Jedro

Določanje deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe, pomeni upravno zadevo. Gre namreč za odločanje o obveznosti na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo, ki ima predpisane sestavne dele.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za kmetijstvo in okolje naloži, da v roku 30 dni izda upravni akt, s katerim bo določilo delež, v katerem mora izvajalec javne službe tožeči stranki zagotoviti prevzem odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, in s katero bo določilo delež, v katerem mora tožeča stranka prevzeti odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, pri izvajalcih javne službe ter druge obveznosti v zvezi s tem za leto 2010. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je 26. 11. 2012 vložila tožbo, ker Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kljub njeni zahtevi z dne 17. 8. 2012 in urgenci z dne 25. 10. 2012 z dodatnim sedemdnevnim rokom za izdajo odločbe ni izdalo odločbe na podlagi Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) o določitvi deleža za prevzemanje odpadne embalaže za leto 2010. Pojasnjuje, da ima status družbe za ravnanje z odpadno embalažo po določbah, po katerih je v skladu s 1. točko drugega odstavka 26. člena dolžna zagotavljati redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe. Če obstoji več družb za ravnanje z odpadno embalažo, mora izvajalec javne službe v skladu z Uredbo vsaki od družb zagotoviti prevzem odpadne embalaže po deležih, ki jih v skladu z Uredbo objavi pristojno ministrstvo za svojih spletnih straneh. Na enak način objavi tudi deleže posamezne družbe glede prevzemanja odpadne embalaže ter druge obveznosti v zvezi s tem, kar je za leto 2010 storilo 15. 6. 2010. Kot podlago za izdajo zahtevane odločbe tožnica navaja 1. in 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sklicuje pa se tudi na stališče tega sodišča v sklepu I U 956/2010 z dne 25. 8. 2011. Predlaga, naj sodišče toženki naloži, da v roku 30 dni izda odločbo, s katero bo določilo deleže, po katerih mora izvajalec javne službe zagotoviti vsaki od družb za ravnanje z odpadno embalažo prevzem odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, in s katero bo določilo deleže, v katerih morajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo prevzeti odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek pri izvajalcih javne službe ter druge obveznosti v zvezi s tem za leto 2010. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na šesti odstavek 19. člena Uredbe upravni organ nima materialne podlage za izdajo konkretnih upravnih aktov glede določanja deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe. Zaradi navedenega v obravnavani zadevi ni prišlo do izdaje odločbe.

Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri poudarja, da je 19. člen Uredbe glede javne objave pomemben z vidika seznanjanja javnosti, ni pa to določba, ki bi lahko spreminjala zakonske določbe (ZUP).

Tožba je utemeljena.

Vložitev tožbe zaradi molka organa v primeru enostopenjskega postopka ureja tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Določa, da sme tožnik vložiti tožbo v upravnem sporu pod pogoji iz drugega odstavka istega člena tudi v primeru, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe. V skladu z drugim odstavkom pa sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh.

Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je toženka tožničin poziv za izdajo odločbe prejela 20. 8. 2012, 26. 10. 2012 pa še urgenco z zahtevo, da odločbo izda v nadaljnjih sedmih dneh. Ker tega ni storila, pomeni, da pristojno ministrstvo v zadevi ni odločilo v predpisanem roku, niti tega ni storilo na tožničino ponovno zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za vložitev obravnavane tožbe.

Po prvem odstavku 1. člena ZUP morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava. Uredba v drugem odstavku 18. člena določa, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo, mora izvajalec javne službe zagotoviti vsaki od družb za ravnanje z odpadno embalažo prevzem odpadne embalaže po deležih, ki jih v skladu s to uredbo objavi ministrstvo na svojih spletnih straneh. Če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe ter druge obveznosti v zvezi s tem objavi ministrstvo na svojih spletnih straneh, kot to določa šesti odstavek 19. člena Uredbe.

Po presoji sodišča ne more biti sporno, da določanje deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe, pomeni upravno zadevo. Gre namreč za odločanje o obveznosti na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 17. člena, drugega odstavka 19. člena in petega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo (207. člen ZUP), ki ima predpisane sestavne dele (210. člen ZUP).

Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru podlaga za izdajo zahtevane odločbe ZUP, v kar Uredba kot podzakonski predpis ne more posegati. Stališče, da je odločanje toženke o deležu posamezne družbe za ravnanje z odpadno embalažo za posamezno leto odločanje o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posamezne družbe s področja upravnega prava, je sodišče zavzelo tudi v sklepu I U 956/2010 z dne 25. 8. 2011. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in toženki na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 naložilo, da v postavljenem roku glede tožničine obveznosti izda upravni akt. Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnica upravičena do povračila stroškov tega postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, je upravičena do povračila 350,00 EUR, v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča pa od tega zneska še do zahtevanega 20 % DDV, to je 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).