Jedro

Pravdni stranki sta sklenili ustno posojilno pogodbo (prvi odstavek 557. člena ZOR), po kateri toženca kot posojilojemalca zadeva obveznost vrnitve sposojenega denarja v skladu z določbo 562. člena ZOR. To je materialno pravo, ki ga je mogoče uporabiti v obravnavanem primeru glede na dejanske ugotovitve. Te pa so stvar dokazovanja in končne sodne dokazne presoje: tako o tem, pod kakšnimi pogoji je bilo posojilo dano, kot o tem, ali je bilo, ali ni bilo vrnjeno.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati tolarsko protivrednost zneska 1.400 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1991 dalje do plačila. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremenilo, da je toženec dolžan tožnici od dosojenega zneska plačati zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve in sicer od 1.12.1991 dalje do dneva plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Toženec vlaga proti takšni sodbi revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z ugotovitvijo, da toženec tožnici ni vrnil sposojenega denarja, dejansko stanje ni bilo samo zmotno in nepopolno ugotovljeno, temveč je s tem podana tudi kršitev materialnega prava. Tožnica je namreč v trgovini toženčeve žene kupila moped ob dogovoru, da se njegova vrednost v znesku 800 DEM poračuna kot delno vračilo dolga. Malo kasneje pa je toženec tožnici izročil tudi preostanek posojila.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili ustno posojilno pogodbo (prvi odstavek 557. člena ZOR), po kateri toženca kot posojilojemalca zadeva obveznost vrnitve sposojenega denarja v skladu z določbo 562. člena ZOR. To je materialno pravo, ki ga je mogoče uporabiti v obravnavanem primeru glede na dejanske ugotovitve. Te pa so stvar dokazovanja in končne sodne dokazne presoje: tako o tem, pod kakšnimi pogoji je bilo posojilo dano, kot o tem, ali je bilo, ali ni bilo vrnjeno. V postopku na nižjih stopnjah je bila sprejeta dokazna ocena, po kateri tožencu ni uspel dokaz, da je posojeni denar vrnil. Ni dokazal niti tega, da je posojilo bilo delno pokrito z nakupom mopeda, niti tega, da je preostanek vrnil v gotovini. Na revizijski stopnji ni dopustno znova načenjati dokazne ocene (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa poskuša toženec, saj zmotno uporabo materialnega prava izpodbijani sodbi očita zato, ker verjame tožnici, ne pa njemu. Ker tudi preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v postopku na nižjih stopnjah ni pokazal kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo zato treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).