Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državnega tožilstva in zoper obtoženega odredilo pripor po vložitvi neposredne obtožnice, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bil obtoženec na prestajanju zaporne kazni po že izrečeni obsodilni sodbi. Zaporno kazen bo predvidoma prestal 11. 12. 2025, med prestajanjem te zaporne kazni pa naj bi storil sedaj očitano kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in je pod nadzorom organov, kar izpostavi pritožba, kljub temu pa je, glede na podane razloge, pravilno presodilo, da so izkazani vsi pogoji za odreditev pripora v sedaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod t.i. „odložnim rokom“, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Tudi za pripor z odložnim rokom pa morajo biti izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obtoženca A. A. na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep o odreditvi pripora se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, smiselno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da se pripor zoper obtoženca odpravi in se ga izpusti na prostost.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državnega tožilstva in zoper obtoženega odredilo pripor po vložitvi neposredne obtožnice, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bil obtoženec na prestajanju zaporne kazni po že izrečeni obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I K 95949/2023 z dne 9.2.2024, pravnomočni dne 15.4.2024, s katero mu je bila izrečena kazen 1 leta in 9 mesecev zapora, denarna kazen 1.500,00 EUR in izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas 3 let. Zaporno kazen bo predvidoma prestal 11. 12. 2025, med prestajanjem te zaporne kazni pa naj bi storil sedaj očitano kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče tako ni spregledalo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in je pod nadzorom organov, kar izpostavi pritožba, kljub temu pa je, glede na podane razloge, pravilno presodilo, da so izkazani vsi pogoji za odreditev pripora v sedaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod t.i. "odložnim rokom", ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Tudi za pripor z odložnim rokom pa morajo biti izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji. To pomeni, da morajo obstajati utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ter vsaj eden od taksativno naštetih pripornih razlogov, pripor mora biti neogibno potreben za potek kazenskega postopka (ali varnost ljudi), njegovo trajanje mora biti sorazmerno, z odločbo pa ga mora, glede na fazo postopka, odrediti za to predviden sodni organ.

5.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za odreditev pripora, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, priporni razlog begosumnosti ter sorazmernost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbene trditve, da je sklep obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odst. 371. člena ZKP niso neutemeljene, prav tako ni napačno ugotovljeno dejansko stanje ali zmotno uporabljeno materialno pravo.

6.Utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji. Obstoju tega dokaznega standarda pritožba niti ne nasprotuje oz. nasprotno, celo pritrjuje, da je utemeljen sum podan.

7.Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana obtoženčeva begosumnost, ki temelji na ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah (tč. 16-18 izpodbijanega sklepa), katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, te okoliščine pa nikakor niso zgolj abstraktne, kot to meni zagovornica. Slednja tudi zmotno navaja, da se izpodbijani sklep sklicuje zgolj na obtoženčevo tuje državljanstvo. Poleg tega, da je državljan Moldavije, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in tam tudi dejansko prebiva ter niso podane prav nobene navezne okoliščine na Republiko Slovenijo, je namreč prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi, da mu za sedaj očitano kaznivo dejanje napada na uradno osebo ponovno grozi visoka kazen zapora (od šestih mesec do petih let), kar še dodatno utemeljuje njegovo begosumnost. Glede na to, da mu je bila kot stranska kazen izrečen izgon tujca iz države, pa pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega, da obstaja realna nevarnost, da bi se po prestani zaporni kazni povsem izognil kazenskemu pregonu in bi za pristojne pravosodne organe Republike Slovenije postal nedosegljiv, pri čemer kazenskega postopka z njim ne bo moč izvesti oziroma bi bilo to izredno otežkočeno, upoštevaje, da Moldavija ne izroča svojih državljanov in da ni realno pričakovati, da bi se obtoženec samoiniciativno vrnil v Republiko Slovenijo z namenom udeleževati se kazenskega postopka, v katerem mu grozi visoka prostostna kazen. Pritožbeno sodišče tako ne pritrjuje navedbam obrambe, da ravno izgon tujca pomeni, da bo obtoženec izročen državnim organom in bo pod nadzorom izvrševanja tega ukrepa. Zagovornica pa povsem neosnovano navaja tudi, da se sodišče ni ukvarjalo z osebnimi lastnostmi obtoženca in njegovega vedenja med prestajanjem kazni, glede na to, da je ravno med prestajanjem zaporne kazni storil sedaj očitano kaznivo dejanje, dokazano na ravni utemeljenega suma. Zagovornica sama poudari, da Moldavija niti ni članica EU, navedbe, da je v postopku pristopnih pogajanj in bi se lahko odredil evropski priporni nalog, pa so za pritožbeno sodišče povsem nesprejemljive in prav v ničemer ne vplivajo na izkazano obtoženčevo begosumnost. Do drugačne presoje pripornega razloga pa tudi ne vplivajo niti pritožbene navedbe v smeri, da obtoženec zgolj "ždi" v priporu in da mu tudi sedaj ni omogočeno udeleževanje v postopku ali da bi bilo možno uporabiti disciplinske ukrepe po ZIKS-1. Še dodatne razloge, ki bi utemeljevali ta priporni razlog, tako zagovornica neutemeljeno pogreša.

8.Ob izkazani obtoženčevi izraziti begosumnosti, se tudi po stališču sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini primeren prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in da drugi, milejši ukrepi, ne pridejo v poštev. Ker pritožba v tem delu zgolj pavšalno navaja, da so blažji ukrep ustrezni in dostopni, prav tako pa ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni preizkusilo, ali bi bilo cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom (ta presoja je namreč opravljena v 20. točki izpodbijanega sklepa), je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Glede na to, da je bila neposredna obtožnica v sedaj obravnavani zadevi vložena 6.5.2025, pa se tudi ne pojavlja vprašanje časa trajanja tega postopka.

9.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi: USRS, Up-1451/22-16 z dne 7.12.2023, tč. 17.