Jedro

V tem postopku je kot tožena stranka sodelovala Republika Slovenija (pravilno zastopana po državnem odvetništvu), zoper njo se tudi glasi sodba. Res je v tožbi navedeno, da naj bi bila tožena stranka Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ljubljani, Miklošičeva 5, 1000 Ljubljana. Vendar pa lahko napako, storjeno v tožbi, s pravilno navedbo svojega naziva popravi tudi tožena stranka, kar se je v zadevi tudi zgodilo. Dejstvo, da je bilo (v postopku osebnega stečaja) tudi navedeno Okrajno sodišče v Ljubljani, pa pri stranki, kot je Republika Slovenija, ki ima edina procesno in pravdno sposobnost, po ustaljeni sodni praksi pomeni le, da je s tem označeno, iz katerega razmerja izhaja terjatev, ki jo sicer uveljavlja Republika Slovenija ali proti kateri se uveljavlja določena terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do prve tožnice v višini 55,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od začetka stečajnega postopka, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, St 000/2017, to je od 24.7.2018 dalje do plačila, in (II.) tožnikom naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 244,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili prva in druga tožnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožnici navajata, da je izpodbijana sodba nezakonita, protispisna, v njej je polno grobega izkrivljanja prava, listinskih dokazov in dejstev. Materialno pravo naj bi bilo uporabljeno napačno, zlasti še tretji odstavek 17. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, Zakon o prijavi prebivališča, Uredba EC/2015/848, zagrešenih naj bi bilo več bistvenih kršitev ZPP, zlasti še njegove določbe 81. člena, tretjega odstavka 18. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo brez izvedbe naroka, česar pritožba ne napada. Ker je ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, tudi ni presojalo predloženih dokazov, česar pritožba prav tako ne izpodbija. Glede na navedeno absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ne more biti podana. Vsebine listin sodišče prve stopnje (zaradi nespornega dejanskega stanja) sploh ni povzemalo, prav tako pa tudi ni nobenega zapisnika in zvočnega snemanja, saj se narok za glavno obravnavo ni izvedel. 7. Sklep o začetku postopka osebnega stečaja je pravnomočen, le v postopku zaradi insolventnosti bi lahko prišlo do kršitev 17. člena ZFPPIPP, nikakor pa ne v pravdnem postopku, ki je posledica prerekanja terjatve, ki jo je postopku osebnega stečaja prijavila tožena stranka. Ali je prišlo do kršitve v postopku osebnega stečaja ob izdaji sklepa o začetku postopka osebnega stečaja, se v pravdnem postopku ne more presojati. Kot jasno izhaja iz izpodbijane sodbe, je sklep o začetku postopka osebnega stečaja pravnomočen, nanj pa so zato vezana tudi sodišča. Te pritožbene trditve oziroma navedbe, enako tudi navedbe o kršitvi Uredbe EC/2015/848, se lahko nanašajo le na postopek osebnega stečaja, niso pa bile storjene v tem pravdnem postopku in tudi niso mogle biti.

8. Zato vsekakor ne drži, da v tem pravdnem postopku tožniki niso izpodbijali zakonitosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja. Že v tožbi so tožniki trdili, da bi bilo treba stečajni postopek ustaviti. Tudi pritožbene navedbe merijo na nepravilnosti, do katerih naj bi prišlo s postopku osebnega stečaja. Pravdno sodišče je moralo upoštevati (pravnomočno) pravno dejstvo, da nad prvo tožnico teče postopek osebnega stečaja, ki je bil začet s sklepom z dne 24. 7. 2018, kar izhaja tudi iz navedb v pritožbi, tožniki pa so to navedli tudi že v tožbi. Nenazadnje, če bi prva tožnica menila, da nad njo ne teče postopek osebnega stečaja, tudi ne bi prerekala terjatve toženke, prav tako tudi ne bi vložila obravnavane tožbe.

9. Kršitve tretjega odstavka 18. člena ZPP (ta se nanaša na položaje, ko za odločanje o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije), do katere naj bi prišlo v tem pravdnem postopku, pritožba ne konkretizira. Če je do take kršitve prišlo v postopku osebnega stečaja, je to treba uveljaviti v stečajnem postopku; ali je torej sodišče v Republiki Sloveniji pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja, se lahko presoja le v tistem stečajnem postopku, pravdno sodišče, kot že obrazloženo, pa je vezano na (pravnomočno) pravno dejstvo, da je bil postopek osebnega stečaja začet v Republiki Sloveniji in se s tem (zaradi pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja) v nobenem drugem sodnem postopku ni dopustno več ukvarjati. Za obravnavano pravdno zadevo pa je pristojno sodišče, ki je o zahtevku tudi odločilo. Tožena stranka je Republika Slovenija, zato je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Nenazadnje pa so tožniki tožbo vložili pred tem sodiščem in od njega pričakovali odločitev o sporu.

10. Tudi kršitve 81. člena ZPP, ki bi bila storjena v obravnavani pravdni zadevi, pritožba ne konkretizira. V tem postopku je kot tožena stranka sodelovala Republika Slovenija (pravilno zastopana po državnem odvetništvu), zoper njo se tudi glasi sodba. Res je v tožbi navedeno, da naj bi bila tožena stranka Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ljubljani, Miklošičeva 5, 1000 Ljubljana. Vendar pa lahko napako, storjeno v tožbi, s pravilno navedbo svojega naziva popravi tudi tožena stranka, kar se je v zadevi tudi zgodilo. Dejstvo, da je bilo (v postopku osebnega stečaja) tudi navedeno Okrajno sodišče v Ljubljani, pa pri stranki, kot je Republika Slovenija, ki ima edina procesno in pravdno sposobnost, po ustaljeni sodni praksi pomeni le, da je s tem označeno, iz katerega razmerja izhaja terjatev, ki jo sicer uveljavlja Republika Slovenija ali proti kateri se uveljavlja določena terjatev.

11. Terjatev, ki jo je v postopku osebnega stečaja nad prvo tožnico prijavila tožena stranka, je terjatev za plačilo sodne takse v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 699/2016, kar je bilo navedeno že v tožbi. V tožbi je tudi trditev, da tožnikom ni znan čas nastanka terjatve. Ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da gre za taksno obveznost prve tožnice na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 (po katerem mora sodne takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotna stranka), o čemer je izvršilno sodišče sklep izdalo 4. 1. 2018, tožniki temu niso nasprotovali. Navedli so le, da je ta sklep postal pravnomočen šele po začetku postopka osebnega stečaja nad prvo tožnico, s čimer bi po njihovem stališču šele nastala taksna obveznost in s tem terjatev tožene stranke.

12. Relevantna dejstva tako niso bila sporna. Taksna obveznost prve tožnice je nastala že, ko je tožena stranka uspela v izvršilnem postopku (prvi in drugi odstavek 15. člena ZST-1). Zato je bilo prvi tožnici plačilo sodne takse Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki je vodilo izvršilni postopek, naloženo s plačilnim nalogom z dne 4.1.2018. Terjatev je tako nastala že tedaj, ne pa šele s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru proti plačilnemu nalogu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se s pravnomočnostjo odločitve o sodni taksi pridobi le izvršilni naslov za to terjatev, v stečajnem postopku pa se lahko prijavi tudi terjatev, o kateri še ni pravnomočno odločeno. S tem pa je podalo tudi vse potrebne razloge, ki so jasni, niso sami s sabo v nasprotju, temeljijo pa na nespornih dejstvih. Zato tudi ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Višje sodišče tudi dodaja, da morajo v skladu s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP, katerega pravila se na podlagi prvega odstavka 383. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo tudi za postopke osebnega stečaja, upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, torej vse terjatve, nastale do dneva izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Terjatev je nastala najkasneje v januarju l. 2018 (z izdajo oziroma s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi plačila terjatve), to pa je pred dnevom izdaje sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad prvo tožnico (ta je bil začet s sklepom z dne 24.7.2018, kot navajajo tožniki že v tožbi). Pravne posledice začetka stečajnega postopka namreč nastanejo že z začetkom dneva objave oklica o začetku stečajnega postopka (primerjaj prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP), ena od pravnih posledic za terjatve upnikov pa je tudi dolžnost prijave terjatve iz 296. člena ZFPPIPP. Terjatev je bila pravilno prijavljena, za prijavo terjatve pa je upravičena le Republika Slovenija (kar navajajo tudi tožniki, uveljavlja pa se tudi v pritožbi), ki jo je (kot terjatev s področja dela Okrajnega sodišča v Ljubljani) tudi prijavila in ima s tem tudi aktivno legitimacijo v tej pravdi.

14. Pritožba tudi uveljavlja, da bi se moral upoštevati pobot te terjatve z nasprotno terjatvijo prve tožnice iz zadeve opr. št. 0000 VL 5629/2018, kjer je prva tožnica po sklepu sodišča opravljala delo začasne zastopnice dolžnika, o čemer pa sicer sklep še ni bil izdan. Višje sodišče ugotavlja, da tožniki prav nikjer niso navedli, koliko naj bi ta terjatev sploh znašala, prav tako pa nikjer niso podali utemeljitve obstoja te terjatve. V nasprotju s stališčem tožene stranke bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sicer lahko ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ker naj bi prišlo do pobota z nasprotno terjatvijo prve tožnice do tožene stranke iz zadeve 0000 VL 5629/2018. Tak pobot bi se namreč izvedel že po samem zakonu, če bi ta terjatev prve tožnice prav tako nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja, in sicer na podlagi 261. člena ZFPPIPP, s čimer bi terjatev tožene stranke ugasnila.

15. Vendar pa tožniki, kljub opozarjanju tožene stranke, niso zmogli dokaznega bremena o obstoju te terjatve, saj v zvezi s tem niso predložili prav nobenega dokaza, niti sam stroškovnik ni bil vložen v ta spis. Pri tem gre za dokazno listino prve tožnice, ki bi jo zato morala sama vložiti v spis. Še pomembnejše pa je, da tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega bremena v zvezi s to terjatvijo, ki ji je tožena stranka nasprotovala. Čim je tako, pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti niti tega, kolikšna naj bi bila terjatev prve tožnice, kdaj je nastala (če sploh je) in ali je pobot v skladu z določili 261. - 264. člena ZFPPIPP sploh dopusten. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da prvotožnica (pa tudi preostala tožnika ne – ugotovitev višjega sodišča) ni izkazala ne obstoja ne višine nasprotne terjatve. Glede na navedeno tudi ni pomembno, ali bi sklep o stroških začasnega zastopanja že moral biti izdan ali ne, temveč povsem druge stvari – neizpolnitev trditvenega in dokaznega bremena.

16. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pa sploh ni bilo sporno. Prav tako višje sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato bosta morali na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami nositi stroške pritožbenega postopka.