejitev hitrosti pa je bila 70 km/h, - da je voznica S. K. pričela zavijati v levo tam, kjer je bilo to s prekinjeno sredinsko črto dovoljeno in s prometnimi znaki ni bilo prepovedano; pri tem je sicer prevozila neprekinjeno sredinsko črto, kar pa ni vplivalo na sam potek trka in njegove posledice, - da je voznica zavijala z najmanjšim krogom in da je z začetkom zavijanja iz desnega roba cestišča poskusila zaključiti zavijanje po najkrajši poti preko obeh smernih vozišč, - da je voznica pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in videla tožnika, za katerega je sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval. 8. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki jih tožnik s pritožbo bodisi konkretizirano ne izpodbija bodisi ne uspe vzbuditi dvoma v njihovo pravilnost, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za obravnavano prometno nesrečo izključno odgovoren sam tožnik, ki je kršil 52. člen ZPrCP (prepoved prehitevanja) in 45. člen ZPrCP (hitrost vožnje) oziroma da soodgovornost zavarovanke toženke ni podana.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni izvajal manevra prehitevanja (50. člen ZPrCP), temveč je zaradi tega, ker ga je voznica S. K. z vožnjo v desno zavedla v prepričanje, da se ali izključuje ali ustavlja na desnem robu ceste, začel z vožnjo mimo (53. člen ZPrCP). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je voznica S. K. zavoj v levo izvajala na način, da se je predhodno pomaknila na skrajni desni rob vozišča (celo 30 cm čez stransko črto), kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, vendar pa pomikanje voznice v desno po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni moglo vplivati na odločitev in vožnjo tožnika in ga pri tem zmesti, kot to zatrjuje tožnik. Izvedenec za raziskave prometnih nezgod dr. F. je namreč na podlagi izračunane hitrosti tožnika (87 km/h) in položaja vozničinega vozila nekaj sekund pred trkom podal mnenje, da se je tožnik odločil voznico, ki je vozila bistveno počasneje kot on, prehiteti, še pred tem, ko je ta zapeljala ob desni rob vozišča in bi se jo tehnično res dalo obvoziti po istem delu cestišča. 10. Tožnik izračunane hitrosti pa tudi sicer izvedenskega mnenja ni sprejemal, vendar se je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo, predlog tožnika za postavitev novega izvedenca pa pravilno zavrnilo. Izvedensko mnenje je bilo namreč popolno, jasno in strokovno, ob zaslišanju pa je izvedenec tudi prepričljivo in strokovno odgovoril na vse pripombe tožnika. Izvedenec je podal odgovore na tehnična vprašanja in ni ocenjeval, ali sta tožnik in S. K. ravnala v skladu s cestnoprometnimi predpisi (to presojo je naredilo samo sodišče prve stopnje), prav tako ni ocenjeval verodostojnosti prič, kot zmotno meni tožnik, temveč je zgolj povzel posamezne njihove izpovedbe. V zvezi s sporno hitrostjo tožnika je izvedenec napravil skrbne in strokovno napravljene izračune. Na zaslišanju je tudi pojasnil, zakaj prihaja do razlik pri izračunih hitrosti1 (zaradi uporabe različnih metod za izračun), da pa so njegove ugotovitve o hitrosti tožnika podprte z rezultati vrhunskih simulacijskih programov, ki so pokazali izredno dobro ujemanje z dejanskim stanjem po trku. Glede na takšno izvedensko mnenje, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopušča dvoma o hitrosti tožnika, tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da prihaja med izvedenci do velikih razlik v izračunih hitrosti2 in da je zato izračunana hitrost vprašljiva.

11. Tožnikova teza, da je bil zaradi vožnje voznice S. K. čez desni rob ceste prepričan, da se bodisi izključuje bodisi ustavlja na desnem robu ceste, se sicer izkaže kot neutemeljeno tudi ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela voznica osebnega avtomobila pred zavijanjem v levo vključeno levo smerno luč, česar tožnik konkretizirano ne izpodbija.

12. Ob dejstvu, da voznica na vozišču ni ustavila, temveč se je premikala (po ugotovitvah izpodbijane sodbe je pred zavijanjem v levo zmanjševala hitrost, v času trka pa je imela hitrost 12 km/h), tožnik tudi sicer ni izvajal vožnje mimo v smislu ZPrCP. V skladu s 53. točko prvega odstavka 3. člena navedenega zakona je namreč „vožnja mimo“ vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se ne premika, objekta ali ovire na vozišču. 13. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik osebno vozilo prehiteval, je glede na vse pojasnjeno pravilen.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je predhodni pomik voznice na skrajni desni rob vozišča oziroma 30 cm čez stransko črto v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je takšen manever primeren in koristen za varno in čim hitrejše prečkanje nasprotnega voznega pasu. Pojasnjeno pomeni, da je voznica ravnala v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 4. člena ZPrCP, po katerih mora udeleženec cestnega prometa ravnati tako, da poteka promet nemoteno, umirjeno in varno ter da ne ovira ali ogroža drugih udeležencev cestnega prometa. Ob dejstvu, da je imela vključeno levo smerno luč, tak manever ni bil nevaren za vozila, ki so vozila za njo. Čim je zavijanje v levo nakazala na predpisan način in je upočasnjevala hitrost, je vozniki, ki so vozili za njo, niso smeli prehitevati, temveč so bili dolžni hitrost tudi sami upočasniti. To v konkretnem primeru velja še toliko bolj ob dejstvu, da je bilo na kritičnem odseku ceste prehitevanje prepovedano.

15. V pritožbi izpostavljeno pravilo, po katerem se mora vozilo, ki zavija v levo, razvrstiti čim bližje sredinskemu robu oziroma na levo stran smernega vozišča, velja v primeru zavijanja v levo v križišču (1. točka prvega odstavka 57. člena ZPrCP), za kar ne gre v konkretnem primeru. Splošno pravilo, po katerem bi se moral voznik pred zavijanjem v levo vedno (v vsaki situaciji) postaviti v položaj, iz katerega se da nedvoumno sklepati, da bo zavil v levo, iz ZPrCP ne izhaja.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče S. K. ugotovilo, da je želela zaviti na dvorišče oziroma peščeni pas ob cesti pred hišo na naslovu ..., kjer je bila dogovorjena s svojim fantom. Tožnik navedeno ugotovitev izpodbija s pritožbenim vztrajanjem, da je voznica skušala polkrožno obrniti in ne zaviti na peščeno dvorišče ter da zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo njegovega vprašanja tej priči, kam sta s fantom nameravala, dejansko stanje v tem delu ni bilo razčiščeno. S povzetimi pritožbenimi navedbami tožnik ne more uspeti že iz razloga, ker iz nadaljnjih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki niso predmet konkretne pritožbene graje, izhaja, da bi bil manever voznice do trenutka trka povsem enak in s tem tudi nastala posledica, če bi voznica cestišče po zavoju zapustila ali pa vožnjo nadaljevala v nasprotni smeri (tj. polkrožno obrnila). Poleg tega ZPrCP obračanja vozila na mestih, kjer je dovoljeno zavijanje čez nasprotni vozni pas, kot je to v konkretnem primeru, ne prepoveduje. Ne glede na navedeno velja še dodati, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbi priče S. K., da je želela zaviti v levo, ob dejstvu, da je bil razlog, zakaj je želela zaviti, življenjsko sprejemljiv, in ker ni bilo razlogov, zaradi katerih bi podvomilo v njeno verodostojnost. S pritožbenim opozarjanjem, da ni odgovorila na vprašanje, kam sta s fantom nameravala, tožnik dvoma v verodostojnost njene izpovedbe ne uspe vzbuditi, saj gre za nebistveno vprašanje, na katerega priča ni bila dolžna odgovoriti niti ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dopustiti.

17. Tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je osebno vozilo, ki je široko 1,80 m, prečkalo cesto v celoti na neprekinjeni sredinski črti. Dejstvo, da je voznica pred pričetkom prekinjene sredinske črte prevozila 1,80 m neprekinjene sredinske črte,3 po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izvedenskem mnenju dr. F. in jih tožnik konkretizirano ne izpodbija v ničemer ni vplivalo na potek trka in njegove posledice, saj bi se v nasprotnem (če bi voznica začela zavijati v levo za neprekinjeno sredinsko črto) trk zgodil samo 0,1 sekunde kasneje. Navedena nepravilnost voznice S. K. pri zavijanju, pa čeprav je neprekinjeno sredinsko črto prevozila s celotno širino vozila, torej ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Tožnik zato na tej podlagi ne more utemeljevati soodgovornosti zavarovanke toženke za obravnavani škodni dogodek v smislu 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob tem velja še dodati, da je že izvedenec navedel, da je voznica povozila neprekinjeno sredinsko črto z delom vozila (primerjaj pisno izvedensko mnenje na list. št. 123 spisa) in ni tega samo dodalo sodišče prve stopnje, kot zmotno navaja tožnik, kar je tudi logična ugotovitev ob dejstvu, da je prišlo do trka, preden je voznica s celotnim vozilom prešla sredinsko črto (primerjaj prilogo 16 izvedenskega mnenja na list. št. 152 spisa).

18. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica s tem, ko je pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in v njem videla tožnika, za katerega je upravičeno sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), zadostila zahtevi iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, po kateri se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Pravilno je pojasnilo, da pogled preko rame zaradi premostitve mrtvega kota ni bil potreben, ker je voznica zaznala tožnika že s pogledom v vzvratno ogledalo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

19. Ker torej zavarovanka toženke po pravilni presoji izpodbijane sodbe ni kršila cestnoprometnih predpisov oziroma njene kršitve niso bile v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno v celoti zavrnilo.

20. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V postopku po zahtevi za sodno varstvo je bilo izdelano izvedensko mnenje dr. N. Č., ki je ugotovil nižjo hitrost tožnika. 2 Pritožbi priložen članek iz časopisa, ki naj bi to dokazoval, je sicer tudi prepozen in s tem neupošteven (prvi odstavek 337. člena ZPP). 3 To dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba priznava.