Jedro

Odločba št. U-I-300/2004 ima za posledico, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ treba za čas po 1.1.2002 uporabljati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. člena OZ je bil dan tudi predlog za oceno njegove ustavnosti in tudi v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS že odločilo (odločba št. U-I-267/06) in sicer, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo. Dolžnik v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi višini terjatve ni mogel ugovarjati, ker je prišlo do izdaje omenjene Ustavne odločbe šele kasneje. Ker izvršilni postopek še ni pravnomočno zaključen temveč izvršba še teče je po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor prvostopenjsko sodišče nepravilno obravnavalo in tega zavrglo kajti obravnavati bi ga moralo vsebinsko po 1. odst. 56. člena ZIZ kot dovoljen ugovor po izteku roka.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi zato se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v kolikor je bil ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavržen in v 3. in 4. točki glede stroškov izvršilnega postopka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrglo. Zavrnilo je tudi ugovor dolžnika zoper sklep o dovolitvi novega izvršilnega sredstva, predlog dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo, dolžniku pa je naložilo, da mora upniku v osmih dneh poravnati 119,93 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik in v pritožbi, ki jo je vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka navaja, da Zakon o izvršbi in zavarovanju v nadaljevanju ZIZ v 56. členu določa, da lahko dolžnik v primeru, ko ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev vloži ugovor tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Dolžnik je 27.10.2006 vložil vlogo, ki jo je izrecno naslovil kot ugovor po izteku roka. V njem je jasno navedel, da vlaga ugovor zoper sklep o izvršbi in to utemeljil z dejstvom, da je terjatev upnice delno prenehala iz razloga, ker je bila delno poplačana. Iz te navedbe je povsem jasno, da se ugovor nanaša na samo terjatev in da gre za primer iz 56. člena ZIZ. V tem ugovoru se je dolžnik skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-300/04 s katero je to razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred 1.1.2002 uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Upoštevati je treba, da je Ustavno sodišče izdalo omenjeno odločbo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in da dolžnik ni imel možnosti takega ugovora podati že v roku 8-ih dni po izdaji sklepa o izvršbi, saj takrat ta odločba še ni bila izdana. Vsebina odločbe Ustavnega sodišča se nanaša neposredno na samo višino terjatve zato dolžnik meni, da je ugovor po izteku roka vložen 27.10.2006 v skladu z zahtevami 56. člena ZIZ. V zvezi z zavrnitvijo ugovora o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pa dolžnik meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka kajti samo je izvajalo dokaze, ki jih upnik sploh ni predlagal. Vpogledalo je v geografski informacijski sistem O.P. in samo ocenilo, da bi bila vrednost tega zemljišča premajhna za poplačilo upnikove terjatve pri čemer pa dolžniku ni dalo možnost, da bi se o tem izjasnil. Ravno tako sodišče prve stopnje ni opravilo obravnave, pa bi jo po mnenju dolžnika glede na navedbe v ugovoru moralo.

Pritožba je deloma utemeljena.

V izvršilnem postopku sodišče ne opravi glavno obravnavo ampak narok, ki pa tudi ni obligatoren ampak ga sodišče opravi takrat kadar zakon to določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (2. odst. 29. člena ZIZ). V izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj (1. odst. 29. člena ZIZ). V predmetni zadevi narok ni obligatoren, sodišče prve stopnje pa ga ni opravilo zato, ker je ocenilo, da ta ni potreben. Za odločanje o predlogu dolžnika za omejitev izvršbe na parc. št. 2309/1 k.o. T. bi dolžnik moral verjetno izkazati, da bo prodaja te parcele zadostovala za poplačilo terjatve kot to določa 2. odst. 34. člena v zvezi z 169. členom ZIZ. Sodišče namreč ugodi predlogu, da dovoli izvršbo na druga sredstva, ali na drugo nepremičnino, če dolžnik izkaže za verjetno, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom, ali s prodajo druge nepremičnine. Dolžnik pa v tem postopku ni predložil nobenega dokaza na podlagi katerega bi sodišče lahko ugotovilo, da bo terjatev verjetno poplačana s prodajo druge nepremičnine, zato je pravilno njegov predlog zavrnilo.

Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrglo ugovor dolžnika kot prepozen. Kot pravilno opozarja dolžnik je ta podal ugovor po izteku roka skladno s 1. odst. 56. člena ZIZ. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 26.1.2005, ugovor po izteku roka pa je dolžnik vložil 30.10.2006 in se je v njem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije s katero je bil 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ) razveljavljen kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ta odločba je bila izdana 2.3.2006 (odločba št. U-I-300/2004). Odločitev Ustavnega sodišča ima za posledico, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ treba za čas po 1.1.2002 uporabljati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. člena OZ je bil dan tudi predlog za oceno njegove ustavnosti in tudi v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS že odločilo (odločba št. U-I-267/06) in sicer, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo. Dolžnik v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi višini terjatve ni mogel ugovarjati, ker je prišlo do izdaje omenjene Ustavne odločbe šele kasneje. Ker izvršilni postopek še ni pravnomočno zaključen temveč izvršba še teče, je po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor prvostopenjsko sodišče nepravilno obravnavalo in tega zavrglo kajti obravnavati bi ga moralo vsebinsko po 1. odst. 56. člena ZIZ kot dovoljen ugovor po izteku roka. V njem je namreč dolžnik navajal dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, nastopila pa so po izvršljivosti odločbe. V takem primeru pa omenjeno določilo ZIZ dovoljuje vložitev ugovora vse do konca izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi deloma ugodilo ter razveljavilo sklep sodišča prve stopnje s katerim je ugovor dolžnika zavrglo. Ker je deloma sklep razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških izvršilnega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).