Jedro

Upravni organ je postopek denacionalizacije prekinil in v skladu z določilom drugega odstavka 147. člena ZUP v zvezi s 26. členom Zakona o denacionalizaciji napotil tožečo stranko s sklepom z dne 16.10.1995 na pravdo, da se ugotovi, da je tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi pravnega posla. Čim je upravni organ v mejah svoje zakonite pristojnosti napotil tožečo stranko na pravdo za ugotovitev za upravni organ potrebnega dejstva, potem je s tem avtomatično za tožečo stranko izkazan pravni interes za vložitev določene tožbe, saj vendar takšno tožbo mora vložiti, če hoče uspeti s svojim zahtevkom v denacionalizacijskem postopku. Sodišče je vezano pri ugotavljanju obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo na tak napotitveni sklep.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sklep sodišča druge stopnje v izreku pod točko I. in II., v kolikor se nanaša na tožečo stranko, ter sklep sodišča prve stopnje v izreku o zavrženju tožbe pod točko 1., ter 2., 3. in 4., v kolikor se nanaša na tožečo stranko, in se vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba in nasprotna tožba zavržeta (pod točko 1.), da je tožeča stranka dolžna prvotožencu plačati pravdne stroške v znesku 70.540,00 SIT in drugotožencu v znesku 20.000,00 SIT (pod točko 2.), da so tretjetoženec, četrtotoženec in petotoženka dolžni plačati tožeči stranki nerazdelno pravdne stroške v znesku 98.187,50 SIT (pod točko 3.) in da tožeča stranka in tožeča stranka po nasprotni tožbi v presežku nosita vsaka svoje pravdne stroške (pod točko 4.).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje pod točko I., pritožbi tretjetoženca, četrtotoženca in petotoženke pa je ugodilo in stroškovni izrek prvostopnega sklepa pod točko 3. in 4. spremenilo tako, da tožeča stranka in tožena stranka ter tožeča stranka po nasprotni tožbi nosijo vsak svoje pravdne stroške (pod točko II.).

Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe (ki je predmet revizije, ne pa nasprotna tožba, razen glede izreka o stroških postopka) utemeljilo z dejstvom, da je pravni interes tožeče stranke za tožbo med postopkom odpadel, ker je bila naknadno predložena prodajna pogodba z dne 1.3.1962, ki je predmet tožbenega zahtevka, ostali del tožbenega zahtevka pa da ne spada v sodno pristojnost. Sodišče druge stopnje je potrdilo samo odločitev sodišča prve stopnje vendar z drugačno obrazložitvijo, da bi namreč z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke bilo ugodeno denacionalizacijskemu zahtevku tožeče stranke, za kar pa je pristojen upravni organ ne pa sodišče. Zato bi bilo treba tožbo zavreči že takoj po njeni vložitvi in to ne glede na sklep pristojne upravne enote, izdan v postopku denacionalizacije, da se tožeča stranke napoti na pravdo s tožbo za ugotovitev obstoja pravnega posla, po katerem je tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin.

Proti temu sklepu sodišča druge stopnje pod točko I. in točko II., v kolikor se nanaša na tožečo stranko, vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se spremenita sklep sodišča druge stopnje in prve stopnje v spodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in povrnejo vsi stroški postopka z obrestmi, podredno pa, da se sklepa sodišča druge stopnje in prve stopnje v spodbijanem delu razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, priglaša pa tudi stroške revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Najprej nima prav sodišče prve stopnje, da tožeča stranka za obravnavani spor nima pravnega interesa. Upravni organ je postopek denacionalizacije prekinil in v skladu z določilom drugega odstavka 147. člena ZUP v zvezi s 26. členom Zakona o denacionalizaciji napotil tožečo stranko s sklepom z dne 16.10.1995 na pravdo, da se ugotovi, da je tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi pravnega posla sklenjenega z A. Š.. Čim je tedaj upravni organ v mejah svoje zakonite pristojnosti napotil tožečo stranko na pravdo za ugotovitev za upravni organ potrebnega dejstva, potem je s tem avtomatično za tožečo stranko izkazan pravni interes za vložitev določene tožbe, saj vendar takšno tožbo mora vložiti, če hoče uspeti s svojim zahtevkom v denacionalizacijskem postopku. Sodišče je vezano pri ugotavljanju obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo na tak napotitveni sklep. Na to nima nobenega vpliva dejstvo, da je bil med sodnim postopkom predložen prepis sporne prodajne pogodbe z dne 1.3.1962, sklenjene med tožečo stranko kot kupcem in A. Š. kot prodajalcem obravnavanih nepremičnin. Predložena pogodba bi kot dokaz lahko le odločilno pomagala sodišču pri pravilni odločitvi o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Pri tem ni odveč povedati, da predložena kupna pogodba ne predstavlja originalne pogodbe, temveč je le prepis prepisa brez izvirnih podpisov strank, brez overitve podpisov in tudi brez davčne odmere pristojnega davčnega urada, tako da na njegovi podlagi ne bi bilo mogoče doseči vpisa s tožbo uveljavljane lastninske pravice oz. pravice uporabe tožeče stranke na spornih nepremičninah. Tudi ni prezreti, da je denacionalizacijski zahtevek tožeče stranke uperjen proti prvotožencu in drugotožencu kot denacionalizacijskima zavezancema, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot uporabnika spornih nepremičnin, medtem ko pa se ugotovitveni tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na sklenitev prodajne pogodbe za sporne nepremičnine z A. Š. Ugoditev tožbenemu zahtevku ne pomeni tedaj ugoditev denacionalizacijskemu zahtevku tožeče stranke, kot to meni sodišče druge stopnje. Sodna odločba bi bila le faza v postopku denacionalizacije, ki bi pripomogla k odločitvi o denacionalizacijskem zahtevku, za kar je v skladu z določilom 54. člena Zakona o denacionalizaciji pristojen le upravni organ. Pri tem je treba opozoriti še na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki izhaja iz sodbe št. U 24/94 z dne 17.1.1996, da denacionalizacijski upravičenec ne more zahtevati v last nepremičnine, ki so že postale del stečajne mase še preden je bila izdana prvostopna denacionalizacijska odločba. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bil nad prvotoženim O.p.Š. p.o. začet stečaj dne 19.7.1993: ravno proti njemu pa je postavljen tudi zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi.

Končno tudi ne drži trditev sodišča prve stopnje, da "ostali tožbeni zahtevki" ne spadajo v sodno pristojnost pri čemer očitno misli na tožbeni zahtevek proti tretjetožencu, četrtotožencu in petotoženki. Namreč po določilu 5. člena Zakona o denacionalizaciji je podana sodna pristojnost za razrešitev spora, če prehod premoženja izhaja iz pravnega posla, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ne pa na podlagi odločbe državnega organa, kot je v obravnavani zadevi to bila odločba komisije za arondacijo pri Okrajnem ljudskem odboru C., št... z dne 7.6.1962 o arondaciji zemljišč kmetijskega kombinata Š.

(predhodnika tožeče stranke).

Prav ima tedaj tožeča stranka, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje bistveno kršili določila postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP in sicer zaradi odreka sodne pristojnosti po drugem odstavku 2. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa še zaradi odreka pravnega interesa tožeči stranki za tožbo, zaradi česar je prišlo do nepravilne odločitve o stvari.

Glede na vse obrazloženo je bilo treba sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje v spodbijanem delu razveljaviti. V novem postopku se bo moralo sodišče izogniti očitanim kršitvam postopka in zmotni uporabi materialnega prava ter o stvari ponovno pravilno odločiti, pri čemer pa bo vendarle moralo biti kritično do posameznih delov tožbenega zahtevka, zlasti v delu, ki se nanaša na tretjetoženca in četrtotoženca ter petotoženko.

Glede na gornjo razveljavitev sklepov sodišča druge stopnje in prve stopnje o glavni stvari je bilo v ustreznem delu treba razveljaviti tudi izrek o stroških na drugi stopnji oziroma v tej zvezi na prvi stopnji, o čemer bo moralo sodišče ponovno odločiti.