Jedro

Ugotovitvene terjatve in odločbe, ki o njih odločajo, so praviloma neizvršljive, saj njihova učinkovitost nastopi že s samo pravnomočnostjo odločbe. Zato zavarovalne začasne odredbe, ki zagotavljajo uspeh bodoče izvršbe za zavarovanje terjatev, ki niso dajatvene narave (praviloma), niso možne. Možne so izdaje takoimenovanih ureditvenih ali regulacijskih začasnih odredb, v zvezi s takšno pa mora predlagatelj zatrjevati in izkazati drugačne pogoje, med katerimi pa ni pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Ker je začasna odredba predmet neposredne izvršitve (ima učinek sklepa o izvršbi - 268. člen ZIZ), mora sklep sodišča v njenem izreku (zaradi uveljavljenega načela dispozitivnosti pa mora to vsebovati že predlog upnika za izdajo začasno odredbe) vsebovati vse, kar mora vsebovati sklep o izvršbi, v zvezi s tem pa tudi vse potrebne podatke za jasno opredelitev obveznosti tretjih, če je tem naloženo kakšno izvršitveno dejanje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko I. izreka potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremeni tako, da se delno ugodi tudi nadaljnjemu ugovoru tožene stranke in se sklep o izdani začasni odredbi sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 2018 razveljavi tudi v odločitvi pod točko V. izreka ter se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu odločitve pod točko II. in III. izreka potrdi.

Tožena stranka in tožeča stranka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo tožene stranke, sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 27. 12. 2018 ter: - pod točko I. izreka delno ugodilo ugovoru toženca in sklep o začasni odredbi z dne 27. 12. 2018 v točki III/1 razveljavilo ter predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) za zavarovanje nedenarne terjatve v tem delu zavrnilo; - pod točko II. izreka v preostalem delu zavrnilo toženčev ugovor; - pod točko III. izreka odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi tožnica in toženec.

3. Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I. izreka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ in predlagala, da se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu tožnice za zavarovanje v celoti ugodi, podredno, da se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe in v odgovoru na ugovor toženca prikazala vsa pravno relevantna dejstva, na katere se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v pritožbi v celoti sklicuje. Sicer pa sklepu v izpodbijani odločitvi očita podanost absolutne bistvene kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče za odločitev ni navedlo nobenih razlogov oziroma so ti protispisni. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdani začasni odredbi dne 27. 12. 2018 pravilno ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazala obstoj denarne in nedenarne terjatve ter da je ob tem podana tudi predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Po določbah ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne in denarne terjatve izdati več vrst začasnih odredb, če se z njimi dosega namen zavarovanja. Tožnica je dokazala, da toženec ves čas odtujuje svoje premoženje z namenom, da onemogoči tožnici poplačilo iz njegovega premoženja. Torej je izkazala, da obstoji objektivna nevarnost prihodnje izvršbe, ki jo določa 1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj če bi toženec svoj poslovni delež v družbi U. d.o.o. odtujil ali obremenil, bi s tem tožnici onemogočil, da bi zaradi poplačila svoje terjatve posegla na to premoženje. Glede na njegova tudi izkazana razpolaganja s svojim premoženjem, pa je s tem izkazana tudi subjektivna nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pa teh dejstev ni presojalo, prav tako pa je tudi zmotno uporabilo določila ZIZ. Izdaja začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnega deleža toženca bi dosegel namen zavarovanja, saj tožnica kljub uspehu z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja in velikosti deleža ne bo prejela ničesar, ne bo pa dobila tudi poplačila svoje denarne terjatve. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati vsa listinsko izkazana dejstva. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

4. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitev pod točko II. in III. izreka sklepa. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagal, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni odpravilo nedoločenosti in nesklepčnosti sklepa o začasni odredbi in s tem zagrešilo bistveno kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Začasna odredba kot izvršilni naslov mora imeti vsebino, kot jo določa 21. člen ZIZ. Iz sklepa o začasni odredbi ni razvidno na zavarovanje katere denarne oziroma nedenarne terjatve se nanaša. Navedba v točki I. izreka, da se ugodi predlogu za zavarovanje vtoževane nedenarne in denarne terjatve je nedoločena. Manjka znesek denarne terjatve, za katero se ustanavlja zavarovanje. Brez tega banka ali izvršitelj ne more vedeti, kakšen je obseg zavarovanja, banka pa ne bo vedela, koliko mora rubiti oziroma blokirati toženčevih denarnih sredstev. Obrazložitev sodišča, da je terjatev izkazana z tožbenimi navedbami, je nezadostna. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj se tožencu prepoveduje odtujitev ali obremenitev premičnin za zavarovanje vtoževane nedenarne in denarne terjatve. Skratka, sklep o začasni odredbi je nesklepčen, neobrazložen in nedoločen in neprimeren kot izvršilen naslov. Slednje je stvar tudi uradnega preizkusa pritožbenega sodišča. V razlogih pod točko 7. in 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, da so njegove pritožbene trditve neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo je priglasila pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev.

O pritožbi tožnice

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ob jasnem zapisu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi s členom 15 ZIZ), da sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, so pritožbeno neupoštevna pritožničina sklicevanja na trditve, podane v predlogu za začasno odredbo in odgovoru na ugovor. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice presojalo samo v okviru pritožbenih navedb.

8. Kot je razvidno že iz same vsebine izreka sklepa o izdani začasni odredbi z dne 27. 12. 2018 (točka III/1), s katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo predlogu tožnice (in na katerega je bilo glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ vezano), je tožnica izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve ali obremenitve poslovnega deleža toženca v družbi U. d.o.o. predlagala zaradi zavarovanja ″vtoževane″ nedenarne terjatve, torej zaradi zavarovanja terjatve na ugotovitev predmetov, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in tožničinega deleža na skupnem premoženju. Ugotovitvene terjatve in odločbe, ki o njih odločajo, so praviloma neizvršljive, saj njihova učinkovitost nastopi že s samo pravnomočnostjo odločbe. Zato zavarovalne začasne odredbe, ki zagotavljajo uspeh bodoče izvršbe za zavarovanje terjatev, ki niso dajatvene narave (praviloma), niso možne. Možne so izdaje takoimenovanih ureditvenih ali regulacijskih začasnih odredb, v zvezi s takšno pa mora predlagatelj zatrjevati in izkazati drugačne pogoje1, med katerimi pa ni pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno (273. člen ZIZ) ugodilo ugovoru toženca v delu, kjer je v zavarovanje tožničine nedenarne terjatve izdani začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevega poslovnega deleža v družbi U. d.o.o. ugovarjal s trditvami, da ta ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja. Zato pa so pritožbene trditve tožnice o zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve navedlo in jasno obrazložilo razloge svoje takšne odločitve, tako da se odločitev da preizkusiti.

10. Absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 239 in 15. členom ZIZ) je podana, če sodišče ugotovi vsebino listine v nasprotju s pravo vsebino le-te, ne pa če ne ugotovi oziroma ne upošteva vseh iz predloženih listin izhajajočih dejstev. Zato pa so neutemeljeni tožničini s takšnimi trditvami utemeljevani očitki o podanosti kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeni razlogi tožnice se tako izkažejo kot neutemeljeni. Ker se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo tudi niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko I. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ).

12. Glede na neuspešnost tožničine pritožbe njeni pritožbeni stroški niso bili potrebni za zavarovanje in zato tožnica do njihovega povračila od toženca ni upravičena (člen 38/V ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

O pritožbi toženca

13. Pritožba je delno utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčeve ugovorne trditve o ″neizvršljivosti in nesklepčnosti″ sklepa o začasni odredbi, ker iz izreka sklepa sodišča ni razvidne denarne in nedenarne terjatve, v zavarovanje katerih je bila začasna odredba izdana. Pravilno je sodišče pojasnilo, da je izkazanost denarne in nedenarne terjatve, v zavarovanje katerih je tožnica predlagala zavarovanje z začasno odredbo, tožnica izkazala s trditvami v tožbi in vloženih nadaljnjih pripravljalnih vlogah, na katere se je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sklicevala in na podlagi katerih je sodišče tudi presojalo izkazanost njihove verjetnosti, kot pogoja iz prvega odstavka 270. oziroma 272. člena ZIZ. Njun zapis pa v izreku sklepa o začasni odredbi ni potreben. Pritožbene trditve o zmotnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje so tako neutemeljene.

15. Utemeljena pa so pritožbena poudarjanja pomena jasne opredelitve obveznosti v izreku začasne odredbe, to pa še zlasti takrat, ko morajo pri njeni izvršitvi sodelovati tretji. Ker je začasna odredba predmet neposredne izvršitve (ima učinek sklepa o izvršbi - 268. člen ZIZ), mora sklep sodišča v njenem izreku (zaradi uveljavljenega načela dispozitivnosti pa mora to vsebovati že predlog upnika za izdajo začasno odredbe) vsebovati vse, kar mora vsebovati sklep o izvršbi, v zvezi s tem pa tudi vse potrebne podatke za jasno opredelitev obveznosti tretjih, če je tem naloženo kakšno izvršitveno dejanje. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovorne trditve toženca o nedoločenosti in neizvršljivosti začasne odredbe glede prepovedi odsvojitve in obremenitve določno opredeljenih premičnin tožencu in njihove hrambe ter naložene obveznosti izvršitelju v zvezi z njihovo hrambo. Utemeljene pa so pritožbene trditve v zvezi z določljivostjo naložitvene obveznosti Banki ... d.d. Njej naložena obveznost, da mora tožencu ali tretjim po nalogu toženca z njegovega transakcijskega računa odreči izplačilo ″denarnega zneska, za katerega se izdaja ta začasna odredba″, glede na to, da višina denarnega zneska ni v izreku nikjer navedena, ni takšna, da bi banki omogočala njeno izvršitev. Zavrnitev ugovora toženca v tem delu, utemeljevana z upoštevnostjo višine denarne terjatve pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ter da je z začasno odredbo bilo prepovedano banki le izplačilo denarnega zneska, na katerega se nanaša v tem postopku vtoževana denarna terjatev, je tako zmotna, pritožbeni očitki v tem delu pa utemeljeni. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki II. izreka delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazanost denarne in nedenarne terjatve, katerih zavarovanje je uveljavljala s tekom pravdnega postopka predlagano začasno odredbo, utemeljevala s sklicevanjem na trditve v tožbi in vloženih pripravljalnih vlogah, pa tudi s trditvami o že izdani končni sodbi o njenih zahtevkih, ki pa je bila po pritožbenem sodišču delno razveljavljena. Ob takšnih ugotovitvah in glede na nekonkretiziranost toženčevih ugovornih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izrecno izpostavilo (in čemur pritožnik pritožbeno ne nasprotuje), pa je pravilno zavrnilo ugovorne trditve toženca o tožničini neizkazanosti pogoja iz prvega odstavka 270. oziroma 272. člena ZIZ.

17. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti toženčevega ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi (58. člen ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Bistvene ugovorne razloge toženca je sodišče v točki 2. obrazložitve izrecno izpostavilo in jih v nadaljnjih razlogih tudi presojalo. Zato pa so neutemeljene sicer nejasne pritožbene trditve, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj se toženi stranki prepoveduje odtujitev ali obremenitev premičnin.

18. Zaradi neutemeljenosti nadaljnjih pritožbenih razlogov in ker se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 239. in 15. členom ZIZ)2 je nadaljnjo pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitve pod točko II. in III. izreka potrdilo.

19. Toženec je uspel le z neznatnim delom svoje pritožbe, zato pa glede na določila šestega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ sam trpi svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo pa trpi tudi tožnica. Glede na vsebino odgovora na pritožbo ti stroški niso bili potrebni za zavarovanje, zato tožnica do njihove povrnitve od toženca ni upravičena.

1 Od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ so to pogoji iz 2. in 3. alineje. 2 Uradni preizkus po 350/2 členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbeno sodišče opravi le v zvezi s pritožbeno preizkušano odločbo, ne nanaša pa se ta na morebitno drugo odločbo, ki ni predmet pritožbene obravnave.