Jedro

Časovna komponenta vznemirjanja je eden od pomembnejših elementov za presojo pravnega standarda vznemirjanja, vendar pa ni takšne narave, da bi lahko vedno sam po sebi utemeljeval odločitev o negatornem varstvu (npr. le na podlagi izkazanega enkratnega protipravnega vznemirjanja). Potrebo po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja sodišča) verjetno prišlo do (ponovnega) posega v pravno varovano dobrino (do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). Trajno vznemirjanje tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi, medtem ko ga je v drugih primerih, ko ne izhaja že iz okoliščin primera, treba izkazati (in predhodno zatrjevati).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek za prepoved bodočega vznemirjanja zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je presoji prvostopenjskega sodišča, da je negatorno varstvo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), lahko utemeljeno le v primeru, če obstoji element trajnosti vznemirjanja, ki ga tožnik v konkretni zadevi ni izkazal. Enkratno protipravno vznemirjanje ne zadostuje, medtem ko ponavljajočega vznemirjanja oziroma ponovitvene nevarnosti tožnik ni zatrjeval. Toženca sta po prejemu njegovega dopisa z vznemirjanjem prenehala.

3. Revizijsko sodišče je s s sklepom II DoR 220/2009 z dne 9. 11. 2009 odločilo o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije in tožnikovo revizijo dopustilo glede vprašanja pomena časovne komponente vznemirjanja lastnika v smislu 99. člena SPZ.

**Navedbe revidenta**

4. Tožnik je zoper pritožbeno sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V njej navaja, da 99. člen SPZ za učinkovitost negatornega varstva ne zahteva trajnega ali večkratnega vznemirjanja in da je takšno stališče nižjih sodišč napačno. Element intenzivnosti (trajnosti) je (iz razloga razmejitve z zanemarljivimi posegi v lastninsko pravico) izoblikovala sodna praksa, k njej pa se je pravna teorija le ponekod pridružila in elementa ni podrobneje opredelila. Njegova nekritična uporaba onemogoča namen negatorne tožbe. V nadaljevanju revizije opozarja na potrebo po zaščiti (svoje) lastninske pravice, ki je ustavna pravica, in opozarja, da ga bosta toženca lahko vsaj še enkrat protipravno vznemirjala in mu povzročala škodo.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v prvem odstavku 99. člena SPZ, po katerem lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

8. Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje pravna teorija in v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Frantar(1) navaja, da morajo biti za utemeljenost negatornega varstva izpolnjeni določeni pogoji, in sicer mora biti podana resna nevarnost, da bo do (protipravnega) vznemirjanja res prišlo, če pa je do njega že prišlo, morajo biti podani indici, da se bo ponovilo. Berden(2) meni, da je treba izkazati ali trajno ali ponavljajoče se vznemirjanje in da enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite. Pravna teorija se torej do pomembnosti časovne komponente vznemirjanja opredeljuje dokaj enotno. Praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je sicer (protipravno) vznemirjanje že večkrat presojala, pa o njej še ni zavzela izrecnega stališča. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je ta element eden od pomembnejših za presojo pravnega standarda vznemirjanja, vendar pa ni takšne narave, da bi lahko vedno sam po sebi (neodvisno od ostalih okoliščin primera) utemeljeval odločitev o negatornem varstvu. Povedano drugače, o (ne)utemeljenosti negatornega varstva ni mogoče vedno odločiti le na podlagi gole informacije o časovnem trajanju protipravnega vznemirjanja (npr. le na podlagi izkazanega enkratnega protipravnega vznemirjanja). Potrebo po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja sodišča) verjetno prišlo do (ponovnega) posega v pravno varovano dobrino (do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). Trajno vznemirjanje tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi, medtem ko ga je v drugih primerih, ko ne izhaja že iz okoliščin primera, treba izkazati (in predhodno zatrjevati).

9. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (primerjaj prvi odstavek 12. člena SPZ).

10. V konkretni zadevi okrnjenost ali ogroženost dobrine, ki je varovana s prvim odstavkom 99. člena SPZ (mirno uživanje lastninske pravice), ne obstoji. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da tožnik svojo lastninsko pravico vse od enkratnega protipravnega vznemirjanja tožencev mirno uživa in da jo bo tako ob normalnem teku stvari užival tudi v prihodnje. Tožnik česa drugega ni zatrjeval, iz ugotovljenih okoliščin pa izhaja, da sta se toženca uklonila njegovi volji (lastnikovi oblastni pravici), saj po dopisu ni prišlo do novih vznemirjanj. Drugačno stališče oziroma ugoditev tožbenemu zahtevku bi lahko pomenila zlorabo pravice iz prvega odstavka 99. člena SPZ.

11. Zaradi celovitosti revizijskega odgovora velja še dodati, da pravice (tudi ustavne) primarno varujejo imetniki pravic sami, medtem ko je sodno varstvo šele sekundarno; da nastanek škode ni pravno relevantno dejstvo pri presoji (ne)utemeljenosti negatorne zaščite, temveč le predmet posebnega tožbenega zahtevka (drugi odstavek 99. člena SPZ); in da se revizijske navedbe o možnostih ponovnega vznemirjanja nanašajo na drugačno dejansko stanje (na hipotetični primer), ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Ker torej tožnikova revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Anton Frantar: Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, Podjetje in delo, GV Založba, št. 5/1995, str. 569. Op. št. (2): Andrej Berden v Miha Juhart in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 99. členu SPZ, str. 503.