Jedro

Pravno podlago odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi torej ne predstavlja samo Zakon o menici in po tožencu izdana lastna menica, ki je bila kot verodostojna listina podlaga izvršilnemu predlogu in sklepu o izvršbi, ampak tudi poroštveno razmerje med tožencem in tožečo stranko, ki temelji na po tožencu podpisani poroštveni izjavi in tudi določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o poroštvu.Prevladujoče stališče pravne teorije in sodne prakse za primer odtujitve pravice med pravdo je takšno, da mora tožnik, ki med pravdo odsvoji terjatev, prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej v 1. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL, opr. št. VL 123109/2011 z dne 12. 9. 2011 v prvem in tretjem odstavku ter v 2. točki razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh od prejema sodbe upniku D. ... znesek 1,634,522,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 dalje do plačila, v 3. točki pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 27.452,80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se tožena stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Kot pritožbeni razlog uvodoma uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je terjatev iz že izdane menice samostojna in ne akcesorna, da ne gre za stransko obveznost in kot takšna ne deli usode stranskih pravic, ki preidejo z odstopom terjatev po kreditni pogodbi. Povzema ugotovitve sodišča: da je bila dne 20. 5. 2009 sklenjena kreditna pogodba med toženo (op. prav tožečo) stranko in družbo L. ...; da je k pogodbi kot porok pristopila tožena stranka in tožeči stranki izročila dve bianko podpisani menici; da je tožena (op. prav tožeča) stranka, ker obveznosti niso bile plačane, bianko menico izpolnila in jo neuspešno predložila v izplačilo R. b.; da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo 27. 7. 2011 na podlagi menice; da je tekom te pravde tožeča stranka terjatev iz kreditne pogodbe odstopila intervenientu; da je tožeča stranka na podlagi odstopa 17. 7. 2014 spremenila zahtevek tako, da je zahtevala plačilo v korist intervenienta; da spremembi tožbe tožena stranka ni nasprotovala. Dalje navaja, da obveznost iz vrednostnega papirja nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu, da je menična obveznost samostojna in ne akcesorna. Navaja, da je samostojnost bistvo vrednostnih papirjev in ko je menica izpolnjena in izročena, nastane nova in samostojna terjatev. Kavza, zakaj je bila menica sploh izdana, za presojo terjatve ni več pomembna, terjatev pa gre tistemu, ki je naveden na menici. Prehod terjatve na podlagi kreditne pogodbe, ki mu je sodišče sledilo, po navedbi pritožbe res velja za stranske pravice, vendar že izdana menica v nobenem primeru ni stranska pravica, ampak samostojna terjatev, s katero se lahko samostojno razpolaga in bi jo bilo zato tudi potrebno samostojno prenesti. Tožeča stranka ne trdi, da bi terjatev iz menice prenesla na intervenienta, tega tudi ni ugotovilo sodišče in tudi iz spisa to ne izhaja, saj se v njem nahaja listina o prenosu, ki izrecno govori le o terjatvah iz kreditne pogodbe, vključno z vsemi povezanimi pravicami. Ko je bila menica izdana, je zaživela svoje življenje. Pritožba še navaja, da je morda res, da je bil tedaj upravičenec iz kreditne pogodbe in iz menice isti, vendar se je to spremenilo, ko je tožeča stranka terjatev iz kreditne pogodbe odstopila intervenentu. Tedaj sta bila upnika različna, iz menice tožeča stranka, iz kreditne pogodbe pa intervenient. Ker je tožeča stranka zahtevek spremenila in terja plačilo v korist intervenienta - temu tožena stranka ne nasprotuje in ni nasprotovala - je mogoče ugoditi ali zavrniti le tako postavljen zahtevek. Pravdne stranke so v razpolagi z zahtevki proste. Ker pa tožeča stranka v utemeljitev takšnega zahtevka ponudi zgolj menico, ki je izpolnjena v njeno korist in izrecno v vlogi z dne 20. 1. 2014 drugačen temelj, to je iz poroštva, postavlja zgolj v primeru, da menica nima vseh sestavin ali da je zastarala, je potrebno zahtevek zavrniti. Upravičenec iz menice ni intervenient. Terjatev ni bila prenesena in zahtevek je tako neutemeljen. Tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka (prej upnik) pri Okrajnem sodišču v Celju zoper toženo stranko (prej dolžnika) vložila 27. 7. 2011 predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - menice za znesek 1,634.522,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 do plačila. Pritožbeno niso sporne ugotovitve, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino s sklepom z dne 12. 9. 2011 pod opr. št. VL 123109/2011 v točki 1. izreka dolžniku naložilo, da v roku 8 oziroma v meničnih in čekovnih sporih v roku 3 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev, pod točko 2. dovolilo predlagano izvršbo in v točki 3. odmerilo izvršilne stroške in ker je dolžnik zoper sklep pravočasno obrazloženo ugovarjal, nato na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s sklepom z dne 18. 11. 2011 razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.

6. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je primarna podlaga spora Zakon o menici, ki podrobno ureja poslovanje z menico, sodišče prve stopnje pa je zaključilo tudi, da dne 20. 5. 2009 v T. izdana menica, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A20 - original in prilogi A4 ter A9 – kopiji), izpolnjuje zakonske pogoje za veljavno lastno menico. Toda pritožba (deloma) spregleda, da je sodišče prve stopnje skladno s spisovnim gradivom pravilno obrazložilo, da je tekom postopka tožeča stranka, ki je že v prvotnem predlogu za izvršbo opisala obveznost toženca tudi iz naslova poroštva in se sklicevala na njegovo poroštveno izjavo 20. 5. 2009, še dopolnila trditveno podlago, s katero je utemeljevala obstoj vtoževane terjatve, tako da je natančno opisala tudi poroštveno razmerje, ki je bilo podlaga za izdajo menice. Pravno podlago odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi torej ne predstavlja samo Zakon o menici in po tožencu izdana lastna menica, ki je bila kot verodostojna listina podlaga izvršilnemu predlogu in sklepu o izvršbi, ampak tudi poroštveno razmerje med tožencem in tožečo stranko, ki temelji na po tožencu podpisani poroštveni izjavi z dne 20. 5. 2009 in tudi določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o poroštvu (zlasti določbah členov 1012, 1013, 1019/3 OZ), kar prav tako izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Ni pritožbeno sporno, da je tekom pravde tožeča stranka N. d.d. L. kot odstopnik, na D. d.d. L. kot prevzemnico, s pogodbo o potrditvi odstopa z dne 13. 3. 2014 prenesla terjatev po Kreditni pogodbi reg. št. ... z dne 20. 5. 2009 z vsemi tremi dodatki z dne 31. 8. 2009, 30. 11. 2009 in 1. 2. 2010, vključno z vsemi povezanimi stranskimi pravicami. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno opredelilo, da je slednji dogovor skladen z določbo prvega odstavka 418. člena OZ, po kateri s terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katere spada tudi pravica iz pogodbe s porokom. Pritožbeno tudi niso prerekani zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot porok podpisala kreditno pogodbo, kot tudi poroštveno izjavo z dne 20. 5. 2009, iz katere izhaja, da je tožena stranka podala jamstvo kot porok in plačnik za glavno in stranske obveznosti glavnega dolžnika družbe L. ..., kot tudi nista prerekana zaključka, da je toženec s podpisom te izjave soglašal, da so s tem poroštvom zavarovane vse obveznosti dolžnika po kreditni pogodbi, vključno z morebitnimi podaljšanji rokov vračila oziroma zapadlosti, in da je toženec soglašal tudi z vsemi tremi dodatki h kreditni pogodbi, s katerimi se je podaljševal rok za vračilo kredita.

8. Pravilno je obrazloženo tudi, da je prevladujoče stališče pravne teorije in sodne prakse za primer odtujitve pravice med pravdo takšno, da mora tožnik, ki med pravdo odsvoji terjatev, prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja. Tožeča stranka je to storila in temu zadostila s pripravljalno vlogo z dne 17. 7. 2014, kar tudi pritožbeno ni sporno in od toženca zahtevala izpolnitev terjatve v korist novega upnika, to je družbe D. ..., ki v pravdi nastopa kot stranski intervenient.(1)

9. Res je sicer, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi 20. 1. 2014 navajala, da v primeru in izključno za primer, če bi sodišče sledilo (po mnenju tožeče stranke sicer neutemeljenim) navedbam tožene stranke glede trditve, da je tožeča stranka zamudila rok za vnovčitev menice, ali da menica nima vseh predpisanih sestavin, ali bi v nadaljnjem postopku ugotovilo, da je sporen podpis drugih dokumentov, spreminja pravno podlago tožbenega zahtevka tako, da je podlaga tožbenega zahtevka poroštvena izjava.(2) Vendar pritožba ob poudarjanju le kot podredno uveljavljene poroštvene podlage zahtevka spregleda, da je tožeča stranka že na glavni obravnavi dne 18. 2. 2014 glede pravne podlage navedla, da terjatev tožene stranke izhaja iz več pravnih podlag, ne zgolj iz osnove menice, temveč tudi iz osnove poroštvene izjave. Torej poroštvene podlage ni več uveljavljala le podredno. Kasneje pa je poroštveno podlago tudi ne le podredno uveljavljala ob prilagoditvi tožbenega zahtevka v vlogi z dne 17. 7. 2014. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zahtevek zavrniti, ker je bila poroštvena podlaga uveljavljena le podredno in je tožeča stranka v utemeljitev prilagojenega zahtevka ponudila zgolj menico.

10. Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem torej pravilno uporabilo materialno pravo, zato je neutemeljen pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Pritožba postopkovnih kršitev ne očita, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato bo moral svoje stroške pritožbenega postopka kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Razloge za status D. ... v pravdi kot intervenienta na strani tožeče stranke je sodišče prve stopnje obrazložilo v drugem in tretjem odstavku na 5. strani obrazložitve sodbe in tudi v tekom pravde izdanem sklepu z dne 30. 6. 2014. Op. št. (2): Primerjaj točko VII. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 20. 1. 2014.