Jedro

Na strani tožeče stranke je dokazno breme, da so vplivi iz sosednje – toženčeve parcele na parcelo tožeče stranke prekomerni in tožeči stranki otežujejo uporabo. Ker so vplivi – hrup, prah, smrad, izpušni plini, vibracije merljivi, bi jih tožeča stranka lahko dokazovala in dokazala le s pomočjo strokovnjaka – izvedenca, ki je usposobljen za takšne meritve.

Žagarski obrat kot tak ni nevarna stvar oz. dejavnost. Nevarna je žaga, ki deluje, a le za ljudi, ki s to žago upravljajo, nikakor pa nevarne dejavnosti ne predstavlja hrup, ki ga žaga v obratovanju povzroča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, bistvo katerega je, da tožena stranka opusti kakršnokoli žaganje in razrez lesa, povzročanje hrupa, smradu in vibracij ter spuščanje prašnih delcev v zrak in skladiščenje lesa do meje parcele brez štiri metra odmikov in da plača tožnikom odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za pretrpljene duševne bolečine za strah. Tožbo, v delu, v katerem je tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice v višini 800,00 EUR vsakemu tožniku, je zavrglo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15-tih dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.420,12 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče dokazne predloge tožečih strank neutemeljeno zavrnilo prav tako neutemeljeno ni angažiralo sodnega izvedenca. Dokazne predloge tožeče stranke je pavšalno, brez opravičenega razloga zavrnilo. Nadalje navaja, da je sodišče napačno navedlo, da odloča na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo. Kljub trudu tožeče stranke je toženec šele po vložitvi tožbe začel s spremembami na žagarskem obratu. Hrup iz toženčeve nepremičnine se je od prvotnega zmanjšal a je še vedno prekomeren. Tožeče stranke so tožbo vložile na prvotno nevzdržno stanje. Sodišče je spregledalo izpoved tožeče stranke, da toženec manj žaga zaradi manj naročil, a imisije še obstajajo in nevarnost vznemirjanja tožečih strank venomer grozi – podvržene so milosti in nemilosti toženca. Sodišče očitno meni, da toženec ni dolžan spoštovati niti projektne dokumentacije niti pravilnika in uredb veljavne zakonodaje. Sklicuje se na določilo 75. člena SPZ. Tožeča stranka predujma za izvedenca ni plačala zaradi pristranskosti sodnega izvedenca, na zadnjem naroku pa je povedala, da tudi zaradi visokih izdatkov za zamenjavo dotrajane strešne kritine na stanovanjski hiši, kar je vodilo k nezmožnosti plačila. Ker sodišče ni ugodilo predlogu za zamenjavo izvedenca, so tožeče stranke predlagale, da se ta dokaz opusti oziroma da sodišče opravi ogled na kraju samem in da angažira izvedenca medicinske stroke oziroma, da sodišče naloži tožencu, da pri obratovanju upošteva projektne pogoje in zakonodajo. Izpolnjevanje teh pogojev je tožeča stranka poskušala doseči preko inšpekcijskih služb a te niso ukrepale. Sodišče je tudi neupravičeno zavrnilo dokaz z ogledom, kjer bi lahko ugotovilo izpušne pline iz viličarja, jakost hrupa, opazovalo vzdolžno robljenje desk oziroma plohov. Tako sodišče nima niti približne predstave o dogajanju na žagarskem obratu. Zmotno je tudi naziranje sodišča, da ravni hrupa ni mogoče objektivno ugotoviti s posnetki na CD-jih in DVD-jih. Sodišče se tudi napačno sklicuje na meritve hrupa sedanje žage, ki so bili opravljeni v neskladju s pravili stroke. Zmotno je mnenje sodišča, da ugotavljanje toženčevega žaganja ne dokazuje obstoja ter jakost vplivov. Zmotno je tudi mnenje sodišča, da bi posledice, ki jih povzroča zatrjevani hrup, lahko potrdil izvedenec medicinske stroke, a je najprej treba ugotoviti raven hrupa. Sodišče se v objektivno odgovornost ni spuščalo z vidika, ki ga je zatrjevala tožeča stranka – žagarski obrat toženca predstavlja nevarno stvar in je tako podana objektivna odgovornost. Podredno iz previdnosti pa je tožeča stranka uveljavljala krivdno odgovornost. Sodišče tega sploh ni ugotavljalo. Neutemeljeno je zavrglo podredni tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za pretrpeljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice v višini 800,00 EUR vsakemu tožniku. V tem primeru o obstoju litispendence ni govora. Napačen je zaključek sodišča, da škoda za prestani strah ni pravno priznana škoda. Sodišče tudi ni poskušalo ugotoviti ali so tožeče stranke utrpele poškodbe oziroma posledice na zdravju ter zatrjevane vzročne zveze. To bi lahko potrdil izvedenec medicinske stroke. Tudi ni presojalo predpisov upravnega prava, kar kaže na to, da sodišče ni seznanjeno kakšna pravila, zakone in odločbe mora tožena stranka spoštovati pri svojem delovanju. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kot podrednega oziroma v enem delu, je tega celo zavrglo. Posledično nepravilni odločitvi se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje vse s stroškovno posledico.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdne stranke so sosedje. Tožeča stranka trdi, da toženec s tem, da opravlja razrez lesa kot dopolnilno dejavnost na kmetiji, povzroča izredno moteč hrup, prah, smrad, izpušne pline in vibracije (prepovedane imisije). S tem tožeči stranki bistveno otežuje uporabo svoje nepremičnine. Tožeča stranka zahteva, da toženec opusti vsakršni poseg v njihovo nepremičnino in vsem tožnikom povrne škodo, ki jim je zaradi tega nastala.

6. Pravno podlago za zahtevek tožeče stranke je določilo prvega odstavka 75. člena SPZ, ki pravi, da mora lastnik pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedane imisije). Prvo sodišče je svojo odločitev oprlo na to določilo. Kot je že povedalo prvo sodišče, pritožbeno sodišče pa obrazložitev v tem delu v celoti sprejema in jo v izogib ponavljanju povzema kot svojo, je bilo na strani tožeče stranke dokazno breme, da so vplivi iz sosednje – toženčeve parcele na parcelo tožeče stranke prekomerni in tožeči stranki otežujejo uporabo. Ker so vplivi – hrup, prah, smrad, izpušni plini, vibracije merljivi, bi jih tožeča stranka lahko dokazovala in dokazala le s pomočjo strokovnjaka – izvedenca, ki je usposobljen za takšne meritve. Tožeča stranka je sprva predlagala izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem. Sodišče je izvedenca s sklepom tudi določilo, a je v nadaljevanju tožeča stranka od tega dokaza odstopila. Dokaz pa tudi sicer, ne bi bil izveden, ker kljub opozorilu kakšne posledice ima neplačilo predujma, tega ni plačala. Da v posledici povedanega sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo, je pravilno in obširno obrazložilo, sodišče v sodbi točke 10, 11 in 12, ki jim ni kaj dodati.

7. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi obrazložitev sodišča, zakaj je dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in bi po mnenju te nadomestili izvedenca, zavrnilo. Ne drži trditev v pritožbi, da je zavrnitev izvedbe dokazov sodišče obrazložilo zgolj pavšalno. Ni dvoma, da sodišče z ogledom s pomočjo neposrednega zaznavanja ne bi moglo ugotoviti intenzitete zatrjevanih vplivov. Vsaka ocena bi bila subjektivna, le meritve bi lahko dale objektivno oceno. Pri vsem tem pa je potrebno upoštevati tudi krajevno običajne razmere.

8. Prav tako bi hrup s posnetki na CD-jih in DVD-jih lahko sodišče ocenjevalo le subjektivno, praktično enako kot na kraju samem, sploh pa ne bi moglo reči, ali je na meji dopustnega ali ne.

9. Pritožba ima sicer prav, da bi sodišče s pridobitvijo podatkov o porabljeni električni energiji ugotovilo obseg dejavnosti toženca, z izvedbo tega dokaza pa ne bi moglo ugotoviti zatrjevanih imisij. Obseg dejavnosti ne pove ničesar o jakosti hrupa, ni podatek, ki bi lahko kakorkoli vplival na drugačno odločitev sodišča. Vse povedano tudi v obrazložitvi sodišča prve stopnje pripelje le do enega zaključka, da so bili izvedeni vsi predlagani relevantni dokazi in utemeljeno zavrnjen dokaz po izvedencu. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključek sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati zatrjevanih prekomernih imisij, pravilen. Tožeča stranka torej ni uspela dokazati temelja odškodninske odgovornosti. V posledici te ugotovitve pa je bilo vse nadaljnje obrazlaganje sodišča glede odškodnine, ki jo uveljavljajo tožniki nepotrebno in za rešitev ne odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta del ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožbi tudi ni slediti, ko pravi, da žagarska obrt tožene stranke predstavlja nevarno stvar, v posledici pa je toženčeva odgovornost objektivna. Prvo sodišče je povedalo, da v tem primeru ne gre za objektivno odgovornost toženca. Žagarski obrat kot tak ni nevarna stvar oz. dejavnost. Nevarna je žaga, ki deluje a le za ljudi, ki s to žago upravljajo, nikakor pa nevarne dejavnosti ne predstavlja hrup, ki ga žaga v obratovanju povzroča. 11. Sodišče je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice v višini 800,00 EUR vsakemu tožniku, zavrglo in to iz razloga litispendence. Pritožba ima v tem delu prav, ko pravi, da o obstoju litispendence ne moremo govoriti, ker gre za primarni in podredni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče pa v ta del ni posegalo, ker je zavrženje za tožečo stranko ugodnejša odločitev kot zavrnitev.

12. Glede na vse spredaj navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo za pravdo ni bil potreben strošek in ga zato krije toženec sam.