Jedro

Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 106829/2014 z dne 18.8.2014 se vzdrži v veljavi za znesek 32.728,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 13.8.2014 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 19,80 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov izvršilnega postopka od poteka navedenega izpolnitvenega roka.

V presežku nad priznanim zneskom, to je glede zneska 40.562,41 EUR s pripadajočimi obrestmi ter za izvršilne stroške v znesku 24,20 EUR pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji“.

Sicer se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 190,17 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 106829/2014 z dne 18.8.2014, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 43.205,94 EUR s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški, v preostanku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek na plačilo 30.084,65 EUR zavrnilo. Gre za povrnitev odškodnine, izplačane zavarovancu tožeče stranke za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 29.1.2014, za katero je v deležu 90 % odgovorna tožena stranka kot vzdrževalec ceste. Tožena stranka namreč ceste ni vzdrževala z dolžno skrbnostjo.

3. Zoper ugodilni del sodbe se tožena stranka pritožuje. Nasprotuje zaključku, da je za nesrečo odgovorna, oziroma da je zanjo odgovorna v tako visokem deležu. Vztraja, da je vse okoliščine (klimatske razmere, lego, naklon,..) ugotavljala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je njen zakoniti zastopnik na podlagi vremenskih razmer in ogleda, opravljenega okrog 4. ure zjutraj, odločil, da količina zapadlega snega ni bila tolikšna, da bi bilo potrebno cesto plužiti, prav tako pa tudi ni bilo poledice, da bi jo bilo treba posipati. Odseku, na katerem je prišlo do nesreče, tožena stranka ni bila dolžna posvečati posebne pozornosti, saj sta se v zadnjih šestih letih na tem odseku zgodili zgolj dve prometni nesreči. Spornega dne so jo tudi nemoteno uporabljali vsi ostali uporabniki. Zakoniti zastopnik tožene stranke je opravil ogled relacije, ne more pa nenehno pregledovati, saj je to fizično nemogoče, zato so tudi določeni roki, v katerih je glede na kategorijo ceste treba opravljati preglede. Še vedno meni, da je izvedensko mnenje glede vremenskih razmer pomanjkljivo, saj ni podatka o višini snežne odeje v času dogodka, ta podatek pa je bistven za ugotavljanje odgovornosti vzdrževalca ceste. Prav tako ni podatka, kdaj je nastopila domnevna poledica. Po drugi stranki pa bi moral zavarovanec tožeče stranke kot poklicni voznik avtobusa, ki sicer na tej relaciji vozi že vrsto let, vožnjo prilagoditi stanju vozišča, vremenskim razmeram in svojim vozniškim izkušnjam. To navedbo potrjujejo tako priče kot izvedenec. Za nastanek škodnega dogodka je zato v pretežni meri odgovoren zavarovanec tožeče stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot izvajalec vzdrževanja lokalnih cest odgovorna za škodo, nastalo v prometni nesreči zavarovanca tožeče stranke, ko je avtobus izven naselja P. zaradi zasnežene, neplužene, neposipane, spolzke in poledenele ceste zdrsnil z vozišča, trčil v drevo in se prevrnil na levi bok.

6. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno. Da je bila cesta na kritičnem odseku poledenela, so izpovedale priče, na poledenelost kažejo tudi vremenski podatki, kot jih je ugotovil izvedenec. Res je tožena stranka na izvedensko mnenje podala pripombe, vendar je bil izvedenec prav zato zaslišan, po opravljenem zaslišanju pa tožena stranka pripomb ni več imela, zato je sodišče pravilno uporabilo tudi sicer konsistentno izvedensko mnenje. Bistveno v zadevi je, da je bilo cestišče zaradi padavin (predvsem snega) spolzko, zato niti ni toliko odločilno, ali bi moralo biti spluženo, pomembnejše je, da bi moralo biti posipano. Podatki o vremenskih razmerah niso edini možen dokaz za ugotavljanje poledenelosti cestišča. Da je bilo cestišče poledenelo, so namreč izpovedale priče – potniki v avtobusu, te izpovedi pa so skladne s podatki o vremenskih razmerah, ki so bili na razpolago.

7. Res ni mogoče vse čas pregledovati celotne dolžine lokalnih cest, vendar ni sporno, da je delavec tožene stranke ogled opravil ob 4.30 uri in da je takrat ugotovil, da rahlo sneži, na cesti je bilo že slabih 5 cm snega. Temperatura se je nato znižala. Okrog šeste ure je zaradi vožnje na delo promet že povečan (navsezadnje ob tej uri vozi tudi avtobus), na kritičnem odseku ima cesta precejšen naklon in ovinek. V taki situaciji spolzko cestišče ni nepričakovano, kar bi morala tožena stranka upoštevati, zlasti pred gostejšim prometom v času, ko se ljudje vozijo v službo in šole. Če bi odgovorne osebe tožene stranke kontrolo opravile bolj kvalitetno, bi ugotovile, da vozišče ni primerno za varno vožnjo vseh vrst vozil, pri čemer je treba upoštevati, da se pogoji za vožnjo pri osebnih vozilih razlikujejo od pogojev za avtobuse, saj gre za neprimerno težja vozila (izvedensko mnenje). S sklicevanjem na dejstvo, da so cesto na kritičnem mestu prevozila osebna vozila in na siceršnje majhno število prometnih nesreč, zato tožena stranka ne more uspeti. Cesta na kritičnem mestu torej ni omogočala varne vožnje, tako stanje je bilo tudi glede na vremenske razmere ob pregledu predvidljivo, tožena stranka kot vzdrževalec pa sploh ni ukrepala. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na odgovornost tožene stranke za nastanek škode.

8. K nesreči je nesporno prispeval tudi voznik avtobusa z neustrezno vožnjo. Pritožba pa pravilno opozarja, da je njegov delež sodišče prve stopnje ovrednotilo prenizko. Upoštevati je treba, da je pred tem avtobus že dvakrat „cuknilo“, da je voznik cesto dobro poznal, ter da je vozil s hitrostjo 28 km/h po spolzki cesti po klancu navzdol v dvojni ovinek. Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da je sklep o izvršbi VL 106829/2014 obdržalo v veljavi le glede zneska 32.728,18 EUR, v preostanku pa je sklep razveljavilo in višji zahtevek zavrnilo. Pri stroških izvršilnega postopka je upoštevalo uspeh tožeče stranke.

9. Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na okoliščine zadeve odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Strankama so stroški nastali v podobnem znesku. Uspeh tožene stranke je bil sicer nekoliko višji, je pa bila pravda potrebna, ker tožena stranka ni hotela prostovoljno plačati. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka na prvi stopnji.

10. Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka, pa je pritožbeno sodišče upoštevalo uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku, ki znaša 15 %, kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 190,17 EUR stroškov (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).