Jedro

Dokazni predlog mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predlaganim dokazom zatrjevano lahko ugotovi. Zgolj izraženo mnenje o tem, kako se sodišče lahko seznani z dejstvi, pomembnimi za odločanje o zadevi, tem merilom ne ustreza in zato ni dokazni predlog.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojenega F.T. s sodbo z dne 17.10.2000 spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ-77. Na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 53. člena KZ-77 določilo kazen 8 mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga tudi "obravnavo vsebine primera" po določilu 427. člena ZKP in zato zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da pomeni konkretni primer zgolj drobec razmerja med obsojenčevo taščo in oškodovancem A.M., ki da sta v dolgoletnem sporu zaradi dediščine, da je "v demonstraciji nesoglasja z rabo bivše domačije" oškodovanec na pot, ki vodi preko njegove parcele, večkrat nastavljal kakšne ovire in da je višek takih aktivnosti dosegel "spornega" dne, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za trditve, da je oškodovanec pričakoval, da bo moral obsojenec umakniti ovire, da je bil ob prihodu obsojenca oborožen z motiko in nožem ter da ju je hotel uporabiti, ker da ju v nasprotnem ne bi imel pri sebi. Lastno dokazno presojo ponuja vložnik tudi, ko navaja, da je bilo oškodovančevo obnašanje drugačno, kot sta zatrjevala oškodovanec in njegova žena, da je bil oškodovanec napadalec in da se je obsojenec zgolj branil pred oškodovančevim napadom in da je pojasnil, zakaj je pri tem morda lahko prišlo do poškodbe oškodovanca. Dejansko stanje izpodbija vložnik tudi z navedbo, da obstaja dvom o okoliščinah "zadobitve poškodbe oziroma zloma, ko le-ta ni na efekten način poiskal zdravniške pomoči" in da sodišče s pomočjo izvedenca medicinske stroke ni preizkusilo, da je oškodovanec dobil poškodbe na način, kot ga zatrjuje. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi, izraža obsojenčev zagovornik tudi z navedbo, da je ugotovitev, da oškodovanec obsojencu ni grozil, prilagojena oškodovančevemu izpovedovanju in da je iz neobrazloženih razlogov sodišče v celoti ignoriralo obsojenčevo verzijo dogajanja, da je sklepanje, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom posledica napačne presoje dejanskega stanja, ker da obsojenec oškodovanca ne bi poškodoval že zaradi odnosa, ki da ga ima do starejših oseb in da bi to že zdavnaj storil, če bi ga res hotel poškodovati, "v zvezi s katerokoli drugo relacijo vznemirjanja", s katerim oškodovanec obsojencu onemogoča uporabo "domačije". Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena ZKP, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčev zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je pobliže sploh ne opredeli. Zato utemeljenosti zahteve v tem obsegu sploh ni mogoče preizkusiti.

Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma teh razlogov sploh ni, "v vsebini sodnega spisa pa je tudi nasprotje v izpovedbah, danih v postopku". Kot očitek te kršitve je mogoče razumeti tudi zatrjevanje, da pravnomočna sodba ne obrazlaga niti skrajne sile niti silobrana in da je zato, četudi bi obveljala oškodovančeva različica dogajanja, obrazložitev nesklepčna. Glede te procesne kršitve ostaja vložnik na ravni splošnih zatrjevanj, ki jih v ničemer ne konkretizira, zato njihove utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti. Ko pa sodišču očita, da ni obrazložilo niti skrajne sile niti silobrana, vložnik ne izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče ugotovilo v pravnomočni sodbi, marveč iz lastnega videnja dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zatrjevane kršitve ni mogoče uspešno uveljavljati.

Prav tako se ni mogoče strinjati z vložnikom, ko zatrjuje, da ni utemeljeno stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da obsojenec ni podal dokaznih predlogov zaradi ugotavljanja siceršnjih razmer med strankama ter da je zato v obsojenčevo škodo "navzoča" tudi kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.6.1999 (listovna št. 52), je obsojenčev zagovornik, pozvan, naj se izjavi o dokaznih predlogih, ki jih je pred tem podala državna tožilka, navedel, da se ne protivi izvedbi omenjenih dokazov, in da meni, da se sodišče o stanju obravnavane zadeve lahko seznani s pribavo pravdnih spisov, ki se nahajajo na tukajšnjem sodišču. Dokazni predlog mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predlaganim dokazom zatrjevano lahko ugotovi. Zgolj izraženo mnenje o tem, kako se sodišče lahko seznani z dejstvi, pomembnimi za odločanje o zadevi, tem merilom ne ustreza in zato ni dokazni predlog. Glede na to, da obsojenčev zagovornik izvedbe dokazov, ki jih zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, sploh ni predlagal, na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega F.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni F.T. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.