Jedro

Glede na to, da je na podlagi 16. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov tožena stranka le upravljalec zemljišč in v pravnem razmerju le s Skladom, je z analogno uporabo 22. člena ZDen mogoče priti edino do zaključka, da tudi toženka sama ne more obdržati posesti nepremičnin dlje, kot bi jo lahko Sklad.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni nepremičnine, parc. št. 201/5, 201/2, 201/4, 204/2, 198, 199 in 200, vse k.o. R., izprazniti oseb, stvari in živali in jih izročiti v nemoteno posest tožečim strankam. Toženi stranki je tudi v bodoče prepovedalo takšno ali drugačno vznemirjanje lastnikov zgoraj navedenih nepremičnin in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.234,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Pritožnica navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da poseduje nepremičnine brez pravne podlage, nepravilen. Delna odločba o denacionalizaciji je bila izdana dne 31. 5. 2001, torej več kot dve leti po tem, ko je potekel sedemletni rok iz 2. odst. 22. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), kljub temu pa je upravni organ vzpostavil zgolj lastninsko pravico upravičenca na zadevnih nepremičninah. Nadalje pa je v obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnil, da se za toženko položaj ne bo poslabšal, saj tudi v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč nastopa kot zakupnica, le zakupodajalec se bo s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe spremenil. Poleg tega tudi roki iz 22. čl. ZDen ne veljajo absolutno, kar izhaja že iz dejstva, da kljub poteku sedemletnega roka od uveljavitve ZDen, določba 27. člena ZDen še vedno velja in zato tudi sodišča še danes vračajo nepremičnine le v last, ne pa vselej tudi v posest. Končno pa pritožba še navaja, da je vendarle zakonita zakupnica predmetnih nepremičnin, pri čemer neplačevanje zakupnine ne more biti dokaz o neobstoju zakupnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za odločitev upravnega organa, da predmetne nepremičnine vrne le v last, ne pa tudi v posest, je 9. odst. 27. čl. ZDen, po katerem se na zemljiščih za upravičenca vzpostavi le lastninska pravica, kadar zemljiškoknjižno stanje teh zemljišč ni skladno s stanjem v naravi. Takšno neskladje je bilo ob odločanju upravnega organa podano tudi v obravnavani zadevi in je zato njegova odločitev pravilna in zakonita. Tudi odločbe, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka, se opirajo na takšno dejansko stanje in imajo podlago v navedeni določbi ZDen.

Določba 22. čl. ZDen, na katerega se opira tudi izpodbijana sodba, izrecno velja le za zavezanca za vrnitev denacionaliziranih zemljišč, to pa je po 1. odst. 27. čl. ZDen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad). Zato navedena zakonska določba ne pride neposredno v poštev za toženo stranko, ki je na podlagi 16. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: ZSKZ) le upravljalec zemljišč in v pravnem razmerju le s Skladom. Ker pa bi Sklad kot zavezanec za vrnitev lahko imel predmetne nepremičnine v posesti maksimalno do izteka sedemletnega obdobja po uveljavitvi ZDen, to je do 7. 12. 1998, je z analogno uporabo 22. čl. ZDen mogoče priti edino do zaključka, da tudi toženka sama ne more obdržati posesti nepremičnin dlje, kot bi jo lahko Sklad.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je na podlagi ZSKZ med njo in Skladom po samem zakonu nastalo najemno razmerje. Po določbi 2. odst. 17. čl. ZSKZ upravljalci oziroma dejanski uporabniki zemljišč (tožena stranka) sklenejo s Skladom oziroma občino do 30. 6. 1996 bodisi zakupno pogodbo bodisi koncesijsko pogodbo ali pa drugo ustrezno pogodbo za nepremičnine v skladu z zakonom. V 6. odst. 17. čl. pa je določeno, da v kolikor takšna pogodba ni sklenjena v roku, se šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo po samem zakonu, o nerešenih vprašanjih pa na predlog Sklada ali dejanskega uporabnika oziroma zakupnika, odloči sodišče v nepravdnem postopku. Ker toženka ni trdila, da bi s Skladom sklenila kakršnokoli pogodbo, je potrebno upoštevati navedeni zakonski določbi in šteti, da je med Skladom in toženo stranko s 1. 7. 1996 nastalo zakupno razmerje. ZSKZ pogoja plačevanja najemnine, kot to napačno meni sodišče prve stopnje, ne določa. Vendar pa določba 4. odst. 17. čl. ZSKZ določa časovno omejitev trajanja zakupnega razmerja in pri tem napotuje na uporabo predpisov o kmetijskih zemljiščih. Zakon o kmetijskih zemljiščih v 1. odst. 29. čl. določa, da mora doba zakupa ustrezati namenu uporabe zakupnega zemljišča in ne sme biti krajša kot 25 let, če naj rabi zemljišče osnovanju vinogradov, sadovnjakov ali hmeljišča; 15 let, če naj rabi zemljišče osnovanju nasadov hitrorastočih listavcev; in 10 let, če naj rabi zemljišče za druge namene. V predmetni zadevi je potrebno uporabiti slednji, desetletni rok in tako tudi ob tej pravni podlagi velja zaključek, da je tožena stranka že ob vložitvi tožbe nepremičnine zasedala brez pravne podlage, saj je desetletno zakupno razmerje med toženko in Skladom prenehalo dne 30. 6. 2006. Končno pa sodišče druge stopnje le še dodaja, da je lastninska pravica v pravnem redu Republike Slovenije ustavno varovana kategorija (33. čl. Ustave RS) in zato pravo ne more varovati tistega, ki brez pravne podlage zaseda nepremičnino v lasti drugega tudi po preteku vseh razumnih rokov. Tožena stranka je bila že z izdajo odločbe o denacionalizaciji 31. 5. 2001 seznanjena, da je na nepremičninah, ki jih zaseda, vzpostavljena lastninska pravica denacionalizacijskega upravičenca, pa do vložitve tožbe leta 2008 ni niti predlagala, da bi razmerje z lastnikom kakorkoli uredila.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.