Jedro

Pritožnica ni navedla, katere vloge tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih glede na 452. čl. ZPP ne bi smelo, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti. Vendar pa, četudi bi bil ta pritožbeni očitek utemeljen, bi šlo za kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji z dne 19.6.2006, v celoti vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 161.916,57 SIT oziroma 675,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga 14.6.2006 do plačila in izvršilne stroške v znesku 41.021,00 SIT oziroma 171,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2006 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 405,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naložil plačilo stroškov tožene stranke. Navaja, da ji ni jasna pravna podlaga, po kateri je sodišče odločalo, saj sodba ne vsebuje niti ene navedbe materialnega prava in se zato ne more preizkusiti. Iz sodbe ne izhaja, katere dokaze je sodišče sprejelo in na katere je oprlo sodbo, razvidne niso niti navedbe strank. Tožeča stranka ni v obdobju od 1.3.2006 do 31.3.2006 in od 1.4.2006 do 30.4.2006 za toženo stranko opravljala nobenega davčnega svetovanja. Telefonski nasveti, ki naj bi jih dajala V.L. v času, ko ni bil več družbenik in direktor tožene stranke pač niso storitve, opravljene za toženo stranko. Direktor tožeče stranke je povedal, da je bil seznanjen z L. izključitvijo iz družbe, vendar ga to ni zanimalo. Torej je tožeča stranka vedela, da računa ne more izstaviti pravni osebi, s katero V.L. nima več nobene povezave. Tožeča stranka ni predložila pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da je pooblaščena za opravo dejanj, za katera je izstavila račun. Specifikacije, na katero se sklicuje, tožena stranka ni prejela. Tudi cena za urne postavke ni bila vnaprej dogovorjena, pa tudi sicer je nesprejemljiva. Sodišče bi moralo upoštevati določbe postopka v sporih majhne vrednosti, torej le navedbe iz predloga za izvršbo, ne pa tudi nadaljnjih vlog tožeče stranke, poleg tega pa tudi, da poteka postopek na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Ne bi se smelo sklicevati na izpovedbe prič, saj te ne morejo nadomestiti pisnih navedb strank. Sodba je pomanjkljiva tudi zato, ker sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je račun z dne 31.3.2006 prejela šele 8.5.2006, račun z dne 30.4.2006 pa šele 5.6.2006, torej oba po datumu, ko je tožeči stranki že preklicala pooblastilo (če je sploh obstajalo). Tožeča stranka je gotovo obvestilo V.L. o izključitvi prejela že 10.3.2006. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev (glavni zahtevek), ki ne presega 2.086,46 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 1. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura). V takšnem sporu izdana sodba pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga po 2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero so vezane stranke in pritožbeno sodišče, je: tožeča stranka je za toženo stranko opravila storitve davčnega svetovanja v zvezi z davčnimi postopki, ki so se vodili zoper toženo stranko in se oba vtoževana računa (z dne 31.3.2006 in 30.4.2006) nanašata na te storitve; nekdanji zastopnik tožene stranke, V.L., ki je te storitve naročil, je bil 10.3.2006 kot družbenik pravnomočno izključen iz tožene stranke; preklic pooblastila tožeči stranki za zastopanje v davčnem postopku je bil s strani tožene stranke podan v maju oz. juniju 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi v pretežni meri izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno; gre za njene trditve v smeri: da tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nobenega davčnega svetovanja, ampak je svetovala V.L. osebno; da tožeča stranka ni predložila pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da je pooblaščena za opravo dejanj, na katera se nanašata računa; da cena ni bila dogovorjena; da je tožena stranka oba sporna računa prejela šele kasneje.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa omogočajo zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba oz. pogodba o naročilu po 766. čl. Obligacijskega zakonika. In zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni navedlo pravnega temelja za svojo odločitev, ni mogoče pritrditi pritožnici, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Pritožnica sicer ni navedla, katere vloge tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih glede na 452. čl. ZPP ne bi smelo, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti. Vendar pa, četudi bi bil ta pritožbeni očitek utemeljen, bi šlo za kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati. Prav takšen zaključek pa velja tudi za pritožbeno trditev, da naj bi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevalo na navedbe prič, čeprav velja, da so stranke tiste, ki moralo podati navedbe glede trditvene podlage tožbe.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.