Jedro

Zgolj to, da posameznik ni bil sovražnik Osvobodilne fronte, ne pomeni isto kot aktivno dalj časa trajajoče ravnanje v prid osvobodilnih sil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v postopku obnove postopka odločil, da ostane v veljavi odločba Upravne enote Novo mesto št. 208-46/94 z dne 2. 2. 1998 o ugotovitvi, da A.A., rojen ... 1905 v kraju B., ni bil državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je A.A. vložil vlogo za ugotovitev njegovega državljanstva zaradi denacionalizacije razlaščenega premoženja. Prvostopenjski organ je o njegovi vlogi odločil dne 2. 2. 1998 z odločbo, s katero je odločil, da A.A. ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki se na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Pravni naslednik A.A. je zahteval obnovo postopka in prvostopenjski organ je s sklepom predlogu za obnovo ugodil v takem obsegu, da se na podlagi novih predloženih dokazov dovoljuje izpodbijanje domneve nelojalnosti A.A. Postopek se nadaljuje po pravnem nasledniku C.C., to je D.D. (v tem upravnem sporu tožnika). Prvostopenjski organ je nato v upravni zadevi obnove postopka ugotavljanja državljanstva A.A. izdal več odločb, vendar je Upravno sodišče RS večkrat odločalo v upravnem sporu in vse odločbe odpravilo, zadevo pa vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Nazadnje je Upravno sodišče RS zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu s sodbo št. I U 1124/2014-16, pravnomočni dne 1. 6. 2016. Prvostopenjski organ se nadalje v obrazložitvi odločbe med drugim sklicuje na drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe, ki so bile sicer na dan 6. 4. 1941 državljani Kraljevine Jugoslavije, ki pa so bile nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, to je na dan 4. 12. 1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. V konkretnem primeru je bil obseg obnove s sklepom o dovolitvi obnove določen tako, da se dovoli izpodbijanje domneve nelojalnosti A.A., ne pa ugotovitev, da je A.A. na dan 4. 12. 1948 živel v tujini in je bil nemške narodnosti, kar prvostopenjski organ šteje za dokazano.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ obsežno opisuje izvedbo dokazov in navaja svojo dokazno oceno, ob koncu obrazložitve pa zaključuje, da je bila pooblaščencem pravnega naslednika dana možnost, da bi dokazali lojalnost, vendar jim po presoji prvostopenjskega organa ni uspelo dokazati lojalnosti A.A. Ni bilo dokazano, da bi A.A. kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti da je bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko vse bilo razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti. Dokazi, ki so bili predloženi, niso zadostni za izpodbitje domneve nelojalnosti, saj ni navedenih in dokazanih takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo opcijo A.A. za nemški rajh. Ravno tako ni izkazanega obstoja katerega drugega razloga, s katerim bi ovrgli domnevo o nelojalnosti za A.A. 4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem drugostopenjski organ enako kot prvostopenjski organ ugotavlja, da je A.A. na dan 4. 12. 1948 živel v tujini in da je bil nemške narodnosti in to je pravnomočno ugotovljeno že v predhodnem postopku ugotavljanja državljanstva. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je opcija A.A. za nemški rajh vpisana v izvirno evidenco optantov in pomeni opredelitev posameznika za nemško narodnost. Stranka v tovrstnih postopkih lahko dokazuje lojalnost, vendar je breme dokazovanja na strani stranke. Na strani stranke je tako dokazno breme, da utemelji lojalnost s takšno stopnjo aktivnega ravnanja, ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje A.A. v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ izvedel številne dokaze, vendar pa ni povsem sledil napotilu iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1250/2011-7 z dne 12. 9. 2012. Z navedeno sodbo je sodišče ugotovilo, da anonimna ovadba ne more imeti posebne dokazne vrednosti. Prvostopenjski organ pa svojo odločitev o nelojalnosti še vedno opira na navedeno listino. Nadalje drugostopenjski organ meni, da pisanje E.E. in F.F. ne more imeti velike dokazne vrednosti. Po mnenju drugostopenjskega organa se kot verodostojni pisni dokazi lahko smatrajo izvirne evidence, kar pa je v tem postopku opcija A.A. za nemški rajh, njegovo članstvo v NSDAP in italijanska gradiva, v katerih pa navedbe, da naj bi imenovani simpatiziral z okupatorjem, ovržejo pričevanja prič. Drugostopenjski organ je napravil ponovno dokazno oceno in pri tem upošteval napotilo Upravnega sodišča RS iz citirane sodbe. Pri tem je tehtal med listinskimi dokazi na eni strani in izjavami prič na drugi strani, pri čemer se opira predvsem na dva listinska dokaza, ki jih smatra za edina verodostojna in to je opcija za nemški rajh in članstvo A.A. v NSDAP. NSDAP je bila skrajno nacionalistična fašistična politična stranka, kar so splošno znana zgodovinska dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Tako opcija kot članstvo ne pomenita zgolj opredelitev posameznika za nemško narodnost, ampak pomenita tudi domnevo nelojalnosti. Že samo dejstvo, da je A.A. podal izjavo o opciji za nemški rajh in da se je včlanil v NSDAP, izkazuje nelojalno ravnanje do narodov in interesov FLRJ. Nacionalsocialistična nemška delavska stranka je bila skrajna nacionalistična, fašistična in protidemokratična politična stranka. Njen predsednik je bil G.G. Po nürnberških procesih je bila razglašena za zločinsko organizacijo in prepovedana. V konkretnem primeru sta dva močna listinska dokaza, ki imata podlago v izvirnih nemških evidencah. Priče so izpovedale, da naj bi A.A. rešil 100 zajetih ljudi. Prav tako naj bi potrdile, da je A.A. pomagal ljudem kot župan s prehrambenimi kartami. Vsebina izjav prič je za drugostopenjski organ premalo, da bi lahko izpodbijala domnevo nelojalnosti, saj so opisani dogodki premalo konkretizirani, kot na primer to, kateri ljudje so bili zajeti, zakaj so bili zajeti, kje so bili zajeti, kako jim je A.A. pomagal, kaj je storil v zvezi s tem, ali je s tem ogrožal svojo varnost, položaj, kaj se je potem zgodilo s temi ljudmi in v tem kontekstu tudi, kako pogosto je pomagal ostalim ljudem, ali se je moral pri tem izpostavljati oziroma ali bi bili brez njegove pomoči ti ljudje res v slabšem položaju. Izpričane okoliščine bi sicer lahko kazale na to, da je A.A. res želel in tudi udejanjil pomoč, kot navajajo priče, kar pa po mnenju drugostopenjskega organa še ne pomeni upiranja okupatorju in splošnim ciljem okupatorja, saj je zaradi opcije in članstva v NSDAP še naprej ostal A.A. zvest nemški politiki, ki je močno ogrožala interese FLRJ in njenih narodov. Drugostopenjski organ tako zaključuje, da A.A. zaradi opcije in članstva v NSDAP kljub občasni pomoči ljudem ni mogel biti popolnoma lojalen slovenskemu narodu, zato domneva nelojalnosti ne more biti izpodbita.

5. Tožnik v tožbi podrobno opisuje, kakšne napake je po njegovem mnenju naredil v zadnjem postopku prvostopenjski organ. Pri tem opozarja na to, da kljub navedbam v ovadbi ne drži, da naj bi A.A. sodeloval pri izseljevanju prebivalstva. Prav tako ne drži, da je bil član Kulturbunda. Opozarja na to, da je priča H.H. povedal, da je A.A. vedel, da se karte, ki jih je razdeljeval, dajejo partizanskim družinam. To je potrdila tudi priča I.I. Prav tako A.A. ni sodeloval z Italijani. Priče so tudi izpovedale, da je sodeloval pri izpustitvi zajetih talcev. A.A. ni bil sovražnik Osvobodilne fronte in s pričanjem priče H. se dejansko pride do ugotovitve, da je sodeloval z osvobodilno fronto in simpatiziral z njo. Glede odhoda A.A. v Avstrijo pa je priča J.J. povedala, da je A.A. moral oditi, sicer bi ga ubili. A.A. je odšel v Avstrijo pod prisilo in to bi moral drugostopenjski organ upoštevati. A.A. je odšel, ker se je sprl z generalom K.K. Tudi priča L.L. je povedal, da je K.K. črtil A.A. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da so pričevanja prič premalo konkretizirana. Če drži verodostojnost prič, je rešitev 100 zaprtih oseb pomoč partizanom in dokazuje obstoj lojalnosti. Drugostopenjski organ želi s svojo odločbo minimizirati dejanja pokojnega A.A. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času od njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu RS je Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28. 8. 1945), ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določal, da za državljane DFJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) pa je v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno in pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

9. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je bil A.A. nesporno oseba nemške narodnosti, ki je na dan 4. 12. 1948 živel v tujini. Sporno pa je med strankama vprašanje, ali je tožnik uspel izpodbiti domnevo nelojalnosti za A.A. Sodišče se je do nekaterih dokazov glede tega že opredelilo v sodbi I U 1250/2011-7 z dne 12. 9. 2012. Pri tem je v navedeni sodbi navedlo, da anonimna ovadba, ki A.A. očita, da je bil član Kulturbunda, ni niti javna listina, saj ni razvidno, da bi jo izdal kateri državni organ in niti ne more imeti posebne dokazne vrednosti, saj je anonimna, brez podpisa in brez navedbe avtorja ter brez datuma. Iz navedenega razloga ta listina tudi ne more biti dokaz, da je A.A. sodeloval pri prisilnem izseljevanju Slovencev. Sodišče je tedaj zavzelo stališče, da je prvostopenjski organ izpeljal napačno dokazno oceno in da jo bo potrebno ponovno opraviti v skladu s smernicami, ki jih je sodišče podalo v navedeni sodbi in da bo potrebno podrobneje obrazložiti, ali dejanja A.A., kot jih je opisala priča I.I. predstavljajo takšna kontinuirana lojalna ravnanja, ki bi lahko izničila negativni pomen opcije in predpostavko nelojalnosti.

10. Glede na vse navedeno se sodišče strinja s tožbenimi navedbami v tistem delu, kjer je tožba kritična do navedene anonimne ovadbe kot dokaza o tem, da naj bi A.A. sodeloval pri izseljevanju prebivalcev in se tudi strinja s tožbenimi navedbami o tem, da ni dokazov, da bi bil član Kulturbunda. Vendar pa je pri vsem tem potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ na novo opravil dokazno oceno, s katero pa se sodišče strinja in se tudi strinja z zaključki drugostopenjskega organa, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti za A.A. Sodišče se glede dokazne ocene in glede razlogov, zakaj tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti, v celoti pridružuje obrazložitvi v izpodbijani odločbi drugostopenjskega organa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Sodišče zgolj poudarja, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da tako opcija za nemški rajh kot članstvo v NSDAP ne pomenita zgolj opredelitev posameznika za nemško narodnost, ampak pomenita tudi domnevo nelojalnosti in da je vsebina izjav prič premalo, da bi se lahko izpodbijala domneva nelojalnosti, ker so opisani dogodki premalo konkretizirani. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bi izpričane okoliščine sicer lahko kazale na to, da je A.A. res želel in tudi udejanjil pomoč, kot navajajo priče, kar pa še ne pomeni upiranja okupatorju in splošnim ciljem okupatorja. Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da A.A. zaradi opcije in članstva v NSDAP kljub občasni pomoči ljudem ni mogel biti popolnoma lojalen slovenskemu narodu, zato domneva nelojalnosti ne more biti izpodbita.

11. Tožnik se v tožbi sklicuje na imena nekaterih prič, iz izpovedi katerih izhaja, da je A.A. vedel, da se živilske karte dajejo tudi nekaterim partizanskim družinam. Sodišče ocenjuje, da zgolj vedenje o tem, da lahko pomoč pride tudi do tistih, ki se borijo proti okupatorju, še ne zadostuje za dokaz o kontinuiranem aktivnem lojalnem ravnanju, ki bi bilo povezano z zahtevanim bojem v NOB oziroma v osvobodilnem gibanju. Zgolj vedenje o tem, da je pomoč prišla tudi do partizanskih družin, in občasna pomoč tistim, ki so pomoči potrebni, tudi če so bili svojci sodelujočih v osvobodilnem gibanju, še ne pomeni kontinuiranega upiranja okupatorju in splošnim ciljem okupatorja, kar je pravilno ocenila tožena stranka v drugostopenjski odločbi, saj je pri tem potrebno po drugi strani upoštevati članstvo A.A. v NSDAP in njegovo opcijo za nemški rajh. Tudi navedba, da je priča I.I. povedala, da A.A. ni bil sovražnik Osvobodilne fronte, še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega aktivno kontinuirano deloval v osvobodilnem gibanju, saj zgolj to, da ni bil sovražnik Osvobodilne fronte ne pomeni isto kot aktivno dalj časa trajajoče ravnanje v prid osvobodilnih sil. 12. Tudi če bi se izhajalo iz tega, da se sledi tožbenim navedbam, da je A.A. moral oditi, ker naj bi se zameril okupatorskim oblastem, to še vedno ne pomeni takega aktivnega kontinuiranega ravnanja v osvobodilnem gibanju, da bi to pomenilo izpodbitje domneve nelojalnosti. Tudi če je bil A.A. v sporu z generalom K.K., kot se navaja v tožbi, pa je po drugi strani še vedno bil član NSDAP, torej član politične stranke drugega, to je nemškega okupatorja.

13. Glede rešitve večjega števila zaprtih ljudi pa sodišče enako kot drugostopenjski organ meni, da so opisani dogodki v zvezi s tem premalo konkretizirani kljub zaslišanju številnih prič, kot na primer to, kar je podrobno obrazloženo v drugostopenjski odločbe, kateri ljudje so bili zajeti, zakaj so bili zajeti, kje so bili zajeti, kako jim je A.A. pomagal, ali je s tem ogrožal svojo varnost in podobno. Zaradi nekonkretiziranosti tega dogodka sodišče enako kot drugostopenjski organ ne more šteti, da je uspel tožnik s tem izpodbiti domnevo nelojalnosti za A.A. 14. Ker je odločitev prvostopenjskega organa o tem, da ostane odločba z dne 2. 2. 1998 v veljavi, pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave ob smiselni uporabi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj nobena od strank ni predlagala nobenega dokaza, ki bi ga bilo možno izvesti na glavni obravnavi, torej nobenega dokaza, ki bi bil pomemben za odločitev. Tudi sicer izvedbe glavne obravnave ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.