Jedro

Toženec je za vtoževano obdobje tožniku izplačal dodatek iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 85 % opravljenih ur dela. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo preostalih 15 % opravljenih ur dela je obrazložilo s tem, da ima delodajalec na podlagi 39. člena KPJS pravico odločiti, da dodatka delavcem ne bo izplačeval za ves delovni čas in hkrati določiti delo, ki se opravlja v rizičnih razmerah in časovni obseg opravljanja tega dela. To je toženec storil s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih, v katerem je za vse magistre farmacije, ki delo opravljajo v lekarni, določil, da delo v nevarnih pogojih predstavlja tisto delo, ki je vezano na neposreden stik z uporabniki storitev in obsega 85 % delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta Sklep sam po sebi še ne predstavlja podlage za zaključek, da je tožnik opravljal delo v nevarnih pogojih res le 85 % delovnega časa in da nasprotnega ni mogoče dokazati. Sklep je splošne narave in kot tak ne more avtomatično izključiti možnosti, da so delavci dejansko opravili v nevarnih pogojih delo v večjem obsegu, kot ga predvideva Sklep.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede obračuna in odtegnitve davkov ter prispevkov (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku od marca 2020 do maja 2020 obračunati razliko v plači iz naslova dodatka po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) v skupnem znesku 501,94 EUR bruto in mu izplačati ustrezen neto znesek z obrestmi (II. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da povrne tožencu 447,98 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da 39. člena KPJS ni mogoče razumeti tako, da je treba za delo v nevarnosti (na območju epidemije) ugotoviti še dodaten obstoj nevarnih pogojev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je tožnik tudi glede vtoževanih 15 % delovnega časa opravljal delo v nevarnih pogojih ali ne, temveč je brez pojasnila sprejelo le argumente toženca. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo postaviti izvedenca epidemiologa. Ker je bilo na tožencu trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca, bi moral podati kriterije, na podlagi katerih je presojal to ogroženost. Sklep toženca, na katerega se sklicuje sodišče, priznava 30 % d0datek tudi delavcem, ki v nasprotju s tožnikom sploh niso imeli stika z uporabniki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Zmoten je očitek, da prvostopenjska sodba ne vsebuje odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je bil preizkus izpodbijane sodbe mogoč.

7. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS, po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije,1 saj KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Iz takšne časovne zamejitve pravice do dodatka izhaja, da ta ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citiranih določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevi X Pdp 301/2021 in mu pritožba neutemeljeno nasprotuje. Tudi predlog za dopustitev revizije v zvezi s citiranim judikatom je bil zavrnjen (VIII DoR 215/2021).2

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral toženec podati kriterije, na podlagi katerih je presojal, ali je delavec ogrožen, oziroma da je na tožencu trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato (upoštevajoč tudi trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke) presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka.3

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec za vtoževano obdobje tožniku (farmacevt I) izplačal dodatek iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 85 % opravljenih ur dela. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo preostalih 15 % opravljenih ur dela je obrazložilo s tem, da ima delodajalec na podlagi 39. člena KPJS pravico odločiti, da dodatka delavcem ne bo izplačeval za ves delovni čas in hkrati določiti delo, ki se opravlja v rizičnih razmerah in časovni obseg opravljanja tega dela. To je toženec storil s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih z dne 12. 5. 2020 (v nadaljevanju: Sklep), v katerem je za vse magistre farmacije, ki delo opravljajo v lekarni, določil, da delo v nevarnih pogojih predstavlja tisto delo, ki je vezano na neposreden stik z uporabniki storitev in obsega 85 % delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta Sklep sam po sebi še ne predstavlja podlage za zaključek, da je tožnik opravljal delo v nevarnih pogojih res le 85 % delovnega časa in da nasprotnega ni mogoče dokazati. Sklep je splošne narave (ni bil izdan konkretno le za tožnika) in kot tak ne more avtomatično izključiti možnosti, da so delavci dejansko opravili v nevarnih pogojih4 delo v večjem obsegu, kot ga predvideva Sklep. Tudi tožnik je podal trditve (in dokazne predloge) o tem, zakaj meni, da je bil tudi v preostalih 15 % delovnega časa podvržen opravljanju dela v nevarnih pogojih, toženec pa je podal nasprotne trditve in dokazne predloge. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zatrjevana dejstva strank raziskati, jih dokazno oceniti in nato odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na napačno pravno presojo Sklepa, je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

10. Pravilna pa je prvostopenjska ugotovitev, da višina dodatka, ki so ga izplačali javnim uslužbencem drugi delodajalci (npr. lekarna A.), ni odločilnega pomena za ta spor, zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. V vsakem primeru je namreč treba posebej ugotoviti dejanske okoliščine o tem, ali je delavec v vtoževanem času opravljal delo v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS, ali ne.

11. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Dejstev in dokazne ocene o tem, ali je tožnik tudi v preostalih 15 % delovnega časa dejansko opravljal delo v nevarnih pogojih, kar predstavlja bistvo tega spora, prvostopenjska sodba namreč ne vsebuje in je tako za pravilno odločitev treba ugotoviti še obsežen sklop odločilnih dejstev.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ta je bila razglašena na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020). 2 V predlogu zastavljeno vprašanje se je nanašalo na presojo pravilnosti drugostopenjske razlage 39. člena KPJS. 3 Prim. Pdp 292/2022, Pdp 297/2022. 4 Pojem "nevarni pogoji" iz drugega odstavka 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru (Pdp 292/2022, Pdp 297/2022).