Jedro

Uradna oseba sicer pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pooblaščencu ni omogočila, da bi tožniku zastavil dodatna vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar glede na potek upravnega postopka, vključno s sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in potekom osebnega razgovora, sodišče ocenjuje, da navedena kršitev ne predstavlja absolutno bistvene kršitve pravil postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, pri tem pa se je oprla na določbe 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ugotovila je namreč, da iz tožnikovih navedb v postopku izhaja, da svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je imel v izvorni državi ekonomske težave oziroma težave s preživetjem. To pa so okoliščine, ki niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarja tudi, da v njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tako ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da mu je bila s tem, ko se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljanje vprašanj, kršena pravica do izjave v postopku in s tem zagrešena absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sicer pa je v postopku povedal, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da ne more priti niti do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Huda revščina, ki ji je bil podvržen v matični državi, je taka, da tam ne more preživeti. Zato v tem primeru ni mogoče govoriti zgolj o ekonomski migraciji, ampak je šlo za vprašanje preživetja. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ker je toženka smatrala njegove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

6. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek). V 26. členu ZMZ-1 so opredeljena dejanja preganjanja, v 27. členu razlogi preganjanja, v 28. členu pa resna škoda.

7. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku, v pospešenem postopku pa odloči v primeru, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Po 5. alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tako pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi je toženka, kot že povedano, ocenila, da gre prav za take razloge, in sicer za razloge iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, zato je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

8. Toženkina presoja se opira na dejstva in okoliščine, ki jih je v postopku navajal tožnik sam in ki jih v tožbi ne zanika. Pri presoji je upoštevala tožnikove navedbe, da si želi izboljšati svoje življenje in hkrati pomagati svoji družini, saj so v Maroku živeli revno ter da si v Evropi želi poiskati delo, za katerega bi dobil plačilo. Tudi po presoji sodišča je toženka pravilno presodila, da je tožnik v postopku (torej tako v prošnji za priznanje mednarodne zaščite kot na osebnem razgovoru) navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (razlog za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1).

9. Nesporno je tudi, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Sodišču pritrjuje tudi zaključku toženke, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik namreč ni niti zatrjeval, da bi imel v Kraljevini Maroko težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je sam izrecno izpovedal, da je iz države odšel izključno zaradi ekonomskih razlogov. Tako je podan razlog za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države.

10. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožbeni ugovor, da je napačen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ni utemeljen. Njegove lastne navedbe v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in izpovedba na osebnem razgovoru namreč ne dajejo podlage za zaključek, ki ga tožnik zatrjuje v tožbi.

11. Ni pa utemeljen niti tožbeni ugovor, da je toženka kršila tožnikovo pravico do izjave v postopku. Po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je uradna oseba pri podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 5. 2018 tožniku omogočila, da je podal razloge, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, da mu je postavila vrsto podvprašanj, da mu je omogočila, da svoje navedbe utemelji, ga izrecno vprašala ali ima še kaj dodati ter če ima še kakšen drug razlog, poleg navedenega, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito. Prav tako je bil v vabilu na osebni razgovor opozorjen na relevantne določbe ZMZ-1 v zvezi s priznanjem statusa begunca in statusa subsidiarne oblike zaščite ter tudi na določbo 21. člena tega zakona, ki v prvem odstavku določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 12. 6. 2018 tudi izhaja, da je uradna oseba tožnika izrecno vprašala, ali je navedel vse razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Vprašala pa je tudi njegovega pooblaščenca, ali ima še kakšno vprašanje. Iz zapisnika nadalje izhaja, da sta tako prosilec (tožnik) kot njegov pooblaščenec potrdila, da nimata več nič za dodati in sta zapisnik brez morebitnih pripomb podpisala.

12. Glede na tako izveden upravni postopek sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bila v predmetnem upravnem postopku kršena pravica tožnika do izjave. Res je sicer, da uradna oseba pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pooblaščencu ni omogočila, da bi tožniku zastavil dodatna vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar glede na v prejšnji točki naveden potek upravnega postopka, vključno s sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in potekom osebnega razgovora, sodišče ocenjuje, da navedena kršitev ne predstavlja absolutno bistvene kršitve pravil postopka. Ni namreč vplivala na samo odločitev o zadevi. Kot že navedeno, je imel namreč tožnik tekom postopka vse možnosti, da navede vse relevantne okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi.

13. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka pravilno presodila, da je tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, in da ni zatrjeval in izkazal okoliščin, zaradi katerih Maroko, ki je sicer z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16) določen za varno izvorno državo, zanj osebno ne bi bila varna izvorna država.

14. Zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker je bila sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma izhajajo iz upravnih spisov.