Jedro

Zavarovani pravni interes za vložitev pritožbe v upravnem postopku ne more biti v tem, da bi tožnik s predlogom o ugoditvi njegovi pritožbi želel doseči, da on postane inšpekcijski zavezanec za odstranitev nelegalno zgrajenega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) med drugim odločil, da mora inšpekcijska zavezanka A. d.d., takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo objekta tlorisnih dimenzij 38,4 m x 13 m, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1770/2 k.o. ..., ter v roku dveh mesecev na svoje stroške odstraniti navedeni nelegalno zgrajeni objekt. Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpekcijska zavezanka lastnica zemljišča, na katerem je zgrajen sporni objekt brez gradbenega dovoljenja. To je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu dne 12. 1. 2009 ter iz izjave prokuristke, dane na zapisnik dne 4. 3. 2009. V zvezi z lastništvom objektov, zgrajenih na zemljišču s parc. št. 1763/7 in 1770/2 k.o. ... je prokuristka inšpekcijske zavezanke povedala, da so bile nepremičnine parc. št. 1770/2 kupljene na dražbi v izvršilnem postopku zoper B. v letu 2005. V zvezi s temi zemljišči je bila s tožnikom sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 16. 5. 2006, na osnovi plačila dela kupnine pa je bilo izdano vknjižbeno dovoljenje na novega kupca (tožnika), ki je vložil predlog za vpis lastninske pravice. Prvostopenjski organ je ugotovil, da gradbeno dovoljenje za sporni objekt na zemljišču s parc. št. 1770/2 k.o. ... ni bilo pridobljeno, zato gre za nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, za katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta na podlagi 152. člena ZGO-1 in izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ odločilo z zavrnilo odločbo št. 0612-176/2009-2 z dne 4. 9. 2009. Po mnenju drugostopenjskega organa je gradbeni inšpektor pravilno štel družbo A. d.d. za inšpekcijsko zavezanko, ki ji je bil upravičeno izrečen ukrep odstranitve gradnje po 152. členu ZGO-1, ki se lahko izreče investitorju oziroma njegovemu pravnemu nasledniku. Pravni naslednik investitorja je v konkretnem primeru družba A. d.d., ki je na dražbi kupila obravnavani objekt. Ni mogoče slediti navedbi, da je tožnik novi lastnik obravnavanega objekta. Peti člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 37/08, 45/08 in 28/09, v nadaljevanju ZZK-1) namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 in 18/07, v nadaljevanju SPZ) v 101. členu določa, da lastninska pravica preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej. Pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pa se na nepremičninah pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo (7. člen ZZK-1). To v konkretnem primeru pomeni, da bo lastninska pravica družbe A. d.d. veljala vse do njenega izbrisa. Ker je bila banka v času odločanja na prvi stopnji kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo, je bil upravni organ na vpis vezan in je moral odločati skladno s tem. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba osebno vročena tudi tožniku, je treba ugotoviti, da mu je bil s tem priznan status stranskega udeleženca v postopku, ne gre pa za kršitev postopka, če stranski udeleženec ni zaslišan. Neutemeljena je tudi navedba, da so bile iste nepremičnine že obravnavane v postopku št. 06122-528/2007-5211, o katerem je bila 17. 10. 2007 izdana odločba, ki je bila drugostopenjska odločba odpravljena. Odločba z dne 17. 10. 2007 se je nanašala na objekte na zemljišču s parc. št. 1763/7 in 1763/12 k.o. ..., izpodbijana odločba pa se nanaša na objekt s parc. št. 1770/2 k.o. ... in gre nedvomno za dva različna postopka.

Tožnik se z odločitvijo upravnega organa ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bila izpodbijana odločba napačno vročena zgolj v vednost in ne kot stranki v postopku, na njegov stari naslov, tako da so mu jo starši izročili šele dne 20. 4. 2009. Prvostopenjski organ je vodil postopek zoper napačno inšpekcijsko zavezanko, ki jo zaradi njenega vpisa v B listu v zemljiški knjigi še vedno šteje za zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine in to kljub dejstvu, da sta tožnik in inšpekcijska zavezanka že dne 28. 7. 2006 vložili zemljiškoknjižno predlog v zvezi z vknjižbo lastninske pravice na tožnika. Po njegovem mnenju je inšpekcijski organ kršil upravni postopek, ko je postopek vodil zoper napačnega inšpekcijskega zavezanca in tožniku ni omogočil biti stranka v upravnem postopku. Drugostopenjski organ je zmotno uporabil določbe 5., 7. in 8. člena ZZK-1 ter 101. člena SPZ. Tožnik nasprotuje napačni uporabi teh predpisov in navaja naslednje: da kljub vpisu v B listu družba A. d.d. ni lastnica nepremičnine; da sta tožnik in navedena družba vložili zemljiškoknjižni predlog v zvezi z vknjižbo lastninske pravice na tožnika, kar je razvidno iz plomb, vpisanih v zemljiški knjigi; da vpis plombe v zemljiško knjigo predstavlja pomožni vpis po 28. členu ZZK-1; da je v skladu s 134. členom ZZK-1 plomba pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem sodišče še ni odločilo; da lahko vsakdo preveri vsebino plombiranega zemljiškoknjižnega predloga z listinami; da se glede na določbe 5. in 6. člena ZZK-1 šteje, da vpisi pravic učinkujejo od vložitve zemljiškoknjižnega predloga oziroma od prejema listin, na podlagi katerih sodišče odloči o vpisu po uradni dolžnosti. V nadaljevanju tožbe še opozarja, da je prvostopenjski organ v upravnem postopku, ki se je nanašal na objekte v istem kompleksu na zemljišču parc. št. 1767/7 in 1763/12 k.o. ..., vodil postopek zoper tožnika in ga ob takrat identičnem zemljiškoknjižnem stanju štel za lastnika nepremičnin oziroma inšpekcijskega zavezanca. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je inšpekcijski zavezanki družbi A. d.d. odredil odstranitev nelegalno zgrajenega objekta na parc. št. 1770/2 k.o. .... Tožnik je zoper inšpekcijsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Tožnik sicer pravilno navaja, da mu je bila inšpekcijska odločba, ki jo je zaradi spremembe stalnega prebivališča preko staršev prejel šele 20. 4. 2009, poslana zgolj v vednost, kar je jasno razvidno iz odredb na zadnji strani inšpekcijske odločbe. Vendar pa je drugostopenjski organ njegovo pritožbo obravnaval kot pravočasno vloženo pritožbo in jo v posledici obravnaval po vsebini, s čimer so bile tudi sanirane morebitne nepravilnosti pri vročitvi inšpekcijske odločbe.

Tožnik v tožbi pravilno navaja, da si svojega pravnega položaja v prvostopenjskem inšpekcijskem postopku ni mogel zavarovati, saj v njem ni sodeloval, inšpekcijska odločba pa mu je bila nedvomno vročena zgolj v vednost. To pa samo po sebi nikakor ne pomeni, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Stranka oziroma stranski udeleženec lahko namreč v upravni postopek vstopi v različnih fazah postopka, v skladu z določili 1. in 2. odstavka 229. člena ZUP tudi v pritožbenem postopku. Določba 229. člena ZUP tako varuje položaj osebi, ki vstopi v postopek šele v pritožbeni fazi pod pogoji iz 42. in 43. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ tožniku na podlagi 2. odstavka 229. člena ZUP kot stranskemu udeležencu priznal aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe, vprašanje, ali tožnik lahko uspe v pritožbenem postopku zoper inšpekcijsko odločbo, pa je odvisno od ugotovitve, kakšne svoje, na materialnem predpisu utemeljene pravice, varuje v inšpekcijskem postopku.

Sodišče ugotavlja, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen zemljiškoknjižnemu lastniku zemljišča nedovoljene gradnje. Svoj pravni položaj pa tožnik varuje z zatrjevanjem, da je on dejanski lastnik nedovoljene gradnje, kar dokazuje s pogodbo o prodaji nepremičnine z dne 19. 5. 200, na podlagi katere je drugostopenjski organ tožniku tudi priznal položaj stranskega udeleženca v pritožbenem postopku. V tej zadevi se predvsem postavlja vprašanje, kako bi si tožnik z vloženo pritožbo lahko izboljšal svoj pravni položaj. Zavarovani pravni interes za vložitev pritožbe namreč ne more biti v tem, da bi tožnik s predlogom o ugoditvi njegovi pritožbi želel doseči, da on postane inšpekcijski zavezanec za odstranitev nelegalno zgrajenega objekta. Takšne ugovore lahko primarno uveljavlja inšpekcijski zavezanec, ki te pravice v tem primeru ni uspel uveljaviti, saj je po podatkih upravnih spisov vložil prepozno pritožbo. Tožnik pa v tožbi v ničemer ne izkazuje, v čem naj bi bile poleg zatrjevanega lastništva prizadete njegove pravne koristi oziroma kako izrečeni inšpekcijski ukrep vpliva na njegov pravni položaj.

V inšpekcijskem postopku je bistveno, da se varuje javni interes s tem, da se čimprej odstrani nelegalna gradnja in vzpostavi zakonito stanje. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi obrazložil, zakaj meni, da šteje družbo A. še vedno za lastnico zemljišča in s tem za inšpekcijsko zavezanko. Pri tem se sklicuje na določila 5., 7., 8. člena ZZK-1 in določila 101. člena SPZ, s čimer se sodišče strinja in razlogov v tem delu ponovno ne navaja. V primerih, ko pride do prenosa lastninske pravice na zemljišču, kjer se nahaja nedovoljena gradnja, je odločilnega pomena predvsem zemljiškoknjižno stanje tega zemljišča, saj novi lastnik zemljišča s prenosom lastninske pravice prevzame tudi vso odgovornost za nelegalno zgrajene objekte. Ni sporno, da je tožnik že leta 2006 podal zemljiškoknjižni predlog za vpis svojega lastništva v zemljiško knjigo in da so na spornem zemljišču vpisane številne plombe, vendar to na drugačno odločitev ne more vplivati. Dejstvo je namreč, da tožnik v času izdaje izpodbijane in drugostopenjske odločbe ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik zemljišča nedovoljene gradnje in glede na podatke elektronske baze zemljiške knjige v zemljiško knjigo ni vpisan niti sedaj. Zato ima drugostopenjski organ prav, ko navaja, da bo lastninska pravica inšpekcijskega zavezanca na zemljišču nedovoljene gradnje veljala vse do njenega izbrisa. Glede na pomen, ki ga ima po določbi 49. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vpis v zemljiško knjigo, se sodišče strinja s presojo drugostopenjskega organa, da je na podlagi navedenih zemljiškoknjižnih podatkov za potrebe ugotovitve inšpekcijskega zavezanca treba šteti družbo A. d.d. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati navedbe, da je bil v drugem postopku tožnik ugotovljen kot inšpekcijski zavezanec za zemljišča, ki naj bi se nanašali na isti kompleks, saj gre za odločitev, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08, 107/09 – odločbi US in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka.