Jedro

Zgolj varovanje interesov posameznika kot koristnika javnega dobra ne dopušča uporabe sodne poti pri zahtevanem pravnem varstvu. Res je, da pa bi tožeča stranka utegnila biti upravičena do tega le, v kolikor bi bilo dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je tretjetožena stranka ob sodelovanju s prvotoženo stranko oziroma pravnim prednikom ravnala tako v smeri parcelacije zemljišča kot tudi poznejšega pogodbenega razpolaganja prav z namenom, da s tem zavaruje zgolj interese drugotožene stranke in škoduje interesom tožeče stranke. Tretjetožena stranka bi morala tedaj v primeru obeh razpolaganj ravnati šikanozno in zlorabiti inštitut prostega urejanja obligacijskih razmerij.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ko je najprej ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 08.12.1995, sklenjena med pravnim prednikom prvotožene stranke in drugotoženo stranko, predmet katere je prenos pravice uporabe parc. št. 217/2 k.o. ... na drugotoženo stranko, nična, nato pa naložilo toženi stranki Mestni občini M., da je dolžna v 15 dneh na lastne stroške nepreklicno naročiti elaborat geodetske združitve parc. št. 217/1 in 217/2 k.o. ... tako, da se parc. št. 217/2 k.o. ... ponovno v celoti priključi k parc. št. 217/1 k.o. ... in opravo vseh geodetskih aktivnosti predvidenih z zakonom ter pri Geodetski upravi RS podati nepreklicno zahtevo za uvedbo postopka takšne ureditve meje teh dveh parcelnih številk, tožena stranka A.P. pa je tako ureditev meje dolžna dopustiti, sicer je to naročilo, opravo in zahtevo upravičena podati tožeča stranka, dopustitev takšne ureditve meje, ki bi jo morala podati tožena stranka, pa nadomešča ta sodba. Ničnost izpodbijane kupoprodajne pogodbe je ugotovilo ob dejanski in pravni oceni, da gre v bistvu za pogodbo, s katero sta prvotožena in tretjetožena stranka kot javni službi zagotovili drugotoženi stranki korist, tožnici pa znatno otežili uporabo svoje lastnine, zato je razpolaganje v nasprotju s prepovedjo izvajanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo (prepoved iz člena 10 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nato je sodišče prve stopnje v zvezi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka zgolj na kratko obrazložilo, da mora vsaka pogodbena stranka v primeru ničnosti pogodbe vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi takšne pogodbe. Tako je tretjetožena stranka dolžna dopustiti, da se novo odmerjena parc. št. 217/2 ponovno združi s parc. št. 217/1. Proti tej sodbi se pravočasno pritožujejo vse tožene stranke vsaka s svojo pritožbo. Prvotožena stranka ugovarja, da bi morala tožeča stranka zajeti na pasivni strani tudi ostale kupce obravnavane parc. št. 217/2. Prvotožena stranka graja tudi oceno sodišča prve stopnje o nemoralnosti in posledični ničnosti izpodbijane pogodbe, saj ima tožnica še vedno možnost dostopa po javni cesti parc. št. 217/1 k.o. ..., po kateri tudi vozi ves čas te pravde. Tožnica tudi nima nobenih upravičenj do lastnine ali posesti parc. št. 217/2 in nima pravnega interesa za vložitev te tožbe. Nobene osnove tudi ni za geodetsko združitev parc. št. 217/1 in 217/2 in nalaganje neke aktivnosti tožene stranke v tej smeri.

Tudi drugotožena stranka graja zaključke sodišča prve stopnje o nemoralnosti in nedopustnosti ter posledični ničnosti obravnavane kupoprodajne pogodbe, kjer da je sodišče prve stopnje izhajalo celo iz druge podlage kot jo je ponujala tožeča stranka. Gre le za skrhane medsebojne sosedske odnose, ne pa za objektivno nezmožnost dostopa po javni cesti do tožničine nepremičnine. Če tožnica misli, da bi mogla do svoje parcele priti le preko sporne parc. št. 217/2, ima na voljo druga pravna sredstva. Sodišče prve stopnje se tudi ni natančno opredelilo do vprašanja, ali je pot po parc. št. 217/1 za tožnico onemogočena ali le otežena. V primeru manjše oteženosti uporabe poti bi bila sankcija ničnosti prehuda.

Tretjetožena stranka graja predvsem odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu izreka sodbe, ki da se ne more izvršiti, saj predlagana združitev parcel ni mogoča, ko je parc. št. 217/1 k.o. ... vpisana kot javno dobro, kot cesta, za katero je treba uporabiti določbe Zakona o javnih cestah. V primeru ničnosti obravnavane pogodbe bi parc. št. 217/2 kot dvorišče postala ponovno last tretjetožene stranke in bi bilo tako tudi lastninsko stanje različno, kar onemogoča združitev obeh parcel. Vse tožene stranke ob uveljavljanju (smiselno) vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP najprej predlagajo spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve stopnje.

V vloženem odgovoru na pritožbo tožeča stranka oporeka navedbam prvotožene stranke v njeni pritožbi in predlaga zavrnitev te kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Kljub dolgotrajnemu postopku na prvi stopnji je v bistvu sodišče prve stopnje sedaj z izpodbijano sodbo prvič odločilo meritorno o postavljenem primarnem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče pa zaenkrat ocenjuje izpodbijano odločitev kot v materialnopravnem pogledu ne dovolj pretehtano in oprto na ugotovljeno dejansko stanje ter morebiti preuranjeno, predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v bistvu sodišče prve stopnje svoje odločitve o dajatvenem delu tožbenega zahtevka niti ni v zadostni meri obrazložilo, tako da se je ne da preizkusiti in je bilo (ob dokaj tehtnih ugovorih toženih strank v smeri dajatvenega izreka napadene sodbe) treba napadeno sodbo razveljaviti že iz procesnih razlogov (točka 14. drugega odstavka člena 339 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 354 ZPP).

Glede same materialnopravne podlage obravnavanega zahtevka tožeče stranke, izhajajoč pri tem iz ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih strank (pri čemer ni mogoče prezreti, da je v začetni fazi pravde še veljalo preiskovalno načelo v pravdnem postopku) ima pritožbeno sodišče sledeče videnje in mnenje: Res je, da nima tožnica nobenega stvarnopravnega upravičenja glede parc. št. 217/2, zato zgolj v okviru upravičenj s področja sosedskega prava res ne bi mogla posebej posegati v razpolagalna dejanja v zvezi s to nepremičnino, prav gotovo ne v okviru pravnega varstva po sodni poti. Praviloma pravnega varstva po sodni poti tudi ne bi imela, v kolikor bi bila ta parcela deklarirana kot javno dobro (javna cesta), saj gre za pravico vseh, da to nepremičnino uporabljajo v okviru predvidenega namena, zato je za varovanje teh interesov predvidena ureditev javno pravne narave in tedaj po upravni poti. Kogentni predpisi določajo in so določali način ustanavljanja javnega dobra ter ukinitve tega ter posebej predpisan postopek v tej smeri (ki prav gotovo ni bil sodni postopek), s tam predvidenimi pravnimi sredstvi, tudi v primeru, v kolikor je bil prizadet interes posameznika v okviru navedenega javnega interesa. Zato je tudi v bistvu utemeljen pomislek, ali je tožnica sploh upravičena do sodnega varstva zgolj v kolikor zatrjuje, da ji je bila zaradi razpolaganja s parc. št. 217/2 med toženimi strankami omejena ali odvzeta njena možnost uporabe prej javne poti, tudi v kolikor bi se ugotovilo, da je sporna kupoprodajna pogodba sklenjena v nasprotju z določenimi kogentnimi omejitvami v možnosti prometa z obravnavano nepremičnino (čeprav je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo ugotovilo, da glede na to, da sporna parc. št. 217/2 več ni bila javno dobro, ni šlo za kršitev teh kogentnih predpisov, prenešena pa je bila tudi samo pravica uporabe). Ta pogodba je pomenila le premik v lastninski sferi, sama namembnost zemljišča parc. št. 217/2 pa je bila spremenjena (v namembnost dvorišča) že ob parcelaciji v letu 1995 in s tem v bistvu tudi to zemljišče, ki ni bilo več javna cesta - ulica, tedaj cesta lokalnega pomena, ukinjeno javno dobro. To parcelacijo oziroma razdružitev prejšnje parc. št. 217 je očitno naročila tretjetožena stranka (morda tudi prvotožena stranka oziroma pravni prednik). Zato bi morala tožnica, v kolikor bi hotela in uspela doseči vzpostavitev prejšnjega stanja, ko je bila parc. št. 217 še enotna in deklarirana kot javna cesta, v bistvu tudi trditi in dokazati, da je šlo za nedovoljeno razpolaganje tretjetožene stranke že v času naročila parcelacije, tedaj kot izjava volje v tej smeri, saj sta v bistvu le oba akta skupaj, tedaj parcelacija zemljišča nato pa razpolaganje s sporno pogodbo, pripeljeta do dokončne izgube pravice tožnice uporabljati pot po prejšnji trasi, glede na to, da ne predstavlja več nepremičnine, ki naj bi služila vsem kot javno dobro, ampak v bistvu neke vrste funkcionalno zemljišče k objektu drugotožene stranke in njena last. S tega vidika se pokaže pomislek, ali ima tožeča stranka pravni interes zgolj na zatrjevani ničnosti sporne pogodbe, v bistvu mora izkazati in dokazati tudi nedopustnost prejšnjega razpolaganja v zvezi z naročilom parcelacije oziroma razdružitve prejšnje parc. št. 217. V vsakem primeru pa je treba ponovno poudariti, da zgolj varovanje interesov posameznika kot koristnika javnega dobra ne dopušča uporabe sodne poti pri zahtevanem pravnem varstvu. Res je, da pa bi tožeča stranka utegnila biti upravičena do tega le, v kolikor bi bilo dovolj zanesljivo ugotovljeno (v kolikor je mogoče to dejansko podlago razbrati iz dosedanjih navedb tožeče stranke), da pa je tretjetožena stranka ob sodelovanju s prvotoženo stranko oziroma pravnim prednikom ravnala tako v smeri parcelacije zemljišča kot tudi poznejšega pogodbenega razpolaganja prav z namenom, da s tem zavaruje zgolj interese drugotožene stranke in škoduje interesom tožeče stranke (sodišče prve stopnje je sprejelo tak koncept nekako mimo določno ponujene trditvene podlage tožeče stranke, čeprav je bilo mogoče nakazovanje v tej smeri najti v njenih trditvah). Tretjetožena stranka bi morala tedaj v primeru obeh razpolaganj ravnati šikanozno in zlorabiti inštitut prostega urejanja obligacijskih razmerij, v tem primeru bi res bilo treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je šlo za nemoralno in zato nedovoljeno razpolaganje, ta ocena pa bi morala veljati glede obeh navedenih aktov razpolaganja. Sicer bi očitno v primeru ugotovitve teh dejstev šlo tudi za situacijo, ko bi tretjetožena stranka v bistvu prav tako povsem obšla veljavna pravila o ukinitvi javnega dobra, saj je parcelacija prejšnje parc. št. 217 z razdružitvijo na dva dela, pri čemer je en del izgubil namembnost ceste in tedaj javnega dobra, v bistvu sama po sebi delno pomenila akt ukinitve javnega dobra. Vsekakor pa bi moralo biti v dejanskem oziru zanesljivo ugotovljeno (morebiti tudi s pritegnitvijo ustreznega izvedenca, kar je tožeča stranka tudi predlagala), da je takšno nedopustno razpolaganje res pripeljalo tudi do omejitve možnosti tožnice, da uporablja navedeno cesto, tedaj, da je pot po parc. št. 217/1 onemogočena ali znatno otežena. Tudi v primeru morebiti ugotovljene ničnosti navedenih razpolaganj bi namreč šlo za t.i. relativno ničnost, uveljavljano z vidika interesa tožeče stranke, zato bi morala ta obstoj tega interesa tudi izrecno izkazati in dokazati.

Tudi v primeru tako ugotovljene podlage zahtevka pa bi se bilo treba izčrpneje baviti z utemeljenostjo dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako kot je postavljen. Z njim v bistvu tožeča stranka tretjetoženi stranki zgolj nalaga, da pokrene postopek ponovne združitve parc. št. 217/1 in 217/2, drugotožena stranka pa, da to dovoli, pri tem pa tožeča stranka prezre, da je sedaj namembnost obeh parcel različna, tudi če bi bilo to možno, bi ostala različna tudi po združitvi obeh parcel, kar pa pomeni, da del, ki ustreza sedanji parc. št. 217/2 še vedno ne bi predstavljal po namembnosti javne ceste in tedaj javnega dobra. Tožeča stranka bi dosegla pravno varstvo le, v kolikor bi uspela vzpostaviti prejšnje stanje, ko je bila parc. št. 217 v celoti ulica - javna cesta lokalnega pomena in tedaj javno dobro. V bistvu z do sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom tožeča stranka tega niti ne zahteva in obstoja pomislek glede sklepčnosti takšnega zahtevka, saj z njim še vedno ne bi dosegla možnosti neomejenega prevoza po spornem zemljišča, četudi bi se zaradi ničnosti pogodbe lastninsko stanje spremenilo. Postavilo pa bi se tudi vprašanje izvršljivosti zahtevka, v kolikor bi tožeča stranka zahtevala ponovno vzpostavitev javne ceste in tedaj javnega dobra na celotni združeni - skupni parceli, saj bi šlo v tem primeru za ponovno ustanovitev javnega dobra, kar pa je v skladu s posebnimi predpisi (člen 21 Zakona o graditvi objektov - ZGO) prepuščeno pristojnemu organu, da to uredi z oblastvenim aktom po upravni poti. Zato bi bilo treba po mnenju pritožbenega sodišča ugoditi tudi v začetni fazi pravde podanemu dokaznemu predlogu tožeče stranke na pritegnitev izvedenca geodeta, tudi še iz nadaljnjih razlogov: zahtevek, s katerim tožeča stranka zgolj zahteva nasproti tretjetoženi stranki, da začne določen postopek pred geodetsko službo, drugotožena stranka pa, da to dopusti, je sam po sebi prav tako vprašljiv, saj pomeni le začetek določenega postopka, ne zagotavlja pa njegovega izida. Zato bi bil zahtevek v tej smeri pravilno postavljen le, v kolikor bi tožeča stranka že v pravdi zahtevala, da tožene stranke dopustijo ponovno združitev parc. št. 217/1 in 217/2 in bi tako sodišče odredilo spremembo katastrskega stanja v primerjavi z obstoječim. Člen 8 Zakona o evidentiranju nepremičnin - ZEN pa izrecno določa, da mora biti v primeru odrejene spremembe katastrskega stanja po sodni odločbi le-tej obvezno priložen ustrezni geodetski elaborat, katerega je tedaj treba pridobiti že v pravdnem postopku (ponovno pa je treba poudariti, da vsi navedeni napotki in pomisleki pridejo v poštev le, v kolikor bi tožnica izkazala upravičenost do sodnega varstva zaradi navedenega nepoštenega in nedopustnega ravnanja toženih strank, saj sicer kot rečeno zaščita interesov uporabnikov javnega dobra tudi s stališča vidika posameznika sodi v javno pravno sfero.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti oziroma na novo oceniti dejansko stanje še v nakazanih smereh.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku člena 165 ZPP.