Jedro

Ker je bil toženkin mož solidarni zavezanec, možnost poplačila terjatve iz zastavljene nepremičnine tretjega ni pravno pomembna. Toženka zakonske domneve o vednosti dolžnikovega zakonca le z nesubstanciranimi trditvami ni mogla izpodbiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnici 6.680 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, ki ga je toženka s svojim možem E. Č. 12. 8. 2009 sklenila v obliki notarskega zapisa, nima pravnega učinka do tožnice do višine njene terjatve do dolžnika E. Č. v znesku 884.697,76 EUR s pripadki, zaradi česar je toženki naložilo, da mora tožnici dopustiti, da to svojo terjatev poplača iz v sodbenem izreku naštetih nepremičnin v k.o. ..., k.o. ... in k.o. ... Naložilo ji je tudi, da tožnici povrne pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni in neposredni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi „v smislu revizijskih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje“. Predvsem opozarja, da tožnica ni izkazala objektivnega pogoja za vložitev izpodbojne tožbe iz 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 256. člena OZ, saj zastavljeno premoženje – hipoteka na nepremičnini v vrednosti 1,238.000 EUR zadostuje za poplačilo posojila. O tem ugovoru nobeno od sodišč ni odločilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nato poudarja, da besedilo 256. člena OZ pomeni le domnevo, da je toženka kot dolžnikova žena vedela, da se njen mož z izpodbijanim sporazumom želi izogniti plačilu dolga. Toženka je podala navedbe in dokazne predloge o tem, da ji ni bilo znano razmerje moža s tožnico, kaj bodo priče povedale ob svojem zaslišanju, pa ni mogla vedeti. Ker jih sodišče ni zaslišalo, je toženki odvzelo možnost dokazovanja navedb in izpodbijanja zakonske domneve. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da bi toženka morala opisati, kaj želi s pričami dokazati. Kot procesno kršitev še uveljavlja, da tožnice na edinem naroku ni zastopal pooblaščenec. Res pritožbeno sodišče navaja, da tudi če bi bilo to res, to ne bi več vodilo k domnevni odpovedi tožbenega zahtevka oziroma umiku tožbe, vendar toženka opozarja, da je določba tretjega odstavka 282. člena ZPP še veljavna in če bi toženka vedela, da nihče ni formalno pravilno pristopil na narok, bi šlo za umik tožbenega zahtevka. Na koncu še dodaja, da pooblastilo tožnice v spisu ni izkazano, kar (tudi) pomeni procesno kršitev.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim ponovno opozarja, da s pooblastilom ni nič narobe, saj je odvetnik D. V. član odvetniške družbe, ki je tožničina pooblaščenka, kar vse je toženkinemu pooblaščencu dobro znano, saj sta oba odvetnika v postopku komunicirala.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bil toženkin mož eden od več pristopnikov k dolgu, ki izhaja iz pogodbe, ki so jo 3. 4. 2009 v obliki notarskega zapisa sklenili tožnica, A. s.p. kot dolžnik ter I. P. kot zastaviteljica nepremičnine. Po vsebini gre za pogodbo o kratkoročnem namenskem posojilu (ki pomeni novacijo več prejšnjih posojil) in zastavi nepremičnine ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena Stvarnopravnega zakonika. Višina posojila je znašala 900.000 EUR, dogovorjene so bile tudi pogodbene in zamudne obresti, več oblik zavarovanja, k dolgu pa je pristopilo še več oseb, ki so se zavezale kot solidarni plačniki poleg dolžnika, pri čemer se je vsak pristopnik k dolgu izrecno zavezal, da odgovarja posamično in za celotno obveznost dolžnika. Poleg menic je zavarovanje predstavljala tudi na nepremičninah I. P. ustanovljena zastavna pravica, ki se je vpisala v zemljiško knjigo. Dogovorjena je bila neposredna izvršljivost notarskega zapisa. Ker je bilo posojilo vrnjeno le v manjšem delu, je tožnica tudi zoper toženkinega moža kot pristopnika k dolgu vložila izvršilni predlog, vendar v izvršilnem postopku ni prišlo do plačila. Vrnitev glavnice je zapadla 6. 7. 2009, E. Č. pa je s toženko že 12. 8. 2009 v obliki notarskega zapisa sklenil sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, po katerem je vse nepremično premoženje, ki je bilo v celoti ali v določenem solastninskem deležu vpisano nanj, pripadlo toženki, njemu pa neopredeljene premičnine in vsa gotovina, za katero višine pogodbenika nista navedla. V opisani situaciji se je tožnica odločila za vložitev tako imenovane Paulijanske tožbe.

7. Tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj je urejena v 255. do 260. členu OZ. Sodišči sta šteli za dokazan tako obstoj objektivnih kot tudi subjektivnih pogojev za utemeljenost tožbe. Po njuni presoji je bil izpodbijani sporazum sklenjen v škodo upnice. Izrecno sta tudi ugotovili, da dolžnik nima sredstev za izpolnitev upničine terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena OZ). Toženka niti ni zatrjevala, da naj bi dolžnik ta sredstva imel, pač pa predvsem, da je tožba nepotrebna, ker je upničina terjatev zavarovana s hipoteko na nepremičnini, ki je več vredna od same terjatve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljena toženkina revizijska trditev o procesni kršitvi, ker naj ne bi dobila odgovora na ta ugovor. Pritožbeno sodišče je pravilno pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča o samostojni naravi terjatve v odnosu do toženkinega moža kot solidarnega zavezanca. Pogodbeno dogovorjena solidarna zaveza pristopnikov k dolgu po svojem opisu v 10. členu pogodbe ustreza vsebini solidarnosti iz 395. člena OZ, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse do popolne izpolnitve obveznosti. Zato že odgovor pritožbenega sodišča pomeni zavrnitev ugovora o možnosti poplačila iz hipoteke na nepremičnini druge osebe v k.o. Ruše, prvostopenjsko sodišče pa je v obširnejših razlogih tudi izrecno zapisalo, da in zakaj vrednost teh nepremičnin ni pomembna.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da je podan tudi subjektivni pogoj iz drugega odstavka 256. člena OZ, da je toženka kot zakonec dolžnika vedela, da dolžnik z izpodbijanim sporazumom škoduje upnici. Že pritožbeno sodišče je toženki sicer pritrdilo, da bi domnevo iz navedene zakonske določbe lahko izpodbijala, vendar je njene navedbe o nevedenju štelo za pavšalne in premalo substancirane. Kaj vse bi lahko in morala navajati, je pojasnilo v razlogih v 8. in 9. točki svoje sodbe. Pravilna je tudi njegova presoja, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Drugačno toženkino stališče je zmotno in torej ne gre za „odvzeto možnost dokazovanja in obrambe“.

9. Toženka v reviziji ne vztraja več pri pritožbeni trditvi, da naj bi zato, ker je na prvi narok za tožnico pristopil odvetnik, ki naj ne bi imel ustreznega pooblastila, prišlo do sankcije umika tožbe iz prvega odstavka 282. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da tudi v primeru morebitne vprašljivosti pooblastila, to ne bi več vodilo k domnevi o odpovedi tožbenemu zahtevku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je določbo prvega odstavka 282. člena ZPP razveljavilo že pred izdajo prvostopenjske sodbe.(1) Verjetno zato toženka v reviziji sedaj nakazuje na tretji odstavek 282. člena ZPP, vendar situacije iz te zakonske določbe z možnostjo izostanka obeh strank s prvega naroka (če bi toženka vedela za domnevne nepravilnosti pri pooblastilu nasprotne stranke), v pritožbenem postopku ni zatrjevala. Gre za drugo zakonsko določbo z drugačno procesno situacijo. Ker razlogov o relativni procesni kršitvi v reviziji ni mogoče razširjati, saj kot taki niso bili predmet preizkusa pritožbenega sodišča, so opisane trditve neupoštevne. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je Ustavno sodišče RS (kasneje) razveljavilo tudi določbo tretjega odstavka 282. člena ZPP.(2)

10. Toženka v pritožbi ni opredeljeno uveljavljala procesne kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi ali obstojem pooblastila, ta okoliščina pa po drugem odstavku 350. člena ZPP tudi ni več predmet uradnega preizkusa. Zato je pritožbeno sodišče govorilo le o zatrjevani možnosti, da je vprašljivo pooblastilno razmerje za tožnico. Toženka sedaj v reviziji izrecno zatrjuje, da je procesna kršitev podana tudi zato, ker pooblastilo odvetnika tožnice ni izkazano. Tako v odgovoru na pritožbo kot v odgovoru na revizijo tožnica obrazloženo zavrača tako toženkino stališče, revizijsko sodišče pa tudi pojasnjuje, da z zatrjevano procesno kršitvijo v konkretni zadevi toženka ne bi uspela, tudi če bi bila res podana. Smisel zakonske določbe o procesni kršitvi v primeru „če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna dejanja kasneje odobrena“, je v varstvu nepravilno zastopanega. Na navedeno procesno kršitev se zato lahko sklicuje le nepravilno zastopana stranka, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopana stranka v pravdi uspela, ni razlogov za njeno varstvo.(3)

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški, o tožničinih revizijskih stroških pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Zakona o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Odločba US RS U-I-161/10 z 29. 12. 2010 je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 107/10 z 29. 10. 2010, zato razveljavitev velja od 30. 12. 2010. Op. št. (2): Odločba US RS U-I-290/12 s 25. 4. 2013. Op. št. (3): Zobec v Ude et alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 304, 305, GV Založba, Ljubljana, 2009; sodba VS RS II Ips 283/2011.