Jedro

Policisti SENDM so opravljali naloge po 4. členu ZNPPol, za kar so imeli pooblastila po ZNDM-2 in vsa pooblastila, ki jih dajeta ZNPPol in ZKP. Policisti so imeli za svoje ravnanje pooblastilo v 35.a in 35.b členu ZNDM-2, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve. Glede na povedano sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da namen zaustavitve policistov SENDM ni bil v izogibanju kazensko pravnih jamstev kot to očitajo pritožniki, pač pa so policisti SENDM imeli pooblastilo za svoje ravnanje v določbah ZKP, ZNPPol in ZNDM. Ukrepanje policistov SENDM v predkazenskem postopku se tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže kot zakonito, zaradi česar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ob opisanem postopku zaustavitve vozila, ki ga je vozil obtoženi, in ob izvedenem postopku na podlagi 35.a in 35.b člena ZNDM-2 ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, zato ne gre za nedovoljene dokaze in je bilo pritožbo zagovornikov obtoženca kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kranju na podlagi določila drugega odstavka 285.e člena Zakona o Kazenskem postopku (ZKP) kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev nedovoljenih dokazov.

2. Zoper sklep so pritožbo vložili obtoženčevi zagovorniki brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in predlogu za izločitev dokazov z dne 4. 5. 2018, razširjenem in dopolnjenem dne 1. 6. 2018 in 5. 6. 2018 v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in proučitvi podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Pritožniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje, z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po pribavi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Specializiranega državnega tožilstva, ki jih je v dopisu oziroma izjavi z dne 23. 8. 2018 navedla namestnica generalnega direktorja policije, kršilo obtoženčevo pravice do obrambe. Pritožniki zatrjevano kršitev utemeljujejo z navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo dokaznemu predlogu ugoditi ali pa prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo obtoženčevo pravico do razbremenilnega dokazovanja in pravice iz prve in tretje alineje 29. člena Ustave RS. Takšno ravnanje je v nasprotju z jamstvi poštenega kazenskega postopka iz prvega odstavka ter točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, četrtega odstavka 15. člena in 23. člena Ustave RS. Vse navedeno iz razloga, ker bi obramba obtoženega A. A. na podlagi teh odredb dokazovala, da so v trenutku, ko so policisti ustavili vozilo A. A., obstajali utemeljeni razlogi za sum, da izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, na podlagi katerih bi policisti ob zaustavitvi vozila, ki ga je predmetnega dne vozil obtoženi, morali postopati po četrtem odstavku 148. člena ZKP z namenom zavarovati ustavno procesno jamstvo privilegija zoper samoobtožbo. Pritožnica se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2018, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti Vrhovnega sodišča RS ter v točki 3. citirane odločbe opredelilo postopek, ki ga danes ureja ZKP v okviru 235a. člena.

6. Sodišče druge stopnje po pregledu spisovnega gradiva, ki je bil podlaga za sprejeto odločitev, razvidno iz izpodbijanega sklepa, presoji pritožbenih navedb kot tudi razlogov izpodbijanega sklepa ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Bistvo odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožnica, je ugotovitev neskladnosti tretjega odstavka 56. člena Zakona o policiji z Ustavo RS. Iz citirane odločbe izhaja, da je določba Zakona o policiji, po kateri je razkritje nekaterih podatkov, ki so nujno potrebni za obrambo v kazenskem postopku, odvisna od odločitve Ministra za notranje zadeve, v neskladju z obdolženčevo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja vsakemu, da o obtožbi proti njemu odloča neodvisno in nepristransko sodišče, ne pa izvršilna oblast. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za drugačno procesno situacijo. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč napotke, razvidne iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 58724/2017-226 z dne 24. 7. 2018 sprožilo postopek za odvezo dolžnosti varovanja tajnosti po prvem odstavku 235.a člena ZKP kot to izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa navedenih v točki 6 obrazložitve. Namestnica generalnega direktorja policije zahtevi ni ugodila, zato je vodja kazenskega oddelka na Višjem sodišču v Ljubljani s sklepom SuZ 130/2018 z dne 26. 10. 2018, po opravljenem posebnem postopku po določbi 235.a člena ZKP, ugodil zahtevi Okrožnega sodišča v Kranju tako, da se priče B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F. odvežejo dolžnosti varovanja tajnosti podatkov glede vprašanja, s kakšnimi podatki je razpolagal kriminalist F. F., ko so policisti Specializirane enote za nadzor državne meje (SENDM) dne 28. 12. 2017 ustavili vozilo BMW reg. št. X, ki ga je vozil obtoženi in s katerimi podatki so bili policisti B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. seznanjeni, posredovani pa so jim bili od priče F. F. Glede kriminalista F. F. je bilo odločeno, da lahko izpoveduje izključno v obsegu, ki se nanaša na predkazenski postopek zoper A. A., ne pa tudi glede drugih osumljencev, pri čemer je ta omejitev veljala tudi za podatek glede teka predkazenskih postopkov v tujih državah. Nadalje je sodišče prve stopnje želelo pridobiti tudi podatke, s katerimi je razpolagal kriminalist F. F. in sicer odredbe pristojnih organov tožilstva in sodišča izdanih v predkazenskem postopku zoper obtoženega A. A., ki so se nanašali na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po potrebi tudi anominiziranih in vsebinsko reduciranih, da bi se zadostilo omejitvam, ki jih glede odveze dolžnosti varovanja tajnosti za priče začrta sklep vodje kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 10. 2018. Temu delu zaprosila ni bilo ugodeno s pojasnilom, da dokument vsebuje tajne podatke, ki so še vedno označeni s stopnjo tajnosti „interno“ in se jih trenutno ne more uporabiti v kazenskem postopku, pogoji za preklic tajnosti podatkov pa v konkretnem primeru še niso podani. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge o nezmožnosti izvedbe predlaganih dokazov, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Ne gre prezreti, da iz odgovora generalnega direktorja policije izhaja, da zoper določene osebe še vedno potekajo prikriti preiskovalni ukrepi in da je to razlog, zakaj odredb ne posredujejo sodišču prve stopnje. Glede na povedano zatrjevane kršitve obtoženčeve pravice do razbremenilnega dokazovanja, pravice iz 1. in 3. alineje 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena EKČP, četrtega odstavka 15. člena in 23. člena Ustave RS niso podane.

7. Pritožniki zatrjujejo kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ker so v trenutku ustavitve vozila A. A. obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obdolženi izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in bi moral biti obdolženec v trenutku, ko je bil kot voznik avtomobila, za katerega je obstajal sum, da ima prirejen prostor za tihotapljene prepovedane droge, poučen v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP. Pritožniki svoje pritožbene navedbe utemeljujejo z veljavno ustavno in sodno prakso, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-134/97 z dne 14. 3. 2002, sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 58301/2012 in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 47484/2012. Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrača, saj gre v zgoraj navedenih odločbah za drugačno dejansko in procesno situacijo kot v inkriminiranem primeru. V odločbi Ustavnega sodišča Up 134/97 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s pravnim poukom obdolženki, da ji je v primeru priznanja krivde lahko izrečena nižja kazen, kršilo pravico do molka in domnevo nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki dalo pravni pouk, v katerem jo je opozorilo, da se ni dolžna zagovarjati niti odgovarjati na vprašanja, da ima pravico do zagovornika, da mora do konca kazenskega postopka sporočiti vsako spremembo prebivališča, ter jo hkrati opozorilo, da je priznanje olajševalna okoliščina, ki se lahko upošteva pri odmeri kazni, kar je vplivalo na pritožničino odločanje o tem, ali in kaj povedati. S takšnim pravnim poukom, je bila pritožnica spravljena v skušnjavo, odločati se je morala namreč še o dodatni stvari sodelovati s sodiščem ali ne. Obljubljena nagrada, to je nižja kazen, ki jo je pritožnica pričakovala celo v obliki pogojne obsodbe, je nedvomno povečala možnost odločitve v smeri priznanja, s čimer se je zmanjševala možnost samostojne in neodvisne odločitve. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 58301/2012 z dne 31. 3. 2016 izhaja, da so v trenutku razgovora policistov z osumljenim bili podani razlogi za sum, da naj bi slednji storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, saj so policisti že razpolagali z dvema kazenskima ovadbama oškodovanih družb, vendar policija osumljenca pred začetkom zbiranja obvestil ni poučila o njegovih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Odločba Višjega sodišča v Celju III Kp 47484/2012 pa se nanaša na kršitev privilegija zoper samoobtožbo v davčnem postopku, pri čemer je bila pritožba zagovornikov zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu obrambe po izločitvi dela zapisnikov o davčnem inšpekcijskem nadzoru, zavrnjena iz razloga, ker začne privilegij zoper samoobtožbo v skladu z ustavno sodno prakso obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja. V izpostavljenem postopku je osredotočenost suma nastopila šele po tistem, ko je obdolženec že podal svojo izjavo oziroma pojasnilo davčni inšpektorici. Ob kratki predstavitvi odločb na podlagi katerih pritožniki utemeljujejo predlog za izločitev dokazov z navedbo, da gre za identično procesno situacijo, je potrebno ugotoviti, da je takšno pritožbeno naziranje pritožnikov napačno.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivim in argumentiranim razlogom izpodbijanega sklepa, da je do zaustavitve osebnega vozila BMW reg. št. X dne 28. 12. 2017 prišlo s strani policistov SENDM in sicer na pobudo F. F. iz Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Navedeno izhaja iz izpovedb prič G. G., H. H., D. D., Č. Č. in E. E. ter F. F. Policisti SENDM so skladno izpovedali, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da so prejeli navodilo o zaustavitvi predmetnega vozila, pri čemer so razpolagali zgolj s smerjo vožnje predmetnega vozila, znamko in registrsko oznako vozila, ne pa tudi z podatki o vozniku. Ta del izpovedbe prič je potrjen tudi z izpovedbo F. F. Slednji je izpovedal, da policistom SENDM pred zaustavitvijo vozila ni povedal o predkazenskem postopku, ki ga je vodil NPU, saj je želel, da je ustavitev vozila čim bolj avtentična. F. F. je izpovedal, da so od septembra aktivno iskali to vozilo. Predmetnega dne so dobili podatek, da se vozi na slovenskih cestah, zato so policistom SENDM naročili naj vozilo ustavijo in kontrolirajo, pri čemer so jim povedali le podatke o vozilu in smeri vožnje. Skupno izpovedbam policistom SENDM je, da so po zaustavitvi vozila ob kontroli dokumentov obtoženega A. A. in ob poizvedbah preko Centra za sodelovanje varnostnih organov (CSVO) M., ali gre morda za vozilo, ki je bilo odtujeno, ugotovili da je bila ta oseba s tem vozilom pred približno enim tednom v Nemčiji obravnavana in že dobljena pri tihotapljenju prepovedane droge v skritem delu vozila. Poizvedbe preko M. je naredil B. B., ki je po zasegu najdenih predmetov, obtožencu odvzel prostost in ga poučil o pravicah, zadevo pa je nato prevzel kriminalist NPU F. F. 9. Pritrditi je pritožnici, da so v trenutku zaustavitve vozila zoper obtoženca bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi. Kljub temu pa kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, policisti SENDM v trenutku zaustavitve vozila niso o predkazenskem postopku, ki je tekel zoper obtoženca, vedeli ničesar, saj so ob zaustavitvi vozila imeli le podatke o vozilu in smeri vožnje, torej niso delovali kot podaljšana roka NPU, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz izpovedbe F. F. je razvidno, da so zoper obtoženega A. A. in ostale soobdolžene tekli prikriti preiskovalni ukrepi od septembra 2007 dalje. Zoper A. A. je tekel ukrep tajnega opazovanja in ukrep nadzora elektronskih komunikacij. F. F. je izpovedal, da je bil predmetni avto na podlagi kontrole cestninjenja zaznan po različnih evropskih državah. Iz izsledkov kontrole telefona obtoženega A. A. so ugotovili, da obtoženi A. A. telefonov, na katerih so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi med nahajanjem v tujini, ni uporabljal, zato ga policisti niti niso mogli nadzorovati. Prepričljiva je tudi izpovedba F. F. v delu, ko izpoveduje, da mu ni bilo znano, da je bilo predmetno vozilo predhodno ustavljeno v Nemčiji, saj so ga o tem seznanili šele policisti SENDM. V kolikor bi NPU s tem podatkom razpolagal že pred zaustavitvijo vozila, bi to okoliščino uporabil pri predlogu za podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov, saj predlogu NPU za podaljšanje tega ukrepa ni bilo ugodeno. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kriminalist NPU F. F. v kritičnem času ni mogel vedeti, kdo vozi predmetno vozilo, saj je navedeno vozilo uporabljalo več obdolžencev, med drugim sicer tudi obtoženi A. A. Zato je tudi logično, da se NPU ni odločil za realizacijo in razkritje prikritih preiskovalnih ukrepov, pač pa je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogih in pooblastilih policije (ZNPPol) upravičeno zaprosil policiste SENDM, da kontrolirajo predmetno vozilo, kar so upoštevajoč pooblastilo iz 4. člena ZNPPol v povezavi s 35. členom ZNDM-2 tudi storili. Policisti SENDM so namreč na območju PU Kranj predmetnega dne opravljali naloge po 4. členu ZNPPol, med katere spada preprečevanje, odkrivanje in preiskovalnje kaznivih dejanj in odkrivanje ter prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Policisti SENDM imajo namreč pooblastila po ZNDM-2 in vsa pooblastila, ki jih dajeta ZNPPol in ZKP. Med drugim je v 35. členu ZNDM-2 določeno, da zaradi ugotavljanja nedovoljenega vstopa, preverjanja zakonitosti bivanja na ozemlju Republike Slovenije ter preprečevanja in odkrivanja nedovoljenih migracij in čezmejne kriminalitete lahko policisti zoper osebo, za katero okoliščine upravičujejo verjetnost, da je prestopila notranjo mejo, izvajajo izravnalne ukrepe. Upoštevajoč, da je bilo vozilo tujih registrskih tablic ustavljeno na gorenjski avtocesti pri odseku Kranj - zahod, torej v bližini mejnega prehoda, pa je ta verjetnost nedvomno bila podana. Policisti so imeli za svoje ravnanje pooblastilo v 35a. in 35b. členu ZNDM-2, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve.

10. Glede na povedano sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da namen zaustavitve policistov SENDM ni bil v izogibanju kazensko pravnih jamstev kot to očitajo pritožniki, pač pa so policisti SENDM imeli pooblastilo za svoje ravnanje v določbah ZKP, ZNPPol in ZNDM. Ukrepanje policistov SENDM v predkazenskem postopku se tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže kot zakonito, zaradi česar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ob opisanem postopku zaustavitve vozila, ki ga je vozil obtoženi A. A., in ob izvedenem postopku na podlagi 35a. in 35b. člena ZNDM-2 ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, zato ne gre za nedovoljene dokaze in je bilo pritožbo zagovornikov obtoženca kot neutemeljeno zavrniti.