Jedro

Položaja odločanja sodnika v istem postopku o istem vprašanju na isti stopnji sojenja ureditev izločitvenega razloga iz 5. točka 70. člena ZPP ne zaobjema.

To, da so višji sodniki v predhodnem pritožbenem postopku v isti zadevi že odločali o istem vprašanju, ki se ponovno sproža v novem pritožbenem postopku v istem gospodarskem sporu, samo zase glede na predstavljena merila ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.

Dejstvo, da je sodnik sprejel za pritožnika neugodne procesne odločitve, samo zase ne nakazuje na pomanjkanje nepristranskosti, četudi se, pravno gledano, morda ni mogoče strinjati s sprejetimi procesnimi odločitvami sodnika. Pomembno je, da sprejete odločitve in njihova utemeljitev ne razkrivajo posebnega odnosa do stranke. Za ovrženje domneve o nepristranskosti morajo tako obstajati močnejši dokazi, kot so očitki o nepravilnostih pri sojenju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Kopru zavrnil zahtevo tožene stranke za izločitev višjih sodnikov mag. Jane Petrič, mag. Gorazda Hočevarja in Tatjane Markovič Sabotin (v nadaljevanju višji sodniki). Kot je razvidno iz zahteve za izločitev, je bila podana v gospodarskem sporu, ki se obravnava pod opravilno številko I Pg 350/2021. 2. Tožena stranka v pritožbi utemeljuje, da odločanje teh sodnikov pri izdaji sklepa Višjega sodišča v Kopru Cpg 96/2021 z dne 4. 11. 2021, ki je bil izdan v gospodarskem sporu I Pg 350/2021 v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe (zaradi pomanjkanja prvnega interesa), pomeni _de facto_ odločanje pred nižjim sodiščem glede istega vprašanja. Zato gre za (izločitveni) razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka v pritožbi zoper (sedaj) meritorno odločitev (sodbo sodišča prve stopnje) ponovno podaja ugovore glede obstoja pravnega interesa tožeče stranke in bodo tako višji sodniki pri odločanju ponovno odločali (med drugim) tudi o vprašanju pravnega interesa, pri čemer bodo vezani na prej navedeni pravnomočni sklep. Poleg tega utemeljuje, da so višji sodniki pri sprejetju prej navedene odločitve odstopili od ustaljene in enotne sodne prakse brez ustrezne obrazložitve (in s tem kršili ustavno pravico tožene stranke do enakega varstva pravic) ter presegli določbe ZPP, kar je že samo po sebi zadostna podlaga za obstoj dvoma v njihovo nepristranskost. Zato je podan (odklonitveni) razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Poudarja, da naj bi višji sodniki pri prej navedenem sklepu Cpg 96/2021 z dne 4. 11. 2021 spregledali njen odgovor na pritožbo. Izpodbijanemu sklepu očita tudi dve kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Predsednik Višjega sodišča v Kopru je namreč razloge za zavrnitev očitka, da naj bi višji sodniki pri sprejetju sklepa Cpg 96/2021 z dne 4. 11. 2021 spregledali obrazložen odgovor na pritožbo tožene stranke, navedel. Sklepanje, da iz očitka o spregledu vloge (še) ne sledi dvom o nepristranskosti višjih sodnikov, ni samo s sabo v nasprotju, saj obstoj tovrstne procesne kršitve sam zase ni zadosten indic o dvomu v nepristranskost sodnika (gl v nadaljevanju). Predsednik sodišča se je z zapisom, da ob odločanju o zahtevi za izločitev ni dopustno presojati vsebinske pravilnosti odločitve, opredelil do očitkov glede (neutemeljenega) odstopa od sodne prakse, naslovljenih na sklep Cpg 96/2021. Trditve o domnevni nepravilnosti teh razlogov pa ne utemeljijo navedene procesne kršitve. Prav tako tega očitka tudi ni mogoče utemeljiti z navajanjem, da je izpodbijani sklep obrazložen na dveh straneh, medtem ko ima zahteva za izločitev sodnikov devet strani.

5. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.1 Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj takega postopka.2 Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.3 Najpomembnejši institut za zagotavljanje neprostranskosti sojenja na zakonski ravni je institut izločitve sodnika. Ustava v drugem odstavku 23. člena namreč vsakomur zagotavlja, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom. Vendar v primerih, v katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, je treba sodnika izločiti iz odločanja v konkretni zadevi in na ta način zagotoviti, da bo sojenje ustrezalo zahtevi po nepristranskosti.4

6. ZPP v 70. členu določa razloge za izločitev sodnikov. V 5. točki tega člena je kot izločitveni razlog navedeno sodelovanje sodnika v isti zadevi v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. V 6. točki tega člena so odklonitveni razlogi opredeljeni z generalno klavzulo. Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Te so podane, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da ni mogoče izključiti pristranskosti (subjektivni test), ali da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test).5 Pri tem ni odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, pač pa mora biti dvom o nepristranskosti sodišča upravičen v objektivnem smislu.6

7. Tožena stranka ne navaja, da bi katerikoli od sodnikov, na katere naslavlja zahtevo za izločitev, sodeloval v postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč očitek »sodelovanja višjih sodnikov na nižji stopnji« utemeljuje z njihovim sodelovanjem pri izdaji razveljavitvenega sklepa Cpg 96/2021 z dne 4. 11. 2021. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in je razvidno tudi iz priloženega spisa Pg 350/2021, je senat višjih sodnikov s sklepom Cpg 96/2021 z dne 4. 11. 2021 (red. št. 171) odločil o pritožbi tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njeno tožbo. Višji sodniki so torej ne samo formalno, temveč tudi dejansko, odločali v postopku pred sodiščem druge, torej iste stopnje. Dejstvo, da so zavzeli nasprotno stališče kot sodišče prve stopnje, tega ne spreminja. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Izločitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP, torej ni podan. Že zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 51/2020, II Ips 227/2018 z dne 11. 12. 2020, kjer je sodnica, katere izločitev se je zahtevala, v povezani zadevi sodila na prvi stopnji.

8. Vrhovno sodišče dodaja naslednje. Besedna razlaga 5. točke 70. člena ZPP v kontekstu hierarhične strukture sodišč različnih stopenj v državi in v ZPP jasno urejene funkcionalne pristojnosti sodišč različnih stopenj v pravdnem postopku (prim. 30. člen in nasl. členi ZPP) razpira domet pravila na docela nedvoumen način. Besedila, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, »če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred sodiščem nižje stopnje […],« v navedenem širšem kontekstu ni mogoče razumeti drugače, kot da ureja položaj sodelovanja sodnika, kadar je najprej sodeloval v postopku pred sodiščem nižje stopnje in naj bi nato sodeloval tudi v postopku pred sodiščem višje stopnje. Položaja odločanja sodnika v istem postopku o istem vprašanju na isti stopnji sojenja ureditev izločitvenega razloga iz 5. točka 70. člena ZPP ne zaobjema. Pritožbene navedbe, da argumenta namenske in logične razlage razpirata drugačen pomen te določbe, sta pavšalna. Nanje Vrhovno sodišče ne more konkretno odgovoriti. Enako velja za očitek formalističnega pristopa, ki ga pritožnica naslavlja na izpodbijani sklep v pogledu razlage 5. točke 70. člena ZPP.

9. Navedbe tožene stranke v zvezi s ponovnim odločanjem sodnikov o obstoju pravnega interesa tožeče stranke, o katerem so se sodniki že izrekli v razveljavitvenemu sklepu Cpg 96/2021, bi lahko bile upoštevne pri presoji na podlagi 6. točke 70. člena ZPP. Vrhovno sodišče je, sklicujoč se na prakso Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP),7 namreč že zavzelo stališče, da sodelovanje sodnika v dveh različnih postopkih na isti stopnji sojenja, ki se nanašata na isti sklop dejstev oziroma isti historični dogodek, v določenih okoliščinah lahko vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti v drugem postopku, pri čemer je treba upravičenost takšnega očitka presojati posamično od primera do primera.8 V praksi ESČP je zaslediti, da je bil ta vidik odločilen, tudi v primerih, ko ni šlo za odločanje v dveh kazenskih postopkih, temveč za prepletenost drugih postopkov.9 Okoliščine, ki so lahko pomembne, so: - podobnost obravnavanih vprašanj v prvem in drugem postopku;10 - narava in obseg vloge sodnika v obeh postopkih; - omenjanje pritožnika v prvi sodbi in opredelitev do njegove vloge v presojanem dogodku; - celostna nova presoja v drugem primeru in obravnava novih dokazov; - (ne)vezanost sodnika na odločitev iz prvega postopka.11

10. To, da so višji sodniki v predhodnem pritožbenem postopku v isti zadevi že odločali o istem vprašanju, ki se ponovno sproža v novem pritožbenem postopku v istem gospodarskem sporu, samo zase glede na predstavljena merila ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Četudi drži, da so se sodniki že izrekli o obstoju pravnega interesa tožečih strank v razveljavitvenemu sklepu Cpg 96/2021, to ne pomeni, da so na to svojo odločitev vezani na način, da bi jih ta, predhodna odločitev odvezovala soočenja z ugovori tožene stranke iz sedaj obravnavane pritožbe in ustreznega odgovora nanje.

11. Domnevne nepravilnosti pri sojenju se v pravni državi naslavljajo v pravnih sredstvih zoper sodne odločitve. Smisel instituta izločitve sodnikov, ki je urejen na zakonski ravni, ni odpravljati domnevnih napak pri sojenju, temveč, kot je že bilo obrazloženo, zagotavljanju uresničevanja ustavne zahteve nepristranskega sojenja (prim. prvi odstavek 23. člena Ustave) Glede na navedeno za odločitev o izločitvi sodnika ne zadošča očitek o nepravilnosti pri sojenju, saj so za njihovo odpravo na voljo druga (redna in izredna) pravna sredstva.12

12. Do dokaza o nasprotnem se domneva, da je sodnikova nepristranskost podana.13 ESČP v okviru subjektivnega testa (med drugim) ugotavlja, ali je iz ravnanja sodnika mogoče sklepati na sovražnost ali nenaklonjenost iz osebnih razlogov.14 Dejstvo, da je sodnik sprejel za pritožnika neugodne procesne odločitve, samo zase ne nakazuje na pomanjkanje nepristranskosti, četudi se, pravno gledano, morda ni mogoče strinjati s sprejetimi procesnimi odločitvami sodnika. Pomembno je, da sprejete odločitve in njihova utemeljitev ne razkrivajo posebnega odnosa do stranke. Za ovrženje domneve o nepristranskosti morajo tako obstajati močnejši dokazi, kot so očitki o nepravilnostih pri sojenju.15

13. Očitki predlagateljice ne sežejo dlje od očitkov o nepravilnem postopanju sodnikov, katerih izločitev je zahtevala. Zato ne utemeljijo sklepanja o neprimernem odnosu teh sodnikov do nje.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka(prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/05 z dne 29. 9. 2005. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 . 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 48/2019 z dne 28. 11. 2019. 5 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve, U-I-20/07, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, 47. točka obrazložitve, sodbi ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, 60. točka obrazložitve, ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 38. in 39. točka obrazložitve ter sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018 in I Up 214/2010 z dne 19. 8. 2010. 6 Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve. 7 Prim. sodba ESČP v zadevi OOO »Vesti« in Ukhov proti Rusiji z dne 30. 5. 2013 v tč. 76 in 77 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. Gl. tudi L. Recek, Nekaj stališč ESČP o enem od vidikov pravice do nepristranskega sojenja, Odvetnik 100, št. 2/2021, str. 34 do 38. 8 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Cpg 11/2022 z dne 14. 9. 2022. 9 Prim. zadeve ESČP: sklep v zadevi Delage in Magistrello proti Franciji z dne 24. 1. 2002, sodba Lindon, Otcakovsky-Laurens in July proti Franciji z dne 22. 10 2007, sodba v zadevi Fatullayev proti Azerbaijan z dne 22. 4. 2010, tč. 135 – 138, sodba v zadevi OOO »Vesti« in Ukhov proti Rusiji, tč. 80 in 83, pa tudi npr. sodba v zadevi Stoimenovikj and Miloshevikj proti Severni Makedoniji z dne 25. 3. 2021. 10 V zadevi Delage in Magistrello proti Franciji. 11 V zadevi OOO »Vesti« in Ukhov proti Rusiji, tč. 79 -81. 12 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča sklep Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018 in Cp 48/2019 z dne 28. 11. 2019. 13 Prim. sodbe ESČP v zadevah Hauschildt proti Danski z dne 24. 5. 1989, tč. 47, Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005, tč. 119, Micallef proti Malti z dne 15. 10. 2009, tč. 94. 14 Prim. sodbi ESČP v zadevah De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, tč. 25 in Micallef proti Malti, tč. 94. 15 Prim, sodbo ESČP v zadevi Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji (št. 2) z dne 14. 1. 2020, tč. 430.