Jedro

Delodajalec mora dokazati, da so prenehale potrebe po delu na delovnem mestu, na katerem je bila delavka opredeljena za trajni višek. Ker tega v skladu s pravilom o dokaznem bremenu po 2. odst. 36. h člena ZDR ni uspel dokazati, je njegova odločitev o trajnem presežku delavke nezakonita, zato je utemeljena tudi terjatev delavke iz naslova razlike do plače, ki bi ji šla v primeru, če ne bi bila nezakonito opredeljena kot trajno presežni delavec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: "1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova razlike plače za čas od 1.3.1995 do vključno meseca junija 1996 v neto zensku 272.529,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska: - 12.881,40 SIT od 18.04.1995 dalje, - 17.748,70 SIT od 18.05.1995 dalje, - 14.971,90 SIT od 18.06.1995 dalje, - 19.596,50 SIT od 18.07.1995 dalje, - 11.558,50 SIT od 18.08.1995 dalje, - 21.503,80 SIT od 18.09.1995 dalje, - 15.209,90 SIT od 19.10.1995 dalje, - 12.537,90 SIT od 18.11.1995 dalje, - 12.522,40 SIT od 18.12.1995 dalje, - 14.617,00 SIT od 18.01.1996 dalje, - 18.748,10 SIT od 18.02.1996 dalje, - 21.047,30 SIT od 18.03.1996 dalje, - 19.295,10 SIT od 18.04.1996 dalje, - 21.357,20 SIT od 18.05.1996 dalje, - 17.568,60 SIT od 18.06.1996 dalje in - 21.365,60 SIT od 18.7.1996 dalje do plačila, z obračunom in odvodom davka in prispevkov.

2. Sklepa direktorja tožene stranke z dne 3.1.1995 in odbora za pritožbe z dne 23.3.1995, o opredelitvi tožnice za trajni višek, se razveljavita.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 94.975,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.9.1999 dalje do plačila, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 24.598,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 3.1.1995 in 23.3.1995, s katerima je bila tožnica opredeljena za trajni višek in kot invalid III. kategorije napotena na čakanje na delo. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev tožničine terjatve iz naslova razlike med nadomestilom plače za čas čakanja na delo in plačo, do katere bi bila opravičena za redno delo, za čas od 1.3.1995 do meseca junija 1996, ko je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, v znesku 272.529,90 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik, hkrati pa zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku. Pri tem povdarja, da njeno delovno mesto pomožnega skladiščnika v letu 1995 pri toženi stranki ni bilo ukinjeno, saj so tudi po izdaji spornih sklepov na tem delovnem mestu tri poimensko navedene sodelavke z delom nadaljevale.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je prvostopno sodišče zavrnilo tožničine zahtevke ob ugotovitvi, da v sprejetem programu razreševanja trajnega presežka v letu 1995 na tožničinem delovnem mestu pomožnega skladiščnika tožena stranka izvajalcev ni več predvidevala. Z vidika razloga za opredelitev delavcev za trajni višek ni odločilna le formalna opredelitev prenehanja potreb po delavcih na delovnem mestu, ampak je lahko pomembno tudi, ali delodajalec na tem delovnem mestu tudi dejansko več ne zaposluje delavcev.

V skladu z 2. odst. 36. h člena ZDR je v postopku varstva pravic pri delodajalcu in v postopku sodnega varstva dokazno breme, da obstoja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja oz. obstoj trajnega viška delavcev, na strani delodajalca. V tem primeru je tožnica vseskozi zatrjevala, da vse potrebe po delu na njenem delovnem mestu v letu 1995 niso prenehale in zato iz tega razloga ni mogla biti zakonito opredeljena za trajni višek. Svoje navedbe je argumentirala z navedbo treh delavk, ki so na tem delovnem mestu nadaljevale z delom. Glede na gornje določbe o obrnjenem dokaznem bremenu bi morala v takem primeru tožena stranka dokazati, da tožničine trditve o nadaljevanju dela na njenem delovnem mestu niso resnične, kolikor bi hotela izkazati zakonitost izpodbijanih sklepov, ki jih je vseskozi utemeljevala ravno z razlogi, da je na tem delovnem mestu prenehala potreba po delu prav vseh delavcev. Ker tega ni storila, ni izkazala zakonitosti spornih sklepov o opredelitvi tožnice za trajni višek in posledični napotitvi na čakanje.

Ker pri izdaji izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu v tovrstnih sporih iz 2. odst. 36. h člena ZDR in tožničinim relevantnim trditvam ni posvetilo pozornosti, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na določila člena 358, tč. 3 in 4 ZPP-99 je zato pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sporna sklepa tožene stranke razveljavilo, ker tožena stranka ni izkazala dejanskega obstoja trajnega viška vseh delavcev na tožničinem delovnem mestu.

Posledično pa je ugotovilo tudi utemeljenost tožničinega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova razlike do plače, ki bi tožnici šla, če ne bi bila nezakonito opredeljena za trajni višek, s tem da višina tožničine terjatve iz tega naslova ni bila izrecno osporavana.

Ob takem izidu postopka je bila tožnica opravičena do povračila stroškov postopka v višini potrebnih stroškov za zastopanje po odvetniku tako pred sodiščem prve stopnje (z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje), kot pred sodiščem druge stopnje.