5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 239/2003 z dne 16. 4. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1682/99 z dne 19. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Prvostopenjski organ Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) je pritožniku priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 18 mesecev. Pritožnik se s takšno odločitvijo ni strinjal, v pritožbi zoper takšno odločitev je zahteval, da se mu v skladu z določbo četrtega odstavka 61. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 69/98 – v nadaljevanju ZZZPB–D), ki je za določeno kategorijo zavarovancev ohranil možnost uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, prizna denarno nadomestilo za čas 24 mesecev ter pravica do podaljšanja izplačevanja denarnega nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev. ZRSZ je takšen zahtevek zavrnil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo navedeni odločitvi. Ugotovilo je, da pritožnik sicer izpolnjuje pogoj iz četrtega odstavka 61. člena ZZZPB–D, ki zahteva, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90) postal dokončen do uveljavitve navedene novele Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. – v nadaljevanju ZZZPB), ne izpolnjuje pa drugih pogojev, potrebnih za uporabo navedene določbe, tj. da je šlo za starejšega delavca, da mu je ob prenehanju delovnega razmerja manjkalo manj kot pet let zavarovalne dobe in da je bil star najmanj 53 let. Sodišče je ugotovilo, da pritožnik ni starejši delavec v smislu ZDR/91, ker ob prenehanju delovnega razmerja ni dopolnil 55 let. Ugotovilo je še, da pritožnik ob prenehanju delovnega razmerja tudi ni dopolnil 53 let, kar je bil po takrat veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ/92) pogoj za pridobitev predčasne ali starostne pokojnine, niti ob prenehanju delovnega razmerja še ni imel 35 let pokojninske dobe. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo. Poudarilo je, da mora zavarovanec, ki želi uveljaviti pravice v skladu z določbo četrtega odstavka 61. člena ZZZPB–D, navedene pogoje izpolnjevati ob prenehanju delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

Pritožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. in 50. člena Ustave. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ob prenehanju delovnega razmerja, tj. 22. 4. 1999, ni imel 35 let pokojninske dobe, kar naj bi dokazovali potrdili Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 17. 6. 1999 in z dne 11. 12. 2002. Meni, da je tudi ugotovitev, da v navedenem trenutku ni bil starejši delavec, arbitrarna. Navaja, da sicer drži ugotovitev, da ni imel 55 let, vendar to drugi odstavek 36. člena ZDR/90 tudi ni zahteval. Določal je le, da je starejši delavec tisti, ki mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do 5 let zavarovalne dobe. Delovno razmerje pa mu je lahko prenehalo, če mu je bilo zagotovljeno denarno nadomestilo za čas do izpolnitve pogojev za upokojitev. Meni, da je te pogoje izpolnjeval. Ne strinja se z razlago 87. člena ZDR/90, za katerega meni, da ne določa varstva starejših delavcev v primeru prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu. Meni, da ta določba starosti 55 let za starejšega delavca ne določa na splošno, kar naj bi dokazovala tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1247/98, po kateri naj bi sodišče kot starejšega delavca štelo tudi moškega pri 49 letih. Na to sodbo naj bi se vseskozi skliceval, vendar se sodišča do tega niso opredelila. Meni, da je odločitev sodišč v nasprotju s sodno prakso.

B.

Ker pritožnik v ustavni pritožbi predvsem nasprotuje ugotovitvam dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) presoja Ustavno sodišče le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi preizkusi, ali temelji izpodbijana odločitev na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.

Pritožnik se ne strinja s stališči sodišč, da v času prenehanja delovnega razmerja ni bil starejši delavec ter da ni imel 35 let pokojninske dobe. Sodišča so razumno in obširno obrazložila, zakaj so štela, da pritožnik ni starejši delavec v smislu določb ZDR/90 ter zakaj so štela, da ne izpolnjuje pogoja glede manjkajoče zavarovalne dobe. Svoje odločitve so utemeljila in oprla na ustrezne določbe predpisov, ki se nanašajo na pridobitev pravice do denarnega nadomestila, na določbe, ki urejajo varstvo delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, ter v zvezi s tem varstvo starejših delavcev, in določbe predpisov, ki urejajo pravico do predčasne in starostne upokojitve. Pritožniku so med drugim pojasnila tudi, zakaj niso upoštevala potrdil ZPIZ-a, na katera se sklicuje pritožnik. Arbitrarnosti oziroma samovoljnosti izpodbijanim sodbam zato ni mogoče očitati.

Za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave bi šlo, če bi izpodbijane sodbe temeljile na kakšnem stališču, ki bi bil z vidika te pravice nesprejemljiv. Tega pa pritožnik ni izkazal.

Glede na to, da po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS pomeni, da morajo biti pravna sredstva izčrpana tako po vsebini (materialna izčrpanost) kot formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), ustavne pritožbe v delu, v katerem pritožnik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da so sodišča pojem starejšega delavca opredelila drugače kot v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1247/98, ni bilo mogoče obravnavati. Pritožnik namreč navedene kršitve v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni uveljavljal.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan