Jedro

Upravni organ druge stopnje s tem, ko je v pritožbenem postopku odpravil sklep organa prve stopnje, s katerim je ta zavrnil predlog za obnovo postopka in predlog zavrgel, ni kršil določbe 2. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). O predlogu ni odločil po vsebini, ampak je skladno z določbo 242. člena ZUP/86 le odpravil pomanjkljivosti odločitve organa prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.11.2000. S to je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote M. z dne 18.9.2000, s katerim je ta zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote M. z dne 5.5.1999, in tožnikov predlog zavrgla. Menila je, da obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), zaradi katerega je tožnik predlagal obnovo postopka, ni podan. Kot je pravilno ugotovil upravni organ prve stopnje, predložena gradbena dokumentacija ni dokaz, ki ga tožnik ne bi mogel pridobiti in uporabiti v postopku, končanem s pravnomočno odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo. Glede na to pa bi moral upravni organ prve stopnje predlog zavreči in ne zavrniti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z določbo 2. odstavka 255. člena ZUP/86. Po tej določbi o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Ker je bil v obravnavanem primeru postopek končan z odločbo organa prve stopnje, tožena stranka ni bila pristojna za odločanje o tožnikovemu predlogu za obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje se tudi ne strinja s toženo stranko, da okoliščina, na katero tožnik opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana. Tožnik predlog opira na dejstvo, da je bilo zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno, kar dokazuje priložena dokumentacija. Pristojni organ bo moral v ponovljenem postopku preveriti, ali držijo tožnikove navedbe, da v postopku denacionalizacije dokazov, na katere opira svoj predlog, ni mogel predložiti.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je sicer pravilna ugotovitev sodišča, da je bil postopek, glede katerega je tožnik predlagal obnovo, končan z odločbo organa prve stopnje in je zato za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen prvostopni upravni organ. Vendar pa to ne more pomeniti omejitve pooblastil organa druge stopnje, kadar ta odloča o pritožbi zoper sklep organa prve stopnje. Tudi v pritožbenih postopkih zoper upravne akte prve stopnje, izdane v zvezi z obnovo postopka, je upoštevati določbe 239. do 245. člena ZUP/86. Navaja, da je imela v določbi 1. odstavka 242. člena ZUP/86 zakonito podlago za to, da je odpravila formalno nezakonit akt upravnega organa prve stopnje in sama odločilo o zadevi. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je okoliščina, na katero tožnik opira svoj predlog, verjetno izkazana. Listine, ki jih je tožnik predložil, so iz leta 1949 in so nedvomno obstajale že v času rednega denacionalizacijskega postopka. Zato predloženih listin ni šteti za nov dokaz. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka Š.T. v odgovoru na pritožbo navaja, da se je sporna dokumentacija, čeprav jo je iskal s posebno skrbnostjo, našla šele po izdaji zavrnilne odločbe o denacionalizaciji. Šele oktobra leta 1999 se je sporna dokumentacija našla v Pokrajinskem arhivu M., in to slučajno. Kot dokaz za svoje navedbe predlaga zaslišanje prič.

Pritožba je utemeljena.

Stvarno pristojnost za odločanje o predlogu za obnovo postopka določa 2. odstavek 255. člena ZUP/86. Po tej določbi o predlogu za obnovo odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan.

Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da je bil postopek, na katerega se nanaša tožnikov predlog, končan z odločbo organa prve stopnje. In ker je o tožnikovem predlogu odločil prvostopni organ, in sicer s sklepom z dne 18.9.2000, kršitev, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje ni podana. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je v pritožbenem postopku odpravila sklep organa prve stopnje, s katerim je ta predlog za obnovo postopka zavrnil in predlog zavrgla, ni kršila določbe 2. odstavka 255. člena ZUP/86. Tožena stranka o predlogu za obnovo postopka ni odločila po vsebini, ampak je s tem, ko je predlog zavrgla, skladno s pravili za odločanje organa druge stopnje o pritožbi (242. člen ZUP/86), le odpravila pomanjkljivost odločitve organa prve stopnje. Ta je namreč ob ugotovitvi, da predložena gradbena dokumentacija ne predstavlja dokaza, katerega tožnik ne bi mogel pridobiti in uporabiti že v rednem postopku, tožnikov predlog s sklepom zavrnila. Taka odločitev organa prve stopnje ni skladna z določbo 256. člena ZUP/86. Za odločanje o obnovi postopka morajo biti podani formalni pogoji, med temi je tudi obstoj obnovitvenega razloga. Novo dejstvo in nov dokaz predstavlja obnovitveni razlog le, če ni bil znan ali ga ni bilo mogoče navesti oziroma uporabiti v rednem postopku.

Iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 1.3.1999 in dopisa z dne 15.4.1999 izhaja, da je bil tožnik v postopku denacionalizacije dvakrat pozvan, da predloži dokaze za svoje navedbe (da je bilo zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno). Zato je pravilen sklep organa prve stopnje, da predložene gradbene dokumentacije ni mogoče šteti za nov dokaz. In ker torej obnovitveni razlog ni podan, formalni pogoj za obnovo postopka ni izpolnjen in se predlog za obnovo postopka zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna je sodišče s tem, ko je odločbo tožene stranke odpravilo, bistveno kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.