Jedro

Tožnik s predložitvijo novih dokazov ni prekludiran v smislu 286. in 337. člena ZPP, saj so glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da se je šele na zadnji glavni obravnavi ugotovilo, kdaj se je dogodek zgodil (oz. en dan prej ali kasneje, kot se mu je sprva očitalo v obdolžitvi in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivdne ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Novi dokazi kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek), ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji obračunati pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila in ji za ves ta čas priznati tudi vse druge pravice iz dela in po delu, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila." Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pred drugostopenjskim sodiščem spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 15. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so nejasni in med seboj v nasprotju na mestih, kjer sodišče ugotavlja, kdaj naj bi se zgodilo prvo očitano dejanje (februar 2012). Sodišče najprej na strani 7 izpodbijane sodbe ugotavlja, da se je dogodek zgodil 18. 2. 2012, saj je bil navedenega dne opravljen dvig gotovine v višini 150,00 EUR, kar izhaja iz prometa stanja transkacijskega računa A.A., medtem ko na strani 9 izpodbijane sodbe zaključi, da "je z opisanima dejanjema dne 15. 2. 2012 ... tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ...". V izpodbijani sodbi je nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu, da se je dejanje, ki je podlaga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zgodilo 18. 2. 2012 in trditvijo priče A.A.. Navedena priča je v razgovoru s policistoma B.B. in C.C. povedala, da je "policist (tožnik) 15. 2. 2012 (mogoče en dan prej ali kasneje), ko je delala v trgovini D., prišel v trgovino … ter ji dejal, da lahko zadevo uredi tako, da ne bo plačala 500,00 EUR kazni in da ne bo dobila kazenskih točk, vendar mu mora za to plačati 150,00 EUR, ker se za manj to ne da urediti ...“. Zato je isti dan šla na bančni avtomat, kjer je dvignila 150,00 EUR, po tem dogovoru pa sta se kasneje dobila na železniški postaji v kraju E., kjer je policistu izročila 150,00 EUR. Očitki iz sklepa o prepovedi opravljanja dela in iz same izredne odpovedi so v nasprotju z izpovedbo priče A.A., zaslišane v predkazenskem postopku opr. št. I Kpr 37361/2013 dne 17. 9. 2013, v katerem je izpovedala, da se je prvi dogodek zgodil "nekje sredi meseca februarja 2012" (prim. stran. 2 zapisnika o zaslišanju priče z dne 17. 9. 2013) ter z izpovedbo iste priče, zaslišane v predmetnem delovno pravdnem postopku na naroku dne 7. 11. 2013, iz katere izhaja, da "se je prva zahteva po denarju zgodila dne 15. 2. 2013", pa tudi z zaključkom sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu, da se je ravnanje, ki je podlaga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zgodilo 15. 2. 2012, izpiskom prometa in stanja TRR, iz katerega izhaja, da je priča A.A. dvig v višini 150,00 EUR opravila dne 18. 2. 2012, pri čemer pa je sama povedala, da "je plačilo tožniku izročila še isti dan po zahtevi, in sicer je po službi šla na bankomat in mu denar izročila" ter z njeno izpovedbo, da je "denar dvignila očitno isti dan", to pa je 18. 2. 2012. Takšna izpovedba priče A.A. je tudi v nasprotju z njenimi dotedanjimi izpovedbami v postopku razgovorov s policijo, v kazensko preiskovalnem postopku opr. št. I Kpr 37361/2013 dne 17. 9. 2013 ter v predmetnem postopku na naroku dne 7. 11. 2013. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik od priče A.A. res prejel podkupnino, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke (pravilno: 14. točke) 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sam dvig denarnih sredstev očitka, da je priča A.A. denar, ki ga je dvignila, dejansko izročila tožniku kot podkupnino, ne more potrditi, zlasti ne ob dejstvu, da je priča A.A. po lastni izjavi (glej zapisnik z naroka z dne 7. 11. 2013) v istem času opravljala izpit za inštruktorja. Sodišče prve stopnje možnosti, da bi bil denar dejansko lahko namenjen za plačilo inštruktorskega izpita, tudi ni kritično presojalo.

Očitani absolutni bistveni kršitvi določil pravdnega postopka sta pomembni zlasti z vidika pravice stranke do obrambe v sodnem postopku. Delavec lahko pripravi svojo obrambo, če so kršitve, ki se mu očitajo, dovolj jasno konkretizirane, tako vsebinsko, krajevno in zlasti tudi časovno. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 21/2008. V obravnavanem primeru se je šele po zaključenem postopku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, to je šele na zadnji glavni obravnavi dne 7. 11. 2013, ugotovilo, da se je dogodek zgodil dne 18. 2. 2012 in ne dne 15. 2. 2012 (mogoče en dan prej ali kasneje), kar kaže na to, da kršitve, ki se tožniku v izredni odpovedi očitajo, niso bile dovolj jasno konkretizirane, zlasti ne časovno, kar je tožniku onemogočilo učinkovito obrambo. Po opravljeni glavni obravnavi dne 7. 11. 2013 tožnik ni imel več možnosti, da bi se lahko branil in je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik dokazov, ki bi ga razbremenjevali očitanega dejanja, brez svoje krivde ni mogel navesti prej, zato jih prilaga predmetni pritožbi (prim. določbo 286. člena in 337. člena ZPP). Po zaključku glavne obravnave dne 7. 11. 2013 je tožnik preveril, kje se je nahajal dne 18. 2. 2012 in ugotovil, da tega dne ni bil v Sloveniji. V spis je vložil originalni račun - fakturo št. ... iz katerega je razvidno, da je bil dne 18. 2. 2012 na dopustu v tujini. Račun je bil izdan dne 18. 2. 2012 in plačan istega dne ob 13.30 uri, zato glede na povedano nikakor ne more držati ugotovitev, da je bilo tega dne storjeno očitano dejanje, ker ne držijo trditve priče A.A., da je tožniku tega dne po zaključku dela v trgovini ob cca 13.00 uri izročila podkupnino v višini 150,00 EUR. Tožnik v spis vlaga tudi račun št. ... motela "F." iz kraja G., iz katerega izhaja, da je bil tožnik skupaj s svojo ženo H.H. v Bosni in Hercegovini še vse do 20. 2. 2012, zato tožnik sodišču ponovno predlaga njeno zaslišanje glede navedenega dejstva.

Dokazna ocena sodišča o obstoju očitanih dejanj v konkretnem primeru je nevestna in neprepričljiva in v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje določitve zgolj na pričanje A.A.. Zaradi preteklega intimnega razmerja, ki ga je tožnik želel prekiniti oz. ga je prekinil, se je priča A.A. želela tožniku maščevati. Njena izpovedba je zato neverodostojna, zlasti ker je ta priča v obravnavanem postopku ter v kazensko preiskovalnem postopku na več mestih različno izpovedala. Ves čas postopka je trdila, da se je dogodek zgodil dne 15. 2. 2012 (mogoče en dan prej ali kasneje), ob zaključku glavne obravnave pa, da se je dogodek zgodil dne 18. 2. 2012, čeprav je dokazano, da tožnika tega dne sploh ni bilo v Sloveniji. Na zaslišanju v kazensko preiskovalnem postopku opr. št. I Kpr 37361/2013 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici dne 17. 9. 2013 je izpovedala, da je denar, katerega je tožnik od nje zahteval v februarju 2012, dvignila na banki, medtem ko je v predmetnem postopku izpovedala, da je denar, potem ko ga je od nje zahteval tožnik, še isti dan dvignila na bankomatu in ga potem izročila tožniku. Neprepričljiva so tudi pričina zanikanja, da sta s tožnikom imela razmerje, zlasti ker A.A. sama priznava, da sta s tožnikom nekajkrat šla na pijačo, se večkrat pogovarjala po telefonu, kar bi bilo povsem nerazumno, če bi držala njena trditev, da razmerja nista imela in sta kontaktirala zgolj tedaj, ko je šlo za pogovor o nakupu gum ali masažnega aparata. Tožnik ocenjuje, da so neraziskani njegovi očitki o tem, da sta z A.A. imela razmerje, kar pomeni motiv, da ga je slednja namenoma po krivem obdolžila storitve kaznivega dejanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič I.I., J.J. ter H.H. s tem pa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neprepričljive so tudi navedbe priče A.A., da naj bi jo kriminalista na njenem domu v novembru 2012 povsem samoiniciativno obiskala in jo začela spraševati o zadevi in da sama o dogajanju s tožnikom nikoli ni z nikomer govorila. Sodišče je kršilo pravila o dokaznem bremenu, zaradi česar je sodba materialnopravno nepravilna.

Toženka ni uspela dokazati, da je tožnik od A.A. res prejel podkupnino, saj tožnik dne 18. 2. 2012, ko naj bi se dejanje zgodilo, sploh ni bil v Sloveniji, pa tudi ne dogodka z dne 2. 8. 2012. Sklepanje na neobstoj dolžniškega razmerja med tožnikom in pričo A.A. iz vpogleda v promet TRR, iz katerega izhaja, da je priča A.A. v aprilu dobila večja denarna sredstva zaradi prekinitve življenjskega zavarovanja, ki jih je potem namenila za nakup masažnega stroja, ne vzdrži resne pravne presoje. Sodišče bi se namesto ugotavljanja plačila teh 400,00 EUR moralo ukvarjati s plačilom spornih 100,00 EUR, glede katerih tožnik trdi, da mu jih priča A.A. ni plačala in ji je zato poslal sms sporočilo s sporno vsebino ("vtakni si …100,00 EUR v rit"), medtem ko priča trdi, da je ta znesek tožniku plačala že marca. Najbolj verodostojna bi bila v tem primeru izpovedba priče H.H., ki je A.A. prodala masažni stol, vendar pa je sodišče dokazni predlog za zaslišanje te priče neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnikove dokazne predloge za dokazovanje relevantnih dejstev, zlasti dokazne predloge za zaslišanje prič, kot neutemeljene zavrnilo, je s tem tožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Iz predloženih dokazov izhaja, da razlog, ki ga je ugotovilo sodišče kot podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne obstaja, kar kaže na to, da dejanska podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podana, zato je izpodbijana sodba tudi materialnopravno nepravilna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v navedeni zadevi K., in da je v sodbi sodišča prve stopnje očitno pomotoma prišlo do napačne označbe (kot tožena stranka je navedeno L.), zato je pritožbeno sodišče napako v uvodu sodbe popravilo in pravilno označilo toženo stranko. Čeprav napačna formulacija odločitve v izreku izpodbijane sodbe ne predstavlja (absolutne ali relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče opozarja, da po določbah 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve oziroma o več zahtevkih. Zato izrek sodbe, da se „tožba zavrne“, ni v skladu s citirano določbo ZPP (zavrne se namreč tožbeni zahtevek, ne pa tožba).

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le tedaj, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V obrazložitvi sodbe ni bistvenih nasprotij, ki jih omenja pritožba in se v pretežni meri nanašajo na vprašanje datuma storitve ene od očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki sta bili razlog za izredno odpoved. Iz sodbe sodišča prve stopnje je namreč (kljub nekaterim manjšim nedoslednostim v obrazložitvi, ki jih pritožba sicer neutemeljeno izpostavlja kot bistvena nasprotja med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih) razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sporni dogodek (oziroma prva kršitev, ki se očita tožniku) zgodil 18. 2. 2012, ko je bil opravljen dvig gotovine z računa A.A. v višini 150,00 EUR (kar tudi ni v nasprotju z izpovedjo priče A.A., ki je izpovedala o obisku tožnika v trgovini dne 15. 2. 2012 – mogoče en dan prej ali kasneje, pa tudi ne z izpovedjo iste priče v predkazenskem postopku, na katero se sklicuje pritožba, iz katere izhaja, da se je prvi dogodek zgodil „nekje sredi meseca februarja 2012“).

V zvezi z ugotovitvijo, da se je dogodek (prvi) zgodil 18. 2. 2012, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, z utemeljitvijo, da kršitve, ki se tožniku v izredni odpovedi očitajo, niso bile dovolj jasno konkretizirane, zlasti ne časovno, kar je tožniku onemogočilo učinkovito obrambo. Potek postopka pred sodiščem prve stopnje, kot je razviden iz sodnega spisa, kaže na to, da načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno, saj je imela tožeča stranka vse možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, zato ne držijo očitki, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Časovna opredelitev, da se je dogodek zgodil 15. 2. 2012 (oz. mogoče en dan prej ali kasneje), pomeni zadostno časovno konkretizacijo očitkov v izredni odpovedi, če pa se je kasneje glede na celotni potek dogodkov in izvedene dokaze ugotovilo, da je pravi datum 18. 2. 2012, to še ne pomeni, da se tožnik ni mogel učinkovito braniti.

Tožniku pa je potrebno pritrditi v delu, v katerem se sklicuje na nove dokaze, ki naj bi ga razbremenjevali in na to, da jih pred zaključkom glavne obravnave dne 7. 11. 2013 ni mogel predložiti brez svoje krivde, zato jih prilaga pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik s predložitvijo novih dokazov ni prekludiran v smislu 286. in 337. člena ZPP, saj so glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da se je šele na zadnji glavni obravnavi dne 7. 11. 2013 ugotovilo, da se je dogodek zgodil dne 18. 2. 2012 in ne 15. 2. 2013 (oz. en dan prej ali kasneje, kot se mu je sprva očitalo v obdolžitvi in odpovedi) izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivdne ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

Novi dokazi, to je listine, ki naj bi dokazovale, kje se je tožnik nahajal dne 18. 2. 2012 (oz. da je bil tega dne na dopustu v tujini), pa kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. razveljavilo izpodbijano sodbo, ker je spoznalo, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka pod pogojem iz 227. člena ZPP navedla v pritožbi, pri tem pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zaradi česar je potrebna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zvezi z dejstvi in dokazi, ki so bili predlagani v pritožbi, v povezavi s tem pa naj po potrebi dodatno zasliši tudi že zaslišane priče in tožnika, zlasti v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na prvo očitano kršitev. Po potrebi pa naj opravi tudi poizvedbe v zvezi s potekom kazenskega postopka zoper tožnika in vpogleda kazenski spis. Natančneje pa naj ugotovi oziroma razčisti tudi, ali sta tožnik in Iris Žabota res imela razmerje, ki naj bi po tožnikovih trditvah pomenilo motiv za to, da naj bi ga A.A. namenoma po krivem obdolžila storitve kaznivega dejanja in po potrebi izvede s strani tožnika predlagane dokaze z zaslišanjem prič, ki jih je v prvem postopku zavrnilo kot nepotrebne. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 165. člena ZPP.