Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo dejansko stanje na dan sojenja 12. januarja 2016. Novo nastalo dejstvo selitve tožnika z družino v novo stanovanjsko hišo maja 2016 presega časovne meje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe z 12. januarja 2016.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se namesto preživnine v znesku „68,00“ EUR za obdobje 13. 11. 2014 do 30. 11. 2015 določi preživnina v znesku „25,11“ EUR mesečno, namesto preživnine v znesku „97,50“ EUR mesečno za obdobje od 1. 12. 2015 do 12. 1. 2016 se določi preživnina v znesku „50,00“ EUR mesečno in namesto preživnine določene v znesku „247,50“ EUR mesečno, določi preživnina v znesku „200,00 EUR“ mesečno.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletno hčer pravdnih strank A. A. predodelilo v varstvo in vzgojo tožniku B. B. (I. točka izreka). Odločilo je, da bodo stiki med hčerko in mamo potekali po dogovoru med njima (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačevanje mesečne preživnine za čas od 13. 11. 2014 do 30. 11. 2015 v znesku 68,00 EUR mesečno, od 1. 12. 2015 do 12. 1. 2016 v znesku 97,50 EUR mesečno, od 12. 1. 2016 dalje pa v znesku 247,50 EUR mesečno (III. točka izreka). V presežku je zahtevek tožeče in tožene stranke zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka). I., II. in V. točka izreka sodbe so postale pravnomočne.

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe (odločitev o preživnini) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je postopalo pristransko in v korist očeta, da ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, ki jih je izvedlo ter jih je selektivno vnašalo v obrazložitev odločbe, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti ter vestne in skrbne presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je bila napravljena brez upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Tudi to predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih potem primerjati med seboj. Sodišče tega ni storilo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je v razlogih navedlo, da tožena stranka določenih stroškov tožeče stranke ni prerekala, zaradi česar je sledilo stroškom, ki jih je navedla tožeča stranka. Tožena stranka je v svojih vlogah kot na zaslišanju povedala, da ocenjuje stroške kot pretirane in previsoke. Jasno je, da tožena stranka ne more prerekati višine stroškov, ki jih je tožnik listinsko predložil. 3. Sodišče je nepravilno ocenilo celotno premoženjsko stanje pravdnih strank. Nepravilno je ocenilo premoženjsko stanje tožnika in njegove stroške. Prezrlo je, da ima tožnik skoraj 100 % večje dohodke kot toženka, pri premoženju toženke je upoštevalo prihodke, ki jih toženka ne dobiva, niti jih ni zmožna pridobiti. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik marca 2016 preselil v hišo skupaj s partnerko in tretjim otrokom in se zato stanovanjski stroški delijo na štiri osebe. Sodišče je nepravilno upoštevalo strošek tožnikovega kredita v višini 669,48 EUR v celoti, pri čemer tožnik ni lastnik nepremičnine, hišo pa je zgradil na parceli nove partnerke. Ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da tožena stranka stroška kredita ni prerekala. Ta je razviden iz listinske dokumentacije, sodišče pa mora strošek pravilno oceniti. Ker je strošek kredita skupno premoženje, na tožnika odpade zgolj polovica, tako, kakor je sodišče upoštevalo pri toženi stranki. Sodišče tudi ni raziskalo dejanskega stanja glede prihrankov tožnika, ki je povedal, da jih ima in da naj sodišče samo vpogleda v bančne izpiske.

4. Sodišče je neselektivno priznalo stroške tožeče stranke. Ocenilo je, da sorazmerni del stanovanjskih stroškov do konca novembra 2015 znaša 115,00 EUR, ti stroški pa odpadejo na mladoletnega otroka. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšni so dejanski stanovanjski stroški, saj tožnik od marca 2016 živi skupaj z novo partnerko in tretjim otrokom v stanovanjski hiši. Ni jasno, kako lahko sodišče oceni stanovanjske stroške le na podlagi ene položnice. Pa tudi pri upoštevanju zgolj ene položnice bi moralo sodišče stroške deliti na štiri osebe. Meni, da je strošek 480,00 EUR letno za obleko pretiran.

5. Sodišče je med dohodki tožene stranke upoštevalo tudi dohodke, ki jih toženka ne prejema, niti ni tožnik trdil, da jih tožena stranka prejema. Sodišče je upoštevalo najemnino 300,00 EUR, ni pa obrazložilo, zakaj je med prihodki upoštevalo tudi najemnino. Tožena stranka stanovanja ne more oddati, saj bi bilo potrebno stanovanje obnoviti. Najemnica v stanovanju plačuje le stroške in tako zmanjšuje obveznosti tožene stranke. Če bi želela tožena stranka izseliti najemnico, bi morala sprožiti ustrezen sodni postopek, ki bi trajal od enega do treh let in bi povzročil dodatne stroške, ki jih toženka ni zmožna kriti. Stanovanje bi ostalo prazno, saj toženka nima sredstev za obnovo, povečala pa bi se toženkina mesečna obveznost za stanovanjske stroške v višini 150,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da toženka sedaj živi sama s partnerjem in so se ji stroški zvišali, saj mora plačevati preživnino za oba otroka. Ves čas postopka je toženki v okviru življenjske skupnosti pomagal njen partner, ki k financiranju njenih otrok ne prispeva in mora toženka dejansko v denarju plačevati celotno preživnino. Če bi toženka plačala preživnino, kakršno je določilo sodišče, bi po plačilu vseh obveznosti toženki ostalo golih 300,00 EUR. Taka odločitev sodišča je nehumana in neživljenjska.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določa 123. člen ZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnini pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje primernega telesnega in duševnega razvoja otroka.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe petnajstletne C. 495,25 EUR mesečno. Preživninsko breme je med preživninska zavezanca razporedilo tako, da mora vsak kriti polovico hčerinih materialnih potreb. Tožena stranka ne sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebe mladoletne hčerke in o tem, kakšne so preživninske zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. (V nasprotni tožbi je postavila zahtevek, da bi plačala 150,00 EUR mesečne preživnine).

10. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita zagrešitev bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih ter naj se je ne bi dalo preizkusiti, kršitev načela kontradiktornosti, in kršitev 8. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi upoštevalo metodološkega napotka, ki ga daje citirano določilo, saj ni navedlo argumentov dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in dokazov ni primerjalo med sabo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

11. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti vsakega izmed izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej ali izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja (primerjaj odločbo VS RS II Ips 477/2003). Poleg tega pritožba konkretno ne navede katerih dokazov in njihove dokazne vrednosti, naj jih sodišče ne bi obravnavalo oziroma ne bi obravnavalo v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP.

12. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da znašajo mesečne preživninske potrebe mld. hčerke pravdnih strank 495,25 EUR. Glede ugotovljenih preživninskih potreb tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša sorazmeren del stanovanjskih stroškov, ki odpade na mladoletno hčer, od konca novembra 2015 115,00 EUR mesečno. Meni, da je izračun sodišča napačen, saj bi moralo sodišče stanovanjske stroške deliti na štiri osebe. Očita tudi, da je sodišče višino stroškov ugotavljalo zgolj z eno položnico. Tudi ocena ene stanovanjske položnice predstavlja dokaz, ob upoštevanju, da tožena stranka konkretno stanovanjskih stroškov ni prerekala, pa je na mestu tudi zaključek sodišča o tem, koliko znašajo mesečno stanovanjski stroški, ki odpadejo na posameznega člana gospodinjstva. Ker je sodišče ugotovilo, da od decembra 2015 dalje v stanovanju skupaj živita le še tožnik in mladoletna hčerka (polnoletna hčerka E. se je preselila v svoje stanovanje), je pravilno razdelilo stanovanjske stroške med dva člana gospodinjstva.

13. Dejstvo, da se je tožnik maja 2016 preselil v novo stanovanjsko hišo, kjer skupaj živi z novo partnerko in novim otrokom ter mladoletno hčerko, ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo dejansko stanje na dan sojenja 12. januarja 2016. Novo nastalo dejstvo selitve tožnika z družino v novo stanovanjsko hišo maja 2016 presega časovne meje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe z 12. januarja 2016(1).

14. Pritožbeno sodišče kot realen ocenjuje strošek obleke in obutve 40,00 EUR mesečno, kolikor je določilo prvostopenjsko sodišče. Toženki, ki v pritožbi izpostavlja, da je strošek za obleko in obutev ocenjen previsoko, pa odgovarja, da je toženka sama zaslišana na naroku izpovedala, da znaša njen letni strošek za obleko in obutev 400,00 EUR (primerjaj zaslišanje toženke na list. št. 51), torej potrebuje petnajstletno dekle vsaj toliko.

15. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo povprečni mesečni prejemki tožnika 1.892,00 EUR, povprečna plača toženke pa 1.032,00 EUR. Glede toženke je upoštevalo tudi, da bi lahko z oddajanjem stanovanja mesečno zaslužila najmanj 300,00 EUR, kolikor je dobivala do leta 2014, ko je po toženkinih navedbah najemnica prenehala s plačevanjem najemnine. Pritožba neutemeljeno napada tako oceno sodišče z navedbo, da najemnine ne prejema niti ne more oddajati stanovanja, ker ni obnovljeno. Dejstvo je, da v stanovanju živi ista najemnica, kot v času, ko je še plačevala najemnino (do 2014). Stanovanje je bilo takrat v enakem stanju kot je sedaj (toženka trdi, da nima denarja za obnovo), najemnica potrditvah toženke najemnine ne plačuje več (pač pa toženki daje ozimnico). Če toženka tako postopanje najemnice sprejema, to ne more iti na škodo plačevanja preživnine. Treba je pojasniti, da pri odločitvi o višini preživnine v okviru zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Preživninska obveznost predstavlja strogo osebno obveznost staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno izpostavilo, da ima tožena stranka možnost prejemati najemnino. Na toženi stranki pa je, če bo to možnost izkoristila.

16. Pač pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da preživninske zmožnosti obeh roditeljev le niso enake. Ob ugotovitvi, da so tožnikovi prejemki 1.892,00 EUR mesečno, toženkini pa 1.330,00 EUR in upoštevaje njune mesečne obveznosti, njune preživninske zmožnosti niso in ne morejo biti enake. Res je, da ima tožnik 669,48 EUR mesečnega obroka za kredit, vendar bi moralo sodišče (kot pravilno opozarja pritožba) upoštevati le polovičen znesek mesečnega obroka kredita, tako kot je to upoštevalo za toženo stranko. Pomembno je, da sodišče pri obračunavanju obveznosti upošteva enake kriterije za obe stranki. Če je upoštevalo pri toženki le polovičen znesek mesečnega obroka kredita,(2) bi moralo enako upoštevati pri tožeči. Po plačilu kredita tako tožniku ostane mesečno še 1.558,00 EUR, toženki pa 1.134,00 EUR. Ob upoštevanju, da imata obe pravdni stranki vsaka še eno preživninsko obveznost za enega otroka ter stanovanjske stroške in ostale stroške povezane z lastnim preživljanjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno razdelilo preživninsko breme med oba zavezanca tako, da prispevata po enakih deležih (50% proti 50%). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dosojeno preživnino v znesku 247,50 EUR znižalo na 200,00 EUR mesečno, kar pomeni, da znašata deleža 60% proti 40%, ter tak delež upoštevalo tudi glede preživninske obveznosti za obdobje novembra 2015 ter za obdobje od 1. 12. 2015 do 12. 1. 2016 in mesečno preživnino ustrezno spremenilo. Pri tem je upoštevalo tudi, da je mladoletna hči dodeljena v varstvo in vzgojo tožniku in preživi večino časa s tožnikom. Stiki s toženko so sicer določeni po dogovoru, iz podatkov spisa pa izhaja, da niso pogosti, zato tudi večji stroški v zvezi s tem toženi stranki ne nastajajo.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (III.) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj: Časovne meje pravnomočnosti; Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 168, 169 in 170. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe navedlo, da je toženka solidarni porok in plačnik kredita, ter zato verjame, da toženka plačuje le ½ zneska. Pomembno pa je, da je sama toženka v odgovoru na tožbo navedla, da skupaj s partnerjem odplačujeta kredit za hišo in da gre za izvenzakonsko skupnost. Posledično je tako treba obravnavati premoženje, pa tudi izdatke (kreditne obveznosti) toženke in njenega partnerja kot skupno premoženje (primerjaj člene 51 – 62 ZZZDR).