Jedro

Določba 425. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je navajala, da kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. V obravnavanem primeru solidarnost ni bila določena v zakonu, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi to bilo določeno v pogodbi oz. sklepu skupščine z dne 16.12.1991; ravno obratno, glede tega sklepa je bilo zatrjevano, da so bile terjatve prvotnega upnika razdeljene na njegova pravna naslednika.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklepa z dne 2.4.1993 in sklepa z dne 1.4.1993 v celoti razveljavilo in tožbena zahtevka tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 174.446,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je družba I.C., d.o.o., razdelila na dve novi družbi in sicer I.C.M., d,o.o., in I.C.I., d.o.o., ter da je v času statusnih sprememb veljavni Zakon o podjetjih določal, da se medsebojna razmerja, ki so nastala s statusnimi spremembami, uredijo s pogodbo. Vendar pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je pogodba, ki jo ureja Zakon o podjetjih in je izrecno imenovana "medsebojna pogodba", vplivala na aktivno legitimacijo tožeče stranke. Pravni naslednici svoje predhodnice (torej družbe I.C., d.o.o.) sta dve novi, zgoraj navedeni družbi in ena od teh je tudi tožeča stranka. V odnosu do tretjih oseb je pri tovrstnem preoblikovanju treba upoštevati načelo solidarnosti. Zakon o podjetjih izrecno določa, da so novo nastala podjetja solidarno odgovorna za obveznosti svojega pravnega prednika. Enako določa tudi Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 30/93 s spremembami), ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V ZGD je določeno tudi, da dokler dolžnik prenosne družbe ni obveščen, kateri izmed družb, ki so udeležene pri delitvi, je dodeljena terjatev do tega dolžnika, lahko ta veljavno izpolni katerikoli izmed njih. Določbe ZGD ne pomenijo odstopa od ureditve, ki je veljala tudi v času Zakona o podjetjih. Gre zgolj za kodificiranje obstoječega stanja. Če sta dva pravna naslednika, potem ne more biti dolžnik v negotovosti, komu bo izpolnil svoj dolg, dokler ni o tem obveščen. Medsebojna pogodba, sklenjena med upniki na tovrsten položaj dolžnika, dokler o tem ni obveščen, ne more vplivati. Če bi se katerakoli terjatev prejšnje družbe v tovrstnih pogodbah izpustila, bi to pomenilo, da nobeden od pravnih naslednikov ne bi mogel vtoževati te terjatve, kar bi bilo pravno nevzdržno. V primeru delitve družb gre torej na strani novih družb skladno z zakonom, ki ureja preoblikovanje gospodarskih družb, za solidarne upnike. Dolžnik izgubi pravico izbrati upnika z vložitvijo tožbe.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je vtoževane terjatve do tožene stranke imela družba I.C., d.o.o., ki se je razdelila na dva nova subjekta, in sicer na družbo I.C.M., d.o.o. (tožeča stranka) in družbo I.C.I., d.o.o. (sklep z dne 19.12.1991). Tedaj veljavni 187. a čl. Zakona o podjetjih je v 3. odst. določal, da se medsebojna razmerja podjetij, ki so nastala s statusnimi spremembami, uredijo s pogodbo. Tožeča stranka ni predložila pogodbe, iz katere bi bilo razvidno, da sta si pravni naslednici prvotnega upnika terjatve razdelili na način, da so sporne terjatve pripadle tožeči stranki. Tožena stranka je trdila, da sta si pravni naslednici prvotnega upnika terjatve razdelili na podlagi sklepa skupščine z dne 16.12.1991 in niti ta sklep ni bil predložen. Uporaba določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) za obravnavani primer ne prihaja v poštev, glede na to, da je ta začel veljati kasneje, po opravljenih statusnih spremembah. Določba 425. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je navajala, da kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. V obravnavanem primeru solidarnost ni bila določena v zakonu, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi to bilo določeno v pogodbi oz. sklepu skupščine z dne 16.12.1991; ravno obratno, glede tega sklepa je bilo zatrjevano, da so bile terjatve prvotnega upnika razdeljene na njegova pravna naslednika.

Načelo solidarnosti je veljalo (enako kot v kasnejši ureditvi po ZGD) le za obveznosti; tako je 2. odst. 187. a čl. Zakona o podjetjih določal, da so podjetja, ki so nastala z delitvijo, solidarno odgovorna za obveznosti podjetij, ki so prenehala obstajati. 426. čl. ZOR, ki je urejal vsebino solidarnosti upnikov pa je v 2. odst. določal, da lahko dolžnik izpolni obveznost upniku, ki ga sam izbere, vse dokler neki upnik ne zahteva izpolnitve. Namen je določbe je varstvo dolžnika, ne pomeni pa hkrati, da lahko tisti upnik, ki ni solidarni upnik, zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da ni v odgovoru na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).