Jedro

Za odločitev o dopustnosti objave ob postavljenih trditvah in stališčih ter glede na gornjo sodno prakso tako ne zadostuje zgolj sklepanje, (i) da objava objektivno ni žaljiva, (i) da ne vsebuje neresničnih dejstev oziroma dejstev, za katere bi medij ob dolžni skrbnosti moral vedeti, da niso neresnična, (iii) in da črpanje in poraba evropskih sredstev ne spada v področje pravice do zasebnosti, zaradi česar tožnici ne moreta izbirati, na kakšen način se ju lahko omenja v javnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnici sta v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe trdili, da je toženka z objavo članka v svojem mediju "A.", ki ga izdaja na spletu, posegla v njuni pravici do časti in dobrega imena oziroma do ugleda. Trdili sta, da je v članku povzeta vsebina obtožnice, ki naj bi jo spisalo Evropsko javno tožilstvo (EJT), in da je v njem napisano, da naj bi prva tožnica lažno prikazovala, da gospodarska družba izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe za sofinanciranje projekta. Po navedbah članka so bili ministrstvu poslani lažni zahtevki za plačilo potnih stroškov in plač zaposlenih.

S tožbenim zahtevkom zahtevata, da se toženki (i) do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka X K 22408/2021, ki teče pri Okrožnem sodišču v Celju, na spletnih straneh in v tiskanih medijih prepove objavljati podatke in fotografije tožeče stranke, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče identificirati, (ii) naloži plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR prvi tožnici in (iii) naloži plačilo odškodnine v višini 11.500,00 EUR drugi tožnici.

S predlogom za izdajo začasne odredbe sta zahtevali zavarovanje nedenarnega tožbenega zahtevka zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic (1. točka izreka zahtevka), in sicer z vsebino, ki se s tem zahtevkom prekriva (t. i. regulacijska začasna odredba).

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ob zaključkih, da članek ne vsebuje žaljivih vrednostnih ocen, da podatki iz članka niso neresnični ter da ni šlo za poseg v zasebnost oziroma razkrivanje intimnih zadev, zaradi česar tožnici svoje nedenarne terjatve (torej zahtevka iz 1. točke izreka) nista izkazali s stopnjo verjetnosti.

3. Tožnici v pritožbi najprej opozarjata na del obrazložitve iz 9. točke izpodbijanega sklepa, da objava popravka, ki sta jo tožnici dosegli, sama po sebi še ne utemeljuje zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic iz 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Temu delu obrazložitve očitata nejasnost, nelogičnost in nesistematičnost, saj je sodišče prve stopnje med drugim presojalo tudi obstoj težko nadomestljive škode. Tožnici v pritožbi vztrajata, da je za presojo obstoja verjetnosti njune nedenarne terjatve bistveno, da je bilo njuno poimensko navajanje v članku nepotrebno. Že v zahtevku za objavo popravka sta temu nasprotovali. Poseg v osebnostne pravice po njunem ni podan samo v primeru ekscesnega poročanja ali pri razkrivanju intimnih osebnih zadev, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, pač pa tudi v primeru, ko se o storilcih domnevnih kaznivih dejanj poroča na prepoznaven način.

Tožnici nadalje navajata, da se sodišče ni opredelilo do njene trditve, da poročanje medijev na način, da je mogoča prepoznavnost osebe, dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so občutno pretresla javnost. Ob tem sta opozorili tudi na sodno prakso, ki po njenem podpira takšno stališče. Po njunem bi moralo sodišče upoštevati omejitev iz 22. člena Zakona o kazenskem postopku. Nadaljevali sta, da bi bilo javnemu interesu po obveščenosti zadoščeno že, če bi bili tožnici navedeni z inicialkami in ne s polnim imenom in priimkom, pri čemer sodišče ni opravilo testa sorazmernosti. V nadaljevanju pritožbe sta nasprotovali zaključku, da objavljeni prispevek ni žaljiv in dodali, da navedbe v članku že prejudicirajo odločitev kazenskega sodišča. Za to, da gre za nedopusten poseg v osebnostne pravice, ni nujno, da gre za objavo neresničnih dejstev, kot to napačno ugotavlja sodišče. Poleg tega ne drži, da nista zanikali domnevno resničnih navedb v članku, saj sta jih zanikali že v zahtevku za objavo popravka. Nepravilen je tudi zaključek, da naj bi bilo vedno dopustno poročanje o vloženih kazenskih ovadbah in obtožnicah. Zlasti je nesmiseln zaključek, da je zahteva po zavarovanju z začasno odredbo neutemeljena zato, ker tožnici uveljavlja tudi sodno varstvo s plačilom odškodnine in ker sta že dosegli varstvo z objavo popravka. Ravno to, da je toženka zahtevku za objavo popravka ugodila, kaže na utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka je v odgovoru na pritožbo zavrnila pritožbene argumente ter opozorila na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki po njenem prepričanju podpira razlogovanje sodišča prve stopnje (ESČP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnic iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je poročanje medijev o kaznivih dejanjih na način, da so osebe prepoznane z imenom in priimkom, dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali za kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla. Omenjena navedba predstavlja tožničino materialnopravno stališče o vsebinskem tehtanju med pravicama tožnic do časti in dobrega imena (oziroma do ugleda pri drugi tožnici) in do zasebnosti na eni strani ter pravico toženke do svobode izražanja na drugi strani (tehtanje po načelu praktične konkordance). Tožnici sta to svoje stališče že v tožbi dodatno utemeljevali z dvema judikatoma Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodna praksa je povsem enotna, da strankina pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodi v okvir ustavnega procesnega jamstva do poštenega in kontradiktornega sodnega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Ta pravica ni izčrpana že z možnostjo postavljanja trditev, pravnih stališč, dokaznih predlogov ter dopustitvijo opredelitve do trditev in stališč nasprotne stranke ter do izvedenih dokazov, pač pa šele, ko sodišče vse bistvene navedbe stranke vzame na znanje, jih pretehta in se do njih v odločbi tudi opredeli.1

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča,2 ki se naslanja na odločbe ESČP, vzpostavila kriterije, kdaj je medijsko poročanje o kaznivih dejanjih dopustno na način, da so osumljenci, obdolženci, obsojenci in žrtve ter njihovi sorodniki prepoznani z imenom in priimkom. V navedeni praksi je najprej izpostavilo, da je za to tehtanje pomembno, ali gre za (domnevnega) storilca, ki nastopa kot "prominentna oseba iz javnega prostora oziroma na drug način javnosti prepoznana oseba ali brezimen posameznik", torej ali gre za (absolutno ali relativno) javno osebo ali ne. Nadalje je dopustnost takšnega poročanja (upoštevajoč status osebe, ki se ji dejanje očita) odvisna od tega, ali gre zgolj za sume, za odprt kazenskih postopek ali pa že za pravnomočno končano kazensko zadevo. Pri sumih je poimenska navedba tako dopustna, ko bo podan izjemen javni interes, v odprtih kazenskih zadevah pa, ko gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so občutno pretresla javnost, saj se v takšnem primeru šteje, da je obdolženec pridobil status relativno javne osebe. Za odločitev o dopustnosti objave ob postavljenih trditvah in stališčih ter glede na gornjo sodno prakso tako ne zadostuje zgolj sklepanje, (i) da objava objektivno ni žaljiva, (i) da ne vsebuje neresničnih dejstev oziroma dejstev, za katere bi medij ob dolžni skrbnosti moral vedeti, da niso neresnična, (iii) in da črpanje in poraba evropskih sredstev ne spada v področje pravice do zasebnosti,3 zaradi česar tožnici ne moreta izbirati, na kakšen način se ju lahko omenja v javnosti.

Zgoraj povzeto pravno stališče tožnic glede na sodno prakso torej ni očitno nepomembno in bi se moralo sodišče do njega opredeliti. Ker tega ni storilo, je tožnicama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je omenjeno kršitev sicer napačno označila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to na presojo utemeljenosti pritožbe ne vpliva, ker je pravna kvalifikacija s pritožbo uveljavljane kršitve pridržana sodišču. 8. Iz nanizanih razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do trditve tožnic, da je medijsko poročanje o kaznivem dejanju na način, da je osumljenec ali obtoženec prepoznan v javnosti z imenom in priimkom, dopustno le v primeru težje kriminalitete ali ob kaznivih dejanjih, ki so občutno pretresla javnost. V tem okviru bo moralo z dokaznim standardom verjetnosti ponovno opraviti tehtanje po načelu praktične konkordance skladno z zgoraj povzetimi merili in ugotoviti najprej status tožnic glede njune prepoznavnosti v javnosti, nato pa ob uporabi ostalih kriterijev presoditi dopustnost sporne objave.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

1 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 278/2014 in tam citirana ustavnosodna praksa. 2 Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 77/2020 in II Ips 96/2021. 3 Pri čemer izpodbijani sklep ne vsebuje zaključka, ali sta zaradi tega tožnici postali v javnosti prepoznani (relativni javni osebi) in v kakšnem obsegu, kar bi bilo lahko ključno za tehtanje verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ob ostalih okoliščinah primera.